Jedro

Enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive terjatve.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki (po podatkih poslovnega registra je bila 18. 9. 2008 v poslovni register vpisana spremenjena firma tožeče stranke, že pred tem pa je bil spremenjen tudi poslovni naslov) sta bili v pogodbenem odnosu (tožnica kot operater oziroma kot izvajalka storitve, povezane z dostopom do kabelskih radijskih in televizijskih programov, toženec pa kot uporabnik kabelskega sistema oziroma naročnik storitve). Tožnica (upnica v izvršilnem postopku) je 14. 8. 2003 na podlagi izpiska odprtih postavk predlagala izvršbo za izterjavo terjatev za plačilo skupaj 95.143,50 SIT (gre za terjatve, zapadle od 1. 1. 1999 do 10. 12. 2002) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.12.2002 dalje. Sodišče je izvršbo 17. 9. 2003 s sklepom I 1421/2003-2 dovolilo, toženec pa je vložil ugovor. Sodišče je sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, razveljavilo in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

2. Prvostopenjsko sodišče je (v delu, ki je pomemben za zahtevo) odločilo, da ostane sklep o izvršbi deloma v veljavi za plačilo 49.438,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2002 dalje, deloma (do višine 95.143,50 SIT) pa se razveljavi. Presodilo je, da so tožničine terjatve, zapadle pred 14. 8. 2000 zastarane. Terjatev vzdrževalnine v kabelskem sistemu ni primerljiva s terjatvijo radio-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika, zato zastaralni rok ni eno leto pač pa tri leta.

3. Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pri vzdrževalnini kabelskega sistema gre za občasne dajatve, terjatve dospevajo mesečno in zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (372. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Določba 378. člena ZOR ne vsebuje terjatev za storitve, povezane z dostopom do kabelskih radijskih in televizijskih programov, zato je za terjatve, dospele do 31. 12. 2001 treba uporabiti triletni in ne enoletni zastaralni rok.

4. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: državno tožilstvo) je zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti (v nadaljevanju: zahteva) zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodbo izpodbija v delu, v katerem sta sodišči odločili, da ostane sklep o izvršbi deloma v veljavi za plačilo 40.798,50 SIT (zastarane naj bi bile terjatve v skupni višini 86.503,50 SIT) in pripadajočih izvršilnih stroškov, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2002 dalje. Navaja, da gre pri zastaranju terjatev vzdrževalnine kabelskega sistema (za terjatve, nastale pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna (sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1087/2004 s 17. 5. 2005), sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. Terjatve nastajajo mesečno in pomenijo plačilo za distribucijo televizijskih in radijskih programov po kabelskem sistemu. Terjatev je primerljiva s terjatvami iz 378. člena ZOR. Storitve po naravi stvari predstavljajo le tehnološko naprednejšo nadgradnjo oziroma obliko storitev za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika. OZ je za te storitve izrecno določil enoletni zastaralni rok. 5. Sodišče je zahtevo vročilo tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

6. Zahteva ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sodna praksa pritožbenega sodišča o pravnem vprašanju, zaradi katerega je vložena zahteva, ni enotna. Iz sklepa Višjega sodišča v Mariboru Cp 1087/2004 s 17.5.2005, na katerega se sklicuje zahteva, izhaja, da je treba za zastaranje uporabiti enoletni zastaralni rok. Iz obrazložitve izhaja, da je kabelski priključek v stanovanjskem bloku namenjen lastnikom stanovanj, da se terjatve plačujejo mesečno, da velja načelo, da zastaranje teče, četudi se storitve nadaljujejo, da so posamezne izpolnitve ločene in da je zato šteti, da je bila storitev izvršena za potrebe gospodinjstva in zato velja enoletni zastaralni rok. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb je omenjeno sodišče enako odločilo tudi s sodbo in sklepom I Cp 1740/2004 s 24.1.2006. Iz obrazložitve izhaja, da so terjatve, povezane z dostopom do kabelskih televizijskih programov glede na svojo naravo in izvor smiselno že vsebovane v določilu 2. točke prvega odstavka 378. člena ZOR, sicer pa jih je v vsakem primeru mogoče pod to določilo subsumirati po analogiji. Smisel omenjene določbe ZOR je po mnenju pritožbenega sodišča ravno v tem, da gre za manjše dolgove, katerih potrdila se nabirajo in jih ljudje ne shranjujejo zadosti skrbno. Po daljšem času je plačilo ponavadi težko dokazati, zato je primeren kratek, enoletni zastaralni rok. V konkretnem primeru pa je isto sodišče 19.4.2006 za zastaranje terjatev, povezanih z dostopom do kabelskih televizijskih programov, pred uveljavitvijo OZ uporabilo triletni zastaralni rok. Sodne prakse Vrhovnega sodišča o vprašanju zastaralnega roka za terjatve za storitve, povezane z dostopom do kabelskih radijskih in televizijskih programov, pred uveljavitvijo OZ ni.

8. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi.

9. Po stališču državnega tožilstva naj bi bile zastarane tudi terjatve, zapadle od 11. 9. 2000 do vključno 10. 8. 2002, ker je za te terjatve do vložitve predloga za izvršbo 14. 8. 2003 že pretekel enoletni zastaralni rok. S 1. 1. 2002 je stopil v veljavo OZ. V 355. členu je določil enoletni zastaralni rok za terjatve za storitve, povezane z dostopom do kabelskih radijskih in satelitskih programov. Za terjatve, dospele od 12. 1. 2002 do 10. 8. 2002, se uporablja enoletni zastaralni rok na podlagi OZ. Zastaranje je za te terjatve začelo teči 1. 1. 2003 in je nastopilo 2. 1. 2004. Za te terjatve ugovor zastaranja ni utemeljen.

10. Za terjatve, dospele od 11. 9. 2000 do vključno 9. 12. 2001(3 računi v letu 2000 in 12 računov v letu 2001), je treba uporabiti predpis, ki je veljal pred OZ. ZOR je v 372. členu za terjatve občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v krajših časovnih obdobjih, določal triletni zastaralni rok. Določbe 2. točke prvega odstavka 378. člena, ki je za terjatve radijske in radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika določala enoletni zastaralni rok, po presoji Vrhovnega sodišča po analogiji ni mogoče uporabiti.

11. Ustanova zastaranja je namreč tako pomembna, da morajo biti pravila o zastaranju kar se da določna, da lahko pravni subjekti v naprej predvidijo, kdaj in po preteku koliko časa preneha njihova pravica zahtevati izpolnitev obveznosti oziroma se civilnopravna obveznost spremeni v naturalno. Pravice in dolžnosti pravnih subjektov morajo biti zanesljive, predvidljive in določno opredeljene. Poleg tega velja pravilo, da je treba izjeme razlagati zožujoče. Za občasne terjatve velja načeloma tri letni zastaralni rok (372. člen ZOR). Izjema od tega pravila je določena v 378. členu ZOR - samo za posamezne občasne terjatve je določen poseben zastaralni rok. Terjatve radijske in radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika so torej izjema, zato tudi iz tega razloga analogno sklepanje ne pride v poštev. Določba 378. člena se nanaša samo na tiste primere, ki so z njo izrecno zajeti.

12. Kot ugotavlja že zahteva, je pravna teorija enotnega mnenja, da enoletnega zastaralnega roka ni mogoče po analogiji širiti na druge, četudi primerljive terjatve. Takšno stališče je zavzela dr. Vesna Kranjc v Obligacijskem zakoniku s komentarjem (splošni del), druga knjiga, s. 387. Dr. Stojan Cigoj v Komentarju obligacijskih razmerij, druga knjiga, 1984, s. 1174, meni, da zakon primere enoletnega zastaralnega roka našteva izčrpno, ne samo kot zglede. Dr. Borislav T. Blagojević v Komentarju Zakona o obligacionim odnosima, 1983, s. 1144 meni, da je stališče, da je mogoče enoletni zastaralni rok s sklepanjem po analogiji uporabiti tudi pri drugih podobnih dobavah, težko sprejemljivo. Meni, da za terjatve radijske in radijsko-televizijske postaje ni bistveno svojstvo dolžnika (da gre za gospodinjstvo) niti ni bistveno, ali terjatve dospevajo v krajšem ali daljšem obdobju. Tudi, ko gre za subjekte iz 374. člena ZOR, velja enoletni zastaralni rok.

13. Storitve, povezane z dostopom do kabelskih radijskih in televizijskih programov, tudi v bistvenem niso podobne storitvam radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika. Slednja terjatev je (bila) urejena z Zakonom o Radioteleviziji Slovenija (Ur. l. RS št. 18/94 s spremembami - ZRTVS, ki je veljal do 11. 11. 2005). Radiotelevizija Slovenija kot javni zavod ustvarja, pripravlja in oddaja televizijske in radijske programe, opravlja naloge v zvezi z izgradnjo, vzdrževanjem in obratovanjem objektov, naprav in opreme, ki so namenjeni sprejemu, oddajanju in razširjanju programov, razen kabelsko-distribucijskih sistemov. Sredstva za ustvarjanje, pripravljanje, oddajanje in razširjanje programov pridobiva med drugim iz plačil prispevka. Po Zakonu o medijih (Ur. l. RS št. 35/2001 s spremembami, ki velja od 26. 5. 2001, ZMed) operater kot pravna oseba prenaša in oddaja radiodifuzne programe prek (med drugim) kabelsko distribucijskih sistemov. Po presoji Vrhovnega sodišča prispevek za opravljanje radijske in televizijske dejavnosti ne pomeni zgolj plačila za prenašanja in oddajanja programov (kar je tisto, kar zagotavlja operater), pač pa tudi plačilo za ustvarjanje in pripravljanje programov RTV Slovenija. Terjatev radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika, kot jo ureja 378. člen ZOR, ne vključuje terjatev posameznih operaterjev, ki zagotavljajo prenašanje in oddajanje programov prek kabelsko distribucijskih sistemov. Drugostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugovor zastaranja presojalo po 372. člen ZOR in torej uporabilo triletni zastaralni rok.

14. Poleg tega je določba 2. točke prvega odstavka 378. člena, ki je za terjatve radijske in radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika določala enoletni zastaralni rok, 30. 10. 1999 nehala veljati (glej 11. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija, Ur. l. RS št. 88/1999, ZRTVS-B). Določbe, ki ne velja več, pa po presoji Vrhovnega sodišča niti po analogiji ni mogoče uporabiti. ZRTVS-B je tudi določil, katera vprašanja v zvezi z izterjavo RTV prispevka se bodo reševala po Zakonu o davčnem postopku, v nadaljevanju ZDavP (glede obračunavanja in plačevanja prispevka, zamudnih obresti, prisilne izterjave in drugih vprašanj postopka). Toda sklepati je mogoče, da je bil namen ZRTVS-B, da se tudi zastaranje rešuje po ZDavP(1). Zato veljajo za zastaranje terjatev radijske in radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega sprejemnika, zapadlih od 30.10.1999 do uveljavitve OZ, določbe ZDavP in ne določbe ZOR. Za odločitev v sporu med Radiotelevizijo Slovenijo kot javnim zavodom in zavezanci za plačilo prispevka pa ni pristojno sodišče, temveč upravni organ.

15. Ker uveljavljani razlog ni bil podan, je Vrhovno sodišče neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP).

.Op. št. (1): Kranjc Vesna, Zastaranje terjatev iz naslova RTV prispevka, Podjetje in delo, št. 2, 2004.