Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V morebitni pravdi ne bi mogla izpodbiti očetovstva izkazanega s podatki rojstnega lista, ker ji zakon aktivne legitimacije za tako tožbo ne daje. Napotitev na pravdo zato v obravnavanem primeru za tožnico ne bi prinesla želenega rezultata.
Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom odločilo, da zapuščino po pokojnem N.D., ki obsega nepremičnino, vpisano v vložku št. 1532/4 k.o. Š., deduje na podlagi zakona njegova hči T. M..
Zoper sklep se pritožuje J. D. po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da se je udeleževala postopka kot sestra zapustnika in kot njegova upnica. Prekinitev postopka je predlagala zato, da se ji omogoči v pravdi dokazati, da T. M. ni pokojnikova hčerka in torej ni dedinja. To dalje pomeni, da bi morali dedovati drugi dediči, vključno s pritožnico. Zato ima pravni interes izpodbijati sklep o dedovanju. Ker gre za spor o tem, kdo je dedič, bi sodišče moralo postopek prekiniti in pritožnico napotiti na pravdo oz. ji v tem svojstvu priznati položaj stranke zapuščinskega postopka.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožnica, ki je zapustnikova sestra, je dedinja drugega dednega reda. V postopku je zatrjevala, da T. M. ni zapustnikova hčerka in zato ni dedinja. Take trditve načeloma predstavljajo razlog za prekinitev postopka in napotitev na pravdo po 1. točki 2. odst. 210. člena Zakona o dedovanju, ker gre med dediči za spor o takem razmerju določenega dediča do zapustnika, ki je podlaga za dedovanje po zakonu. Zapustnikova sestra je namreč potencialna dedinja po 15. členu Zakona o dedovanju. Zato stališče prvostopenjskega sodišča, da J. D. nima lastnosti stranke v tem postopku in zato tudi ni podlage za njeno napotitev na pravdo, ni pravilna, saj se v postopku ni sklicevala le na to, da je upnica zapustnika, temveč da je tudi zakonita dedinja.
Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje iz naslednjega razloga. V morebitni pravdi namreč J. D. ne bi mogla izpodbiti očetovstva N. D., izkazanega s podatki rojstnega lista, ker ji zakon aktivne legitimacije za tako tožbo ne daje. To pravico namreč ZZDR daje le domnevnemu očetu otroka, materi otroka, otroku in tistemu, ki misli, da je oče otroka. Napotitev na pravdo zato v obravnavanem primeru za tožnico ne bi prinesla želenega rezultata. Pritožbeno sodišče je glede na povedano zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).