Jedro

Tožena stranka je tožniku na podlagi ugotovitve o obstoju varnostnega zadržka, utemeljeno izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnik sam priznal, da je toženi stranki predložil spričevalo, ki ga je ponaredil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa šifra ... z dne 20. 12. 2006 in odločbe št. ... z dne 13. 3. 2007 o prenehanju delovnega razmerja tožniku in da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14. 3. 2007, temveč mu še naprej traja. Posledično je zavrnilo tudi tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek.

Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004 in 52/2007) pravočasno pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo ter priglaša stroške pritožbe. Poudarja, da sta ustrezna obrazložitev varnostnega zadržka in njegova vsebina jedro spora in trditvena podlaga tožbe. Ker je sodišče po navodilih sodišča druge stopnje ugotavljalo le obstoj varnostnega zadržka in ne več ustreznosti njegove obrazložitve, je prišlo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče je samo ugotavljalo obstoj varnostnega zadržka, s čimer naj bi prevzelo pristojnost tožene stranke oziroma njene obveščevalno varnostne službe (OVS), ki sta z zakonom pooblaščeni za varnostno preverjanje. Meni, da je sedaj dejansko sodišče obrazložilo varnostni zadržek, kar pomeni, da bi slednji vendarle moral biti obrazložen že v odločbi tožene stranke. Sodišču očita zmotno ugotovitev, da je tožena stranka varnostno preverjanje smela opraviti zaradi tožnikove privolitve, saj tožniku drugega glede na določbo 6. odstavka 35. člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 – 47/2002) ni preostalo. V primeru odklonitve tega soglasja bi mu namreč pogodba o zaposlitvi prenehala po zakonu. Nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča, da je tožnik moral in mogel vedeti, na kaj se varnostni zadržek nanaša. Tožnik namreč kljub poizvedovanju nikoli ni dobil jasnega odgovora, ampak je na vsebino varnostnega zadržka lahko le sklepal iz preteklih dogodkov in govoric. Meni, da to ne zadošča za učinkovito uporabo pravnega sredstva. Pri tem se sklicuje tudi na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo. Ker ZObr nima posebnih določb glede tega, meni, da je na podlagi 1. odstavka 88. člena ZObr potrebno uporabiti Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) in sicer določbo 1. odstavka 24. člena, ki določa obvezno obrazložitev sklepa. Opozarja, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi pisna in obrazložena tudi po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Ker gre za skrajni ukrep, je delavcu treba omogočiti ustrezno pravno varstvo, kar v primeru neobrazloženega sklepa ni omogočeno. Meni, da je varnostni zadržek tako nedoločen pojem, da ga je mogoče šele z obrazložitvijo konkretizirati. Sodišču očita tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker najprej ugotavlja, da bi tožena stranka lahko pridobila podatek o vsebini varnostnega zadržka in to obrazložila v svojih odločbah o izredni odpovedi, po drugi strani pa sledi ugotovitvi sodišča druge stopnje, da varnostnega zadržka ni potrebno obrazlagati. Obstajalo naj bi tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnika in med samim zapisnikom, ker je v obrazložitvi sodbe navedeno, da so tožniku v kadrovski službi pojasnili, da bo varnostno preverjen zaradi izobrazbe, pri čemer iz spisa izhaja le, da se je o tem govorilo, tožniku torej niso ničesar izrecno pojasnili.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da pritožnik bistvenih kršitev določb postopka sploh ne konkretizira, ampak v pritožbi zatrjuje okoliščine, ki za razsojo niso bistvene. Z ugotovitvami sodišča prve stopnje se strinja in meni, da je ugotovitev obstoja varnostnega zadržka zadosten razlog za utemeljitev izpodbijanega sklepa. Opozarja, da je tožnik priznal, da je spričevalo ponaredil, zaradi česar mu je moralo biti znano, da se ugotovljeni varnostni zadržek nanaša ravno na to.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo s sklepom opr. št. Pdp 1179/2007 z dne 27. 3. 2008. Pritožbi tožene stranke je ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v svoji prvotni odločitvi tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, saj se je postavilo na stališče, da izpodbijana sklepa nista ustrezno obrazložena in zato nezakonita. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da je obrazložitev izpodbijanih sklepov glede na naravo odpovednega razloga zadostna. Prvostopno sodbo pa je razveljavilo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje tudi napačno uporabilo določbo 7. člena ZPP, ko je ocenilo, da tožena stranka ni zadostno opredelila vsebine, ki jo bosta izpovedali priči, katerih zaslišanje je tožena stranka predlagala. Zaradi teh pomanjkljivosti je bila potrebna dopolnitev dokaznega postopka, ki jo je sodišče prve stopnje tudi izvedlo in na tej podlagi ponovno odločalo s sedaj izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Nasprotje, ki ga izpodbijani sodbi očita pritožba, ni bistveno, saj za odločitev ni pomembno, ali bi lahko tožena stranka vsebinsko bolj obrazložila sporne odločbe ali ne. Tožena stranka je namreč glede na veljavno zakonodajo ustrezno obrazložila sporne odločbe in s tem v celoti izpolnila svojo obveznost, zato ni pomembno, kaj bi lahko v zvezi s tem še storila, saj tega niti ni bila dolžna. O odločilnih dejstvih v sodbi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Za odločitev v zadevi namreč niti ni bistveno, ali je bil tožnik seznanjen s samo vsebino varnostnega zadržka, saj se ta presoja šele v sodnem postopku. Poleg tega pritožba preko očitka kršitev določb postopka (14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) dejansko uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka na podlagi ugotovitve OVS, ugotovljene v postopku varnostnega preverjanja, o obstoju varnostnega zadržka pri tožniku na podlagi 35. člena v povezavi s 6. odstavkom 88. člena ZObr izdala dne 20. 12. 2006 sklep o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja z dnem dokončnosti tega sklepa. Tožnik je zoper ta sklep vložil ugovor, ki je bil z odločbo z dne 13. 12. 2007 zavrnjen. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno ugotovilo, da je bil obstoj varnostnega zadržka pri tožniku utemeljeno ugotovljen, saj je tožnik v postopku varnostnega preverjanja sam priznal, da je ponaredil in toženi stranki predložil ponarejeno spričevalo in to stanje vzdrževal od leta 1998 dalje.

Določba 6. odstavka 88. člena ZObr določa, da delavcu, za katerega se ugotovi, da ne izpolnjuje splošnih ali posebnih pogojev, določenih s tem zakonom za poklicno delo na obrambnem področju, preneha delovno razmerje v ministrstvu z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. V 3. odstavku 88. člena pa ZObr določa med drugimi pogoji za poklicno opravljanje vojaške službe tudi to, da je oseba varnostno preverjena in da ne obstaja varnostni zadržek v skladu z zakonom. Varnostno preverjanje oseb ureja 35. člen ZObr, ki v 6. odstavku določa, da oseba, za katero se z varnostnim preverjanjem ugotovi obstoj varnostnega zadržka, ne more začeti delati oziroma nadaljevati z delom na določenem delovnem mestu oziroma delovni dolžnosti in ji delovno razmerje v ministrstvu preneha z dnem dokončnosti akta o prenehanju delovnega razmerja. Varnostno preverjanje oseb je na podlagi 32. člena ZObr varnostna naloga na obrambnem področju, ki jo na podlagi 3. odstavka tega člena opravlja OVS.

Pritožbeno sodišče se je že v sklepu opr. št. Pdp 1179/2007 postavilo na stališče, da je navedba, da je bil pri delavcu ugotovljen obstoj varnostnega zadržka, glede na zgoraj navedene določbe ZObr zadosten razlog, ki izpodbijani sklep utemeljuje. Tu ne gre za odstop od določbe 1. odstavka 24. člena ZJU, saj se tudi pritožbeno sodišče strinja, da je tožena stranka kot delodajalec svoje sklepe dolžna obrazložiti. Vendar sodišče druge stopnje ocenjuje, da je zadostna obrazložitev, kot izhaja iz izpodbijanih sklepov, saj je tožniku na podlagi sporne obrazložitve pojasnjen razlog prenehanja delovnega razmerja (obstoj varnostnega zadržka). Zlasti še glede na določbo 8. odstavka 35. člena ZObr, ki določa, da OVS ni dolžna obveščati posameznika o zbiranju njegovih osebnih podatkov, in na dejstvo, da gre pri varnostnem preverjanju praviloma za tajne postopke v interesu varovanja državne varnosti. V sodnem postopku pa je potrebno zaradi uresničitve ustavnih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva preveriti upravičenost ugotovitve obstoja varnostnega zadržka. To je tudi odločilno dejstvo pri presoji, ali sta izpodbijana sklepa zakonita ali ne. Glede na povedano sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati, ali je bil v postopku pri delodajalcu tožnik seznanjen s samo vsebino varnostnega zadržka ali ne, ampak je pomembno le to, da je tožniku v sodnem postopku zagotovljeno varstvo njegovih pravic, preveritev obstoja varnostnega zadržka tudi po vsebini in s tem preizkus utemeljenosti izpodbijanega sklepa, ki je, kot že povedano, sicer ustrezno obrazložen.

Sodišče ni ugotavljalo obstoja varnostnega zadržka, kot zmotno meni tožnik, ampak je zgolj preizkusilo, ali je tožena stranka utemeljeno ugotovila obstoj varnostnega zadržka pri tožniku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka podlago za varnostno preverjanje tožnika v njegovem soglasju, česar tožnik niti ne zanika. Da je bil v soglasje prisiljen zaradi zakonske ureditve, pa ne vpliva na odločitev.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo, ker ni utemeljena, in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato pritožbene stroške na podlagi 154. člena ZPP v povezavi s 165. členom ZPP krije sam.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ne predstavlja potrebnega stroška, ker ne vsebuje ničesar novega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve oziroma k rešitvi pritožbe. Poleg tega gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zaradi česar po določbi 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) tožena stranka kot delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.