Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revident je odstop od sodne prakse (glede vprašanj pravne kvalifikacije objekta in odgovornosti zavezanca za plačilo nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora) uveljavljal le pavšalno. Ni navedel konkretnih odločb sodišča prve stopnje oziroma Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Reviziji ni priložil odločb sodišča prve stopnje in tudi ni opravil primerjave dejanskega in pravnega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, in zatrjevanega odstopanja ni utemeljil. Zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. Pa tudi sicer pravni vprašanji nista pomembni pravni vprašanji, saj je Vrhovno sodišče v svojih številnih odločbah že pojasnilo, da je upravni organ pri odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora na podlagi odločbe inšpektorja vezan na tako inšpekcijsko odločbo.

Revidentove navedbe, s katerimi utemeljuje zelo hude posledice izpodbijane odločitve, pa glede na trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta, niso dovolj konkretizirane in so v celoti neizkazane, zato za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) ne zadoščajo.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožnik (v nadaljevanju revident) je vložil revizijo zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje. Dovoljenost revizije utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahteva plačilo stroškov postopka, vendar jih ne specificira.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano pravnomočno sodbo (I. točko izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, št. 351-1563/2011-5 z dne 20. 9. 2011. S sklepom (II. in III. točko izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tožničino tožbo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zaradi nelegalne gradnje gostinske brunarice na tam navedenem zemljišču revidentu odmeril nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 11.142,65 EUR in določil rok za plačilo nadomestila. Odločba je bila izdana na podlagi 157. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), po tem, ko je upravni organ prejel odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, št. 06122-182/2011/14 z dne 17. 8. 2011, v kateri je ugotovljeno, da je revident na tam navedenem zemljišču brez upravnih dovoljenj zgradil brunarico - gostinski objekt, tam navedenih dimenzij. Revidentovi pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo je tožena stranka z odločbo, št. 35113-73/2011-6 MŠ z dne 13. 4. 2012 delno ugodila in odpravila prvi odstavek prvostopenjske odločbe ter ga nadomestila z novim, s katerim je revidentu odmerila nadomestilo v višini 11.119,68 EUR, v preostalem pa je revidentovo pritožbo zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/2008 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/2008 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/2008 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/2008 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/2008 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revident je dovoljenost revizije po citirani 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljil z navedbo, da izpodbijana sodba odstopa od ustaljene sodne prakse, ker gre za napačno kvalifikacijo objekta in ker ni podana njegova odgovornost. Pojasnil je, da je postavil začasen objekt, ki ni objekt v smislu 1. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, zato ne gre za nedovoljeno gradnjo. Sankcija plačila nadomestila za degradacijo in uzurpacijo pa za take objekte tudi ni predvidena oziroma mogoča. Navedel je še, da je za izrek sankcije treba ugotoviti odgovornost storilca. V tej zadevi pa njegova odgovornost ni podana, saj je bil prepričan, da je na podlagi petih lokacijskih informacij Mestne občine Ljubljana postavitev takšnega objekta dovoljena.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 9. V skladu s trditvenim in dokaznim bremenom, ki je na njegovi strani, in v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 269/2009, X Ips 496/2010, X Ips 410/2011, X Ips 123/2012, X Ips 187/2012, X Ips 190/2013, X Ips 38/2014 in druge), bi namreč moral najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve in navesti okoliščine, ki utemeljujejo njegovo pomembnost, ter nato opraviti primerjavo pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje z odločbami, s katerimi utemeljuje odstop od sodne prakse, in zatrjevano odstopanje tudi utemeljiti. Revident tega ni storil. Odstop od sodne prakse (glede vprašanj pravne kvalifikacije objekta in odgovornosti zavezanca za plačilo nadomestila za uzurpacijo in degradacijo prostora) je uveljavljal le pavšalno. Ni namreč navedel konkretnih odločb sodišča prve stopnje oziroma Vrhovnega sodišča, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala. Reviziji ni priložil odločb sodišča prve stopnje in tudi ni opravil primerjavo dejanskega in pravnega stanja te zadeve z zadevami, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala, zatrjevanega odstopanja pa tudi ni utemeljil. Zato uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 10. Vrhovno sodišče še pripominja, da vprašanji kvalifikacije objekta in revidentove odgovornosti, tako kot sta v reviziji opredeljeni, nista pravni vprašanji, ki bi bili pomembni za odločitev v obravnavani zadevi odmere nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora po 157. členu ZGO-1. Zavezanca za plačilo tega nadomestila namreč jasno in nedvoumno določa že prvi odstavek 157. člena ZGO-1, to je investitor oziroma lastnik nedovoljene gradnje, če tega ni mogoče ugotoviti, pa lastnik zemljišča, na katerem je takšna gradnja. V obravnavani zadevi je bila odločba o odmeri nadomestila izdana po uradni dolžnosti na podlagi inšpekcijske odločbe, izdane zaradi nezakonite gradnje po 152. členu ZGO-1. V tej (pravnomočni) inšpekcijski odločbi pa sta že ugotovljena in določena tako vrsta in obseg nezakonite gradnje, kot tudi inšpekcijski zavezanec, ki je hkrati zavezanec za plačilo nadomestila. Da je upravni organ pri odmeri nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora vezan na inšpekcijsko odločbo pa je Vrhovno sodišče že pojasnilo v svojih številnih odločbah (npr. X Ips 5/2006 z dne 11. 11. 2009, X Ips 879/2006 z dne 8. 10. 2009, X Ips 1551/2006 z dne 17. 2. 2010, X Ips 1795/2006 z dne 13. 1. 2010, X Ips 149/2007 z dne 25. 8. 2010 in druge).

11. Revident tudi ni izkazal, da je v obravnavani zadevi izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijane odločitve, ki naj bi mu nastale (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1). Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 412/2009, X Ips 501/2009, X Ips 375/2010, X Ips 457/2010, X Ips 389/2011, X Ips 450/2011, X Ips 153/2012, X Ips 163/2012) bi namreč moral natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

12. Revident je navedel samo: „Da ima plačilo odmerjenega zneska zanj zelo hude posledice. Plačila tega zneska ne zmore. Je namreč zaposlen in prejema povprečno plačo. S plačilom zneska bi postalo ogroženo preživljanje njegove družine“. Te navedbe pa glede na že pojasnjeno trditveno in dokazno breme, ki je na strani revidenta (4. in 11. točka te obrazložitve), niso dovolj konkretizirane in so v celoti neizkazane, zato za dovoljenost revizije zaradi zelo hudih posledic izpodbijane odločitve (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) ne zadoščajo.

13. Ker revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 14. Revident je sicer zahteval plačilo stroškov postopka, vendar v reviziji ni opredeljeno navedel stroškov, za katere zahteva vračilo, zato Vrhovno sodišče o stroškovnem zahtevku ni odločalo.