Jedro

V primeru, ko se kot razlog za prenehanje delovnega razmerja očita obstoj varnostnega zadržka, je delavcu pravica do obrambe skladno z določbami 100.a člena ZObr zagotovljena v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu, in sicer tudi v obliki pravice do ugovora. Odločilna je vsebinska opredelitev očitkov že v prvostopni odločitvi o odpovedi oziroma prenehanju delovnega razmerja, ki omogoča možnost obrambe. Z neobrazloženo ugotovitvijo, da je pri tožniku podan varnostni zadržek, tožena stranka pravice do obrambe tožniku ni zagotovila.

Izrek

Reviziji se ugodi in se: - sodba sodišča druge stopnje v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o prvem odstavku tožbenega zahtevka spremeni tako, da se sklep tožene stranke št. 1000-786/2006-1 z dne 20. 12. 2006 in odločba št. 1000-786/2006-6 z dne 13. 3. 2007, o prenehanju delovnega razmerja tožnika razveljavita; - sodbi sodišča druge in prve stopnje glede odločitve o drugem odstavku tožbenega zahtevka (glede obstoja in priznanja pravic iz delovnega razmerja, poziva tožnika na delo ter plačila stroškov postopka) razveljavita in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa in odločbe tožene stranke z dne 20. 12. 2006 in 13. 3. 2007 o prenehanju delovnega razmerja zaradi obstoja varnostnega zadržka. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačilom mesečnega nadomestila plače v bruto znesku 1.326,00 EUR od 14. 3. 2007 dalje z upoštevanjem valorizacij in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih neto zneskov ter zahtevek za vrnitev na delo. Presodilo je, da je tožena stranka lahko zakonito ugotavljala obstoj varnostnega zadržka tudi še po izteku roka iz 50. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur. l. RS, št. 47/2002), ker je tožnik dne 20. 10. 2006 dal soglasje za opravljanje varnostnega preverjanja. Hkrati je štelo, da je obstojal zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja že s tem, ko je bil glede tožnika ugotovljen varnostni zadržek, ne da bi bila tožena stranka dolžna utemeljevati njegov obstoj. Sicer pa je tožnik vedel, da je bil varnostno preverjen zaradi izobrazbe oziroma ponareditve spričevala.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta bila sporna sklepa tožene stranke nezakonita že zato, ker razlog za prenehanje delovnega razmerja ni bil obrazložen. Zgolj pavšalna ugotovitev, da obstoja varnostni zadržek, ni dovolj. Sicer pa tudi sodišče pri izdaji izpodbijane sodbe ni vsebinsko presodilo obstoja zatrjevanega varnostnega zadržka, sodišče druge stopnje pa se tudi ni opredelilo do samega postopka preverjanja obstoja le-tega. Ker istočasno zavzema stališče, da se vsebina varnostnega zadržka presoja v sodnem postopku, so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nejasni in sami s sabo v nasprotju.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Sodišče je zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da je bil pri tožniku utemeljeno ugotovljen varnostni zadržek in sta mu bila zaradi tega zakonito izdana sporna sklep in odločba o prenehanju delovnega razmerja. Glede tega ima izpodbijana sodba jasne razloge, tako da revizijski očitek, da so razlogi sodbe glede obstoja varnostnega zadržka nejasni in sami s sabo v nasprotju, ni utemeljen.

7. ZJU v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Posamezna vprašanja za nekatere javne uslužbence, med temi tudi za poklicne pripadnike Slovenske vojske ter javne uslužbence na obrambnem področju (tretji odstavek 22. člena ZJU), lahko posamezni zakoni urejajo drugače kot ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oziroma za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. V skladu z prvim odstavkom 88. člena ZObr za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Iz citiranih pravnih podlag izhaja, da je zakonodajalec v ZObr kot specialnem predpisu delovna razmerja poklicnih pripadnikov Slovenske vojske ter javnih uslužbencev na obrambnem področju uredil drugače kot na področju drugih državnih organov oziroma v primerjavi z drugimi področji zaposlovanja. Pri tem je treba upoštevati, da je imel glede na posebnosti in različnosti dela in organizacije ter druge zahteve poklicnega dela v vojski za drugačno ureditev nekaterih pravic iz delovnega razmerja razumen in utemeljen razlog.

8. ZObr med drugim določa, da kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora poleg splošnih pogojev izpolnjevati še posebne pogoje, ki so določeni v 88. členu ZObr. Eden izmed pogojev je tudi varnostno preverjanje ter neobstoj varnostnega zadržka v skladu s tem zakonom (četrta alineja tretjega odstavka 88. člena). V skladu s šestim odstavkom 88. člena ZObr delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Še bolj določno so posledice neizpolnjevanja obravnavanega pogoja opredeljene v 35. členu ZObr, ki ureja varnostno preverjanje oseb. V šestem odstavku navedenega člena je namreč določeno, da oseba, za katero se z varnostnim preverjanjem ugotovi obstoj varnostnega zadržka, ne more začeti delati oziroma nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu oziroma dolžnosti in ji delovno razmerje v ministrstvu preneha z dokončnostjo akta o prenehanju delovnega razmerja. Ugotoviti je, da določba šestega odstavka 35. člena ZObr zasleduje enak cilj kot splošnejša določba šestega odstavka 88. člena ZObr, to je prenehanje opravljanja vojaške službe zaradi neizpolnjevanja z zakonom predpisanega pogoja, le da je konkretnejša in se izrecno nanaša na pogoj glede varnostnega preverjanja in neobstoja varnostnega zadržka.

9. Niti v šestem odstavku 88. člena niti v šestem odstavku 35. člena ZObr pa ni določen postopek, ki bi ga moral delodajalec upoštevati pred izdajo akta o prenehanju delovnega razmerja, zato je pri presoji zakonitosti izpodbijanih aktov tožene stranke potrebno upoštevati tudi določilo prvega odstavka 88. člena ZObr, v skladu s katerim za delavce na obrambnem področju veljajo predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Glede načina prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca je v prvem odstavku 154. člena ZJU določeno, da le-ta preneha veljati na načine, ki jih določa zakon o delovnih razmerjih, po samem zakonu pa tudi na drug način, če tako določa ta zakon oziroma področni zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih (3. točka citiranega člena). V 75. členu ZDR sta med drugim kot način prenehanja pogodbe o zaposlitvi določeni redna in izredna odpoved (četrta alineja), dovoljeni pa so tudi drugi primeri prenehanja, ki jih določa zakon (sedma alineja). V skladu z določilom tretjega odstavka 154. člena ZJU se za posamezne načine prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca uporablja zakon o delovnih razmerjih, če ZJU ne določa drugače. 10. Kljub obstoju napotilnih norm iz prvega odstavka 88. člena ZObr in prvega odstavka 5. člena ZJU, pa v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena (oziroma šestega odstavka 35. člena) ZObr ni mogoče uporabiti delovnopravnih določil iz ZDR in ZJU o redni in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je razloge za stališče, da gre v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena ZObr za drug način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki je urejen v področnem zakonu in ki ga dopuščata tako 3. točka prvega odstavka 154. člena ZJU kot tudi sedma alineja 75. člena ZDR, obrazložilo že v sodbi VIII Ips 203/2008 z dne 12. 5. 2009. 11. Čeprav v primeru prenehanja delovnega razmerja na podlagi šestega odstavka 88. člena oziroma šestega odstavka 35. člena ZObr ne gre niti za redno niti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in torej zanj ne veljajo določbe ZDR in ZJU, ki urejajo omenjena načina prenehanja delovnega razmerja, pa mora biti tudi sklep o prenehanju delovnega razmerja po ZObr obrazložen. Brez tega si pravice do pravnega sredstva ter pravice do sodnega varstva, ki sta ustavni kategoriji, ni mogoče zamisliti. Ta zahteva pa izrecno izhaja tudi iz določb ZJU (24. člen) ter ZObr (100.a člen).

12. Revizijsko sodišče pri tem poudarja, da je poleg citiranih določb ZJU in ZObr potrebno upoštevati tudi pravico do obrambe, ki jo delavcem zagotavlja Konvencija 158 Mednarodne organizacije dela o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92, mednarodne pogodbe, št. 15/92, v nadaljevanju: Konvencija). Ta v 7. členu določa, da delovno razmerje delavca ne preneha zaradi razlogov v zvezi z njegovim obnašanjem in delom, preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev, razen če od delodajalca z razlogom ni pričakovati, da mu to omogoči. Konvencija ne določa izrecno, kakšna naj bo oblika obrambe, niti v kakšni obliki naj bo delavec seznanjen z razlogi za prenehanje delovnega razmerja, bistveno pa je, da so obtožbe jasno izražene in sporočene delavcu in da ima le-ta dejansko možnost, da se zoper očitke učinkovito brani. Namen pravice do obrambe je v tem, da delodajalec delavca sliši ter da se pred odločitvijo o prenehanju delovnega razmerja zagotovi dialog in premislek med strankama.

13. ZDR v drugem odstavku 83. člena ter v tretjem odstavku 177. člena delodajalcu pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti ali krivdnega razloga, pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in v disciplinskem postopku nalaga obveznost, da delavcu omogoči zagovor. V primeru, ko se delavcu kot razlog za prenehanje delovnega razmerja očita obstoj varnostnega zadržka, pa je pravica do obrambe skladno z določbami 100.a člena ZObr delavcu zagotovljena v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu, in sicer tudi v obliki pravice do ugovora. Odločilna je vsebinska opredelitev očitkov že v prvostopni odločitvi o odpovedi oz. prenehanju delovnega razmerja, ki omogoča možnost obrambe. Revizijsko sodišče zato pritrjuje stališču tožnika, da mu z neobrazloženo ugotovitvijo, da je pri njemu podan varnostni zadržek, tožena stranka pravice do obrambe ni zagotovila. Za uresničitev te pravice bi morala tožena stranka v sklepu o prenehanju delovnega razmerja vsebino varnostnega zadržka ustrezno obrazložiti. Ker tega ni storila, se tožnik zoper očitke, ki so se nato v sodnem postopku obravnavali kot razlog za prenehanje delovnega razmerja, ni mogel učinkovito braniti.

14. Upoštevaje definicijo pojma varnostnega zadržka, kot ta izhaja 9. točke drugega člena ZTP, pa za ugotovitev obstoja varnostnega zadržka kot razloga za prenehanje delovnega razmerja po ZObr tudi sicer ne zadošča že ugotovitev utemeljenosti suma, da je tožnik ponaredil in delodajalcu predložil ponarejeno spričevalo. Tožena stranka bi morala poleg tega tožniku očitati, da mu zaradi tega njegovega ravnanja ni več mogoče zaupati. Utemeljen razlog za ugotovitev obstoja varnostnega zadržka namreč ni že neko konkretno ravnanje ali obnašanje osebe, bistven je dvom v njeno zanesljivost in lojalnost, ki ga takšno ravnanje oziroma obnašanje lahko povzroči. Ker tega tožena stranka tožniku v postopku izdaje izpodbijanih aktov ni očitala, je prenehanje delovnega razmerja nezakonito tudi iz tega razloga (ne glede na kasnejše ugotovitve sodišča v sodnem postopku).

15. Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče pravnomočno sodbo delno spremenilo, in sicer tako da je ugodilo zahtevku za razveljavitev izpodbijanih aktov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. V ostalem pa je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje se namreč zaradi zavrnitve zahtevka za razveljavitev izpodbijanih aktov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja nista posebej opredelili do utemeljenosti nadaljnjih tožbenih zahtevkov.

16. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP). Glede na navedeno in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče pravnomočno sodbo delno spremenilo, in sicer tako da je ugodilo zahtevku za razveljavitev izpodbijanih aktov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja. V ostalem pa je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišči druge in prve stopnje se namreč zaradi zavrnitve zahtevka za razveljavitev izpodbijanih aktov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja nista posebej opredelili do utemeljenosti nadaljnjih tožbenih zahtevkov.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).