Jedro

Mokra in spolzka tla so sicer nevarna stvar, zaradi česar imetnik objektivno odškodninsko odgovarja za škodo. Vendar pa je v presojani zadevi škoda nastala izključno zaradi ravnanja tožnice, ki se je zavedala, da lahko pri hoji po mokrih in spolzkih tleh pade, pa je lahkomiselno mislila, da do padca ne bo prišlo, zaradi česar ni podana odškodninska odgovornost niti na strani imetnika tal niti na strani njenega delodajalca (ki je njeno delo zagotavljal drugemu delodajalcu – uporabniku) ali zavarovalnice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek, da so Zavarovalnica A. d.o.o. (pravilno: A. H.R. d.o.o.), C. d.d. in G.Z. d.d. nerazdelno dolžni plačati tožnici odškodnino v znesku 5.216,15 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2006 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, skupaj z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati stroške postopka prvotoženi stranki v znesku 827,68 EUR, drugotoženi stranki 1.242,98 EUR, tretjetoženi stranki 1.294,31 EUR in četrtotoženi stranki 303,60 EUR, v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, v primeru plačilne zamude pa z zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb ZPP in zoper odločbo o stroških postopka in predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podredno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnici prisodi zahtevano odškodnino in prizna stroške postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek in se postavilo na stališče, da je tožnica sama odgovorna za škodni dogodek. Sodišče je pri tem ignoriralo ugotovitev izvedenca iz varstva pri delu, češ da njegova ugotovitev kršitve 3. člena pravilnika o varnostnih znakih, ni v neposredni vzročni zvezi z dogodkom. Sporno je bilo tudi dejstvo, ali se je škodni dogodek zgodil 16. 2. 2004 ali 17. 2. 2004. Tožnica navaja, da je jasno, da se je poškodovala 17. 2. 2007 na delu pri delojemalcu (pravilno: delodajalcu) C. d.d., sicer pa je bila zaposlena pri A. d.o.o. (pravilno: A. d.o.o.). Pomembno je dejstvo, da je tožnica padla na mokrih spolzkih mastnih tleh, katere so predhodno očistile in premazale njene sodelavke. Ni ji bilo znano pred kolikimi minutami ali urami je bil hodnik očiščen in premazan. Ob odhodu je mislila, da je suh in je ob hoji na tem nepričakovano zdrsnila. To dejstvo so potrdile tudi zaslišane priče. Priče so tudi izpovedale, da jih nihče ni obvestil, da ne smejo hoditi po mokrem hodniku. Izvedenec je ugotovil, da hodnik zaradi čiščenja ni bil ustrezno označen kot nevaren drsen hodnik in je v tem iskati izključno krivdo delodajalca v skladu s pozitivnimi pravili pravilnika o varstvu pri delu. Zmoten in s pravno logiko je skregan zaključek sodišča, da je do dogodka prišlo izključno zaradi zavestnega nepazljivega ravnanja tožnice. Jasno je, da je masten hodnik nevaren hodnik in so pohodne poti nevarne, zaradi česar bi morale biti označene. Takšno stanje so povzročile sodelavke tožnice in tožnica ni ničesar prispevala k škodnemu dogodku. Dejansko stanje je pravilno ugotovljeno, na dejansko stanje in listinske dokaze pa je sodišče zmotno uporabilo pravna pravila o vzročni zvezi odškodninske odgovornosti, saj je splošno znano dejstvo v civilnem pravu, da so mokra tla posebej nevarna tla in iz takšnih tal izvira objektivna odgovornost, katero potrjuje tudi izvedenec iz varstva pri delu. Gre za tako grobe kršitve, da ni mogoče govoriti o kakršnikoli sokrivdi tožnice pri škodnem dogodku. Glede na napačen zaključek sodišča v zvezi s škodo, je tudi napačen zaključek sodišča v zvezi s plačilom pravdnih stroškov, ki jih je sodišče naložilo tožnici v plačilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere očita pritožba.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še odgovarja: Za odločitev sodišča prve stopnje ni bistveno kdaj naj bi se zgodila nesreča pri delu, to je zdrs tožnice na mokrih tleh hodnika. Tožnica je v zvezi z dnevom in datumom navajala različne podatke, vendar to za odločitev ni bistveno, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, saj je po opravljenem zaslišanju tožnice in prič ugotovilo, da je dejansko do nesreče prišlo na način, kot ga je opisala tožnica, to je da je ji je na mokrem hodniku, potem, ko se je okrog 20:00 ure odpravljala na zbirno mesto čistilk pred odhodom domov, zdrsnilo. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem datuma nesreče neutemeljene.

Sodišče je ugotovilo, da je tožnica opravljala delo čistilke, tako kot njene sodelavke, ki so bile edine prisotne na delu v času čiščenja pred sporno nesrečo. Tožnica je sama izpovedala, da je vedela, da so tla mokra in je po njih šla vseeno, čeprav je vedela, da so spolzka in lahko pade. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dejstvo, da tla niso bila posebej označena, kot to predpisuje Pravilnik o varnostnih znakih (Ur. l. RS, št. 89/99) v 3. členu, nima nobenega vpliva na nesrečo. Tožnica je sama videla in vedela, da so tla mokra. Poleg tega so bile prisotne na delu le čistilke in nihče drug. Čistilke pa so same vedele, da se opravlja proces čiščenja in tudi videle, da so tla mokra. Zaključek sodišča prve stopnje, da izostanek take table na nesrečo ni vplival, je pravilen, saj je tožnica sama izpovedala, da je videla, da so tla mokra in je kljub temu hodila po njih. S tem, ko je tožnica hodila po mokrih tleh in se zavedala, da lahko na njih tudi pade, vendar je lahkomiselno mislila, da do padca ne bo prišlo, je sama prevzela odgovornost za svoje ravnanje, saj se je zavedala vseh okoliščin. V primeru pravilnega ravnanja bi morala tožnica namreč počakati, da se tla posušijo, kar bi trajalo le nekaj minut. Sodišče je ugotovilo, da je za to imela še dovolj časa, saj se je nesreča zgodila okrog 20:00 ure, delovni čas pa je trajal do 22:00 ure tako, da ni bilo nobene potrebe po hitenju na zborno mesto za odhod domov. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnica imela opravljen izpit iz varstva pri delu in bila tudi dolžna sama skrbeti za svojo varnost. Po določbi 9. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD - Ur. l. RS, št. 56/99 in naslednji) mora delavec delo opravljati s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb.

Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje so mokra in spolzka tla nevarna stvar, za katero po 150. členu Obligacijskega zakonika (OZ - Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) odgovarja njen imetnik, vendar je po 2. odstavku 153. člena OZ prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi delovanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti. Ker tožnica ni ravnala v skladu z določbo 2. odstavka 9. člena ZVZD in je hodila po mokrem hodniku, kar ni dovoljeno, je bila premalo pazljiva in je padla, zato je do dogodka prišlo izključno zaradi zavestnega, nepazljivega ravnanja tožnice. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da imetnik stvari ni odgovoren za nastalo škodo, saj je zanjo izključno odgovorna tožnica, ker je hodila po mokrem hodniku, kljub temu, da je vedela, da to ne bi smela in da lahko na tem hodniku pade. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno tožbeni zahtevek zavrnilo tako proti drugotoženi stranki, ki je imetnik nevarne stvari, kot proti njenemu delodajalcu, ki je njeno delo zagotavljal drugemu delodajalcu – uporabniku, kot tudi proti zavarovalnicam, pri katerih sta navedena imela zavarovano odgovornost. Zato pritožba neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava.

Ker tožnica s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, je sodišče prve stopnje utemeljeno sklenilo, da je dolžna toženim strankam povrniti njihove stroške postopka, ki jih je odmerilo v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2007 in nadalj.).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.