Jedro

Za oprostitev odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ je odločilno, ali je neko ravnanje za objektivno odgovorno osebo nepričakovano ali nepreprečljivo (neodvrnljivo). Krivda tretjega ali oškodovanca v takšnem primeru v načelu ni odločilna, temveč je odločilno, ali bi imetnik nevarne stvari moral takšno ravnanje ob ustrezni skrbnosti pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice. Breme zatrjevanja o nepričakovanosti oziroma neizogibnosti dejanja tožnice kot oškodovanke, je na strani drugega toženca kot imetnika nevarne stvari.

Določba 9. člena ZVZD ne pomeni, da že s tem, ko delavec hodi po mokrih in spolzkih tleh, ne hodi s tolikšno pazljivostjo, da ne varuje svojega življenja in zdravja oziroma, da že (vsaka) hoja po mokrih tleh predstavlja prispevek oškodovanca k nesreči. Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi (so)prispevalo k nastanku škode.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da so ji tožene stranke nerazdelno dolžne plačati odškodnino v znesku 5.216,15 EUR z zamudnimi obrestmi in odločilo, da je tožnica dolžna plačati toženim strankam stroške postopka v zneskih, ki izhajajo iz sodbe.

2. Tožnica je bila v času škodnega dogodka, za katerega je sodišče ugotovilo, da se je zgodil 16. 2. 2004, v delovnem razmerju pri tretjem tožencu, ki jo je napotil na delo k drugem tožencu. Tožnica (na delovnem mestu čistilke) je padla na hodniku, kamor je prišla na zbirno mesto čistilk pred odhodom domov. Hodnik je pred tem z mokro krpo pobrisala druga delavka, ki je v delovnem razmerju pri drugem tožencu. Tožnica je ob prihodu na zbirno mesto tudi sama videla, da je hodnik moker, kljub temu pa je hodila po njem. Zdrsnilo ji je na ravnem in osvetljenem delu hodnika. Sodišče je sprejelo ugotovitve izvedenca, da je drugi toženec imel ustrezne talne obloge, da sta bila tudi način čiščenja in vzdrževanja teh oblog ustrezna in da je imela tožnica ustrezno obutev. Izvedenec pa je navedel tudi, da organizacija dela ni bila pravilna, saj mora po 3. členu Pravilnika o varnostnih znakih (Ur. l. RS, št. 89/99) delodajalec zagotoviti postavitev varnostnih znakov na mestih, kjer se delavci tveganjem ne morejo izogniti. S to ugotovitvijo sodišče ni soglašalo, saj opustitev varnostnih znakov ni v pravno relevantni vzročni zvezi z nastalo poškodbo tožnice, ki je tako kot ostale delavke vedela, da so tla mokra in bi način hoje morala ustrezno prilagoditi. Pomanjkanje opozorilnega znaka ni v vzročni zvezi z njenim padcem, temveč je padec posledica neskrbnega ravnanja tožnice. Sodišče je tudi presodilo, da hodnik sam po sebi ni nevarna stvar, mokra in spolzka tla pa so, in se pri tem oprlo na določbo 150. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), po kateri za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik oziroma za škodo od nevarne dejavnosti tisti, ki se z njo ukvarja. Sklicevalo se je tudi na določbo drugega odstavka 153. člena OZ o izključitvi odgovornosti in presodilo, da tožnica ni ravnala tako, kot določa drugi odstavek 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/99 in nadalj.), saj je „ob vedenju, da hodi po mokrem hodniku, kar ni dovoljeno, bila premalo pazljiva in je padla zaradi svojega nerodnega koraka oziroma skleca v kolenu“. Glede na to je drugega toženca oprostilo odgovornosti. Prav zato tudi ni ugotovilo odgovornosti tožničinega delodajalca, ki jo je napotil na delo k drugi toženki, in tudi ne odgovornost obeh toženih zavarovalnic.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je presodilo, da so mokra in spolzka tla nevarna stvar, in se v zvezi s tem sklicevalo na določbo 150. člena OZ ter na drugi odstavek 153. člena OZ, ki določa oprostitev odgovornosti, v nadaljevanju pa presodilo, da tožnica ni ravnala v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena ZVZD (hodila je po mokrem hodniku, kar ni dovoljeno). Do dogodka je prišlo izključno zaradi zavestnega, nepazljivega ravnanja tožnice, kar izključuje odškodninsko obveznost tožencev.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da delodajalec (?) nevarne spolzke površine ni označil s predpisanim znakom v skladu s 3. členom Pravilnika o varstvu pri delu (?), po katerem mora zagotoviti postavitev varnostnih znakov na mestih, kjer se delavci tveganju ne morejo izogniti. S tem delovnega mesta ni uredil tako, da ne bi bila ogrožena varnost in zdravje katerega od delavcev. Nerazumljivo je tolmačenje sodišč druge in prve stopnje, ki ignorirata pomembnost tega določila, saj zakonski (?) predpis obstaja in je bil kršen. Res so tožničine sodelavke povedale, da so večkrat hodile tudi po mokrem, vendar je takšno ravnanje očitno toleriral delodajalec, ki na zidovih ni postavil oznak za nevarnost zdrsa oziroma mokrih površin in je tako tudi zaradi svoje malomarnosti soprispeval k nastanku škodnega dogodka. Sklicuje se tudi na 43. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in zaključuje, da bi v primeru, če bi tožnica videla oznake spolzkosti tal in nevarnosti tudi na zidovih, lahko govorili, da je sama pristala na nastanek navedene nezgode in jo zakrivila. V konkretnem primeru pa se ji to ne more očitati.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Revidentka se sklicuje na določbo 3. člena Pravilnika o varnostnih znakih (ki ga nepravilno naslovi kot Pravilnik o varstvu pri delu in ki seveda ni zakonska določba), po kateri mora delodajalec zagotoviti postavitev varnostnih znakov na mestih, kjer se delavci tveganju ne morejo izogniti, ki jih delodajalec ni mogel odpraviti ali dovolj zmanjšati s tehničnimi sredstvi kolektivnega varstva ali ustrezno organizacijo dela (prvi odstavek). Vendar pa, tako kot sta to obrazložili že sodišči druge in prve stopnje, navedena opustitev ni v pravno relevantni zvezi z nastalo poškodbo tožnice, ki, kot izhaja iz dokaznih zaključkov (ti ne morejo biti predmet revizije – 3. odstavek 370. člena ZPP), je vedela, da so tla, po katerih je hodila, mokra. Ob tem vedenju in v kontekstu te zadeve je zahteva še po dodatnih znakih nesmiselna. Revizijske navedbe, da bi le v primeru, če bi tožnica opazila varnostni znak z oznako spolzkosti, lahko govorili, da je sama pristala na nastanek nezgode in jo zakrivila, so ob tem, da je tožnica že sama zaznala, da gre za mokra tla, popolnoma neutemeljene.

8. Kljub neutemeljenosti teh navedb revizijsko sodišče iz razlogov po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) ugotavlja, da sodišči druge in prve stopnje nista pravilno uporabili materialnega prava. Ob presoji, da so bila tla mokra in spolzka in zaradi teh lastnosti predstavljajo nevarno stvar (131. in 149. člen OZ), za katero odgovarja njen imetnik (150. člen OZ), sta se sodišči druge in prve stopnje tudi pravilno sklicevali na določbo drugega odstavka 153. člena OZ, po kateri je imetnik nevarne stvari, razen okoliščin v prvem odstavku te zakonske določbe, prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Za oprostitev po drugem odstavku 153. člena OZ je torej odločilno, ali je neko ravnanje za objektivno odgovorno osebo nepričakovano ali nepreprečljivo (neodvrnljivo). Oprostitveni razlog po drugem odstavku je opredeljen s podobnimi elementi kot višja sila, le da je zunanji dogodek tu nadomeščen z ravnanjem tretje osebe ali oškodovanca (1). Izhodišče za presojo (ne)pričakovanosti in (ne)odvrnljivosti je objektivno in abstraktno. Test nepričakovanosti in nepreprečljivosti ravnanja oškodovanca, ki ima za posledico izključitev odškodninske odgovornosti objektivno odgovornega, se presoja po najstrožjem merilu – torej ali je bilo oškodovančevo ravnanje pričakovano in odvrnljivo za posebno skrbnega človeka oziroma če gre za poklicno dejavnost, posebno skrbnega strokovnjaka (6. člen OZ) (2). Krivda tretjega ali oškodovanca v takšnem primeru torej v načelu ni odločilna, temveč je odločilno, ali bi imetnik nevarne stvari moral takšno ravnanje ob ustrezni skrbnosti pričakovati in bi se mu lahko izognil oziroma preprečil posledice. Nevarnost, ki jo prinaša nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost, je za odškodninsko pravo pomembnejša, hujša kot krivda – vzrok škode je nevarno delovanje oziroma nevarna stvar, brez katere škode ne bi bilo. Breme zatrjevanja o nepričakovanosti oziroma neizogibnosti dejanja tožnice kot oškodovanke, je na strani drugega toženca kot imetnika nevarne stvari.

9. Pred presojo o tem, ali je bilo tožničino ravnanje sploh nepredvidljivo in se drugi toženec njegovim posledicam ni mogel izogniti (torej se razbremeniti odgovornosti v skladu z drugim odstavkom 153. člena OZ) bo zato treba najprej preizkusiti, ali je drugi toženec sploh zadostil trditvenemu bremenu v tej smeri. Če je odgovor negativen (ali če postavljenih trditev o tem ne dokaže), se svoje odgovornosti po drugem odstavku 153. člena OZ ne more razbremeniti. Morda bi se lahko razbremenil odgovornosti le deloma po tretjem odstavku te zakonske določbe, vendar tudi v tem primeru ob najprej izkazanih trditvah in nato dokazu soprispevka oškodovanke.

10. Namesto tega sta sodišči druge in prve stopnje po pravilnem povzemanju določbe drugega odstavka 153. člena OZ, popolnoma spregledali zakonski okvir te določbe oziroma njeno pomembno vsebino in izhajali iz tega, da tožnica ni ravnala v skladu z določbo drugega odstavka 9. člena ZVZD, po katerem mora delavec opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb. Pri tem pa se razen presoje, da tožnica po mokrem hodniku sploh ne bi smela hoditi – ta presoja je povsem neutemeljena, nista opredelili, v čem konkretno naj bi bilo v danih razmerah tožničino ravnanje oziroma hoja po mokrem hodniku sploh nepazljiva ali premalo pazljiva oziroma je tožnica s takšno hojo kršila neko izrecno navodilo za delo. Tudi v zvezi s presojo o tem je najprej pomembno, ali je to konkretno (na način, da bi navedel, v čem konkretno je bila njena neprevidna ali nepazljiva hoja oziroma, s katerim dejanjem je oškodovanka prispevala k nastanku škode) kateri od tožencev sploh zatrjeval. Določba 9. člena ZVZD namreč ne pomeni, da že s tem, ko delavec hodi po mokrih in spolzkih tleh, ne hodi s tolikšno pazljivostjo, da ne varuje svojega življenja in zdravja oziroma, da že (vsaka) hoja po mokrih tleh predstavlja prispevek oškodovanca k nesreči (3). Abstraktno opredelitev stopnje pazljivosti, ki naj bi jo delavec kršil, je dolžna nasprotna stranka v sporu konkretizirati z opredelitvijo oblike, vrste oziroma načina nepazljivega ravnanja, ki naj bi (so)prispevalo k nastanku škode.

11. Glede na navedeno sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, saj na podlagi do sedaj ugotovljenih dejstev ni mogoče izključiti objektivne odškodninske odgovornosti drugega toženca, glede obveznosti zavarovalnice (prve toženke), pri kateri ima drugi toženec zavarovano svojo odgovornost, pa se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do njenih ugovorov.

12. Revizijsko sodišče je zato v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. To sodišče bo moralo dopolniti dokazni postopek in presoditi tudi o drugih elementih odškodninske obveznosti. Pri tem se bo moralo izrecno opredeliti tudi do odgovornosti tretjega toženca – tožničinega delodajalca in četrte toženke – zavarovalnice, pri kateri ima ta zavarovano odškodninsko odgovornost. V zvezi z odgovornostjo tretjega toženca je pomembno sledeče: iz prvega odstavka 184. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec delavcu, v primeru povzročene škode pri delu ali v zvezi z delom, to škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. To ne pomeni nič drugega, kot da mora tudi delavec v takšnem primeru v skladu s procesnimi pravili in splošnimi pravili odškodninskega prava najprej zatrjevati in dokazovati elemente odškodninske obveznosti delodajalca. Ta ni odgovoren že zaradi tega, ker je delodajalec. Delavec mora torej najprej konkretno zatrjevati oziroma sploh opredeliti, ali je odgovornost njegovega delodajalca objektivna ali krivdna in utemeljiti to trditev. Ne zadošča le splošna trditev, da tožničin delodajalec ni poskrbel za varno hojo tožnice. Podobno velja za odškodninsko obveznost zavarovalnice, saj za nastanek te odgovornosti ne zadošča že nastop zavarovalnega primera (škodnega dogodka); škodo je dolžna povrniti le, če je njen zavarovanec zanjo (objektivno ali krivdno) odgovoren.

14. Odločitev o revizijskih stroških je odpadla, ker niso bili zaznamovani.

Op. št. (1): Glej Obligacijski zakon s komentarjem, D. Jadek Pensa in ostali, GV Založba, 2003, str. 867. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 437/2006, II Ips 61/2007, II Ips 700/2007, II Ips 886/2007, III Ips 803/2009. Op. št. (3): Podobno nesprejemljivo bi bilo stališče, da rokovanje z neko nevarno stvarjo, pri katerem pride do nesreče, že samo po sebi pomeni soprispevek oškodovanca.