Jedro

Toženka je tožnici izplačala celotno priznano nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, naknadno pa je na poziv davčnega organa plačala še akontacijo dohodnine. Ker je bila za znesek naknadno obračunane in plačane akontacije dohodnine, ki jo je neupravičen prejela, tožnica obogatena, je ta znesek toženki dolžna vrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita oziroma podredno, razveljavita odločbi toženke z dne 17. 9. 2008 in z dne 29. 7. 2008 in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Pritožba meni, da je obrazložitev drugostopne odločbe toženca nejasna in sama s seboj v nasprotju, ko po eni strani zatrjuje, da je bilo za leto 2006 preveč izplačano nadomestilo v višini 939,99 EUR, po drugi strani pa obrazloži, da je moral toženec obračunati akontacijo dohodnine, pri čemer ni pojasnjeno, kolikšna je bila ta akontacija dohodnine, zakaj je toženec ni obračunal ob plačilu po sodbi, niti na kakšni podlagi zdaj to akontacijo dohodnine terja od tožnice. Sodba sodišča prve stopnje se s tožbenimi razlogi ni ukvarjalo. Obrazložitev ne vsebuje ugotovitve, da naj bi bili ti tožbeni razlogi neutemeljeni in zakaj, zato tožnica meni, da gre za bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Angažiranje izvedenke je bilo nepotrebno. Sodišče se je ukvarjalo z napačnimi dejanskimi okoliščinami, glede odločilnih dejstev pa ni zavzelo dokazne ocene. Dejansko stanje je bilo v posledici tega nepopolno in zmotno ugotovljeno. Po mnenju pritožbe je toženka tožnici odrekala pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu že od leta 1999 dalje in je tožnica morala to uveljavljati preko sodišča v letu 2005 za vso obdobje nazaj. Toženka ni imela pravice od tožnice zahtevati nobenega vračila. Sodišče je tožnici prisodilo nadomestilo v neto znesku, neto nadomestilo ni bilo obremenjeno z dohodnino, ki bi jo bilo potrebno od neto zneska še odbiti. Tožnica ni bila kriva, da je bilo izplačilo opravljeno šele v letu 2006, ko naj bi bilo po davčnih predpisih obremenjeno še z dohodnino. Sodišče bi bilo dolžno ravnanje tožnice presojati skozi določilo 275. člena ZPIZ-1, ki je edina pravna podlaga za ta spor. Situacijo je toženka povzročila sama s svojim nezakonitim in protipravnim ravnanjem, ko ni tožnici sproti izplačevala prejemkov, ki so tožnici iz invalidskega zavarovanja pripadali. Zaradi tega ne more toženka posledic svojih nezakonitih ravnanj prevaliti na zavarovanko. Izpodbijana odločitev tako predstavlja tudi poseg v ustavno zajamčene človekove pravice iz 14. člena Ustave, ki določa enakost državljanov pred zakonom, 22. člena Ustave, ki določa, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic v postopku pri sodišču in 50. člena Ustave, ki določa pravico do socialne varnosti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti kršitev postopka, ki jih zatrjuje tožnica v pritožbi.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke z dne 17. 9. 2008, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper odločbo z dne 29. 7. 2008, po kateri je dolžna tožnica tožencu vrniti 939,99 EUR nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, izplačanega v letu 2006. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker obrazložitev sodbe nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodbe pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sodba lahko preizkusi, izrek sodbe je razumljiv in samemu sebi ne nasprotuje, ne nasprotuje tudi razlogom sodbe. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso nejasni niti med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je odločilne razloge navedlo na straneh od 2 do 8 obrazložitve svoje sodbe.

Iz dejanskega stanja, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje je razvidno, da je bil toženec po sodbi delovnega in socialnega sodišča, Pd 2606/2004 z dne 20. 5. 2005 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 461/2005 z dne 1. 12. 2005 dolžan tožnici izplačati nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v višini 17.799,83 SIT mesečno od 1. 6. 1999 dalje, zapadle zneske skupaj z obrestmi, vnaprej dospevajoče zneske pa usklajene izplačevati v mesečnih zneskih za nazaj. Na podlagi navedenega je toženec tožnici v letu 2006 izplačal nadomestilo plače na drugem ustreznem delu po citiranih sodbah in sicer je bilo izplačilo nadomestila za čas od 1. 6. 1999 do decembra 2005 izvršeno v januarju 2006, v naslednjih mesecih pa je bilo nadomestilo nakazano mesečno ob upoštevanju uskladitev. Skupno ji je v letu 2006 toženec izplačal nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu v znesku 2.145.323,84 SIT oziroma 8.952,28 EUR in 225.258,98 SIT oziroma 939,99 EUR akontacije dohodnine. Tožnici je toženka izplačala celotno priznano nadomestilo, ne da bi obračunala in plačala akontacijo dohodnine. Na podlagi zbranih podatkov je davčni organ tožnici z odločbo št. ... z dne 18. 10. 2007 odmeril dohodnino za leto 2006 v višini 1.352,59 EUR oziroma 324.134,00 SIT. Plačana akontacija dohodnine (od plače in regresa) je znašala 201.018,00 SIT in je zato znašalo doplačilo dohodnine 123.116,00 SIT oziroma 513,76 EUR. Tožnica se je zoper odločbo pritožila, ker ji toženka ni obračunala akontacije dohodnine, zaradi česar bi morala doplačati dohodnino. Davčni organ je v zvezi s pritožbo tožnice toženo stranko, kot izplačevalca dohodka pozval, da plača akontacijo dohodnine, kar je toženka storila dne 14. 4. 2008 in akontacijo obračunala in plačala v skladu s predpisi, v višini 225.258,00 SIT oziroma 939,99 EUR. Zaradi naknadno plačane akontacije toženke se niso spremenili podatki o višini dohodkov tožnice v letu 2006 in zato tudi ne višina odmerjene dohodnine, ki tudi po novi odločbi davčnega urada z dne 30. 4. 2008 znaša 1.352,59 EUR. Zaradi naknadnega plačila akontacije dohodnine pa se je spremenil podatek o višini plačane akontacije. K akontaciji, plačane od plače in regresa v skupnem znesku 838,83 EUR, se je prištela še naknadno plačana akontacija v znesku 939,99 EUR in je bila tako za 426,23 EUR višja od odmerjene dohodnine in se je tožeči stranki preplačan znesek dohodnine v višini 426,23 EUR vrnil. V kolikor pa ne bi bila upoštevana naknadno plačana akontacija, bi tožnica morala doplačati dohodnino v znesku 513,76 EUR, torej skupaj z vrnjenim preplačilom 426,33 EUR je to 939,99 EUR. Ker je toženka tožnici nakazala celotni znesek nadomestila po sodbi, naknadno pa plačala še akontacijo dohodnine v znesku 939,99 EUR, je tožnici izplačala za 939,99 EUR preveč.

Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je bila sodna izvedenka angažirana po nepotrebnem. S pomočjo sodne izvedenke je sodišče ugotovilo, da je dejansko bila tožnica na račun toženca obogatena za 939,99 EUR, kolikor znaša naknadno obračunana in plačana akontacija dohodnine, ki jo je tožnica neupravičeno prejela in je njena dolžnost vračila podana v 275. členu ZPIZ-1, ki določa, da mora oseba, ki ji je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni imela pravice, vrniti prejeti znesek, v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih. Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01 s spremembami) pa v 1. odstavku 190. člena določa, da tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

Sodišče prve stopnje se je ukvarjalo predvsem z relevantnim vprašanjem, koga bremeni plačilo dohodnine nadomestila tožnice po prej citiranih sodbah. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev sodišča prve stopnje in posredno s tem tudi izvedensko mnenje finančne izvedenke M.A., iz katerega izhaja, da je s citiranimi sodbama sodišče nadomestilo tožnici prisodilo v neto znesku, tako kot presoja tudi pokojnine, kar pa ne pomeni, da se od prisojenega nadomestila plače ali pokojnine, enako kot od odmerjenega nadomestila ali pokojnine po odločbi toženca, ne obračunava in ne plačuje dohodnina v skladu z določbami Zakona o dohodnini. Plačilo dohodnine od nadomestila plače nalaga fizičnim osebam Zakon o dohodnini (ZDoh, Ur. l. RS, št. 21/06), Zakon o davčnem postopku (ZDavP, Ur. l. RS, št. 18/96 s spremembam) pa nalaga izplačevalcu, da od nadomestila plače obračuna akontacijo dohodnine ob izplačilu dohodka v breme zavezanca za dohodnino. V 29. členu Zakona o dohodnini, ki je veljal in se uporabljal v letu 2006, ko je bilo tožnici izplačano nadomestilo, je bilo v 1. odstavku določeno, da je osnova za dohodnino od dohodka iz delovnega razmerja dohodek iz 25. člena Zakona o dohodnini, zmanjšan za obvezne prispevke za socialno varnost, ki jih je na podlagi posebnih predpisov dolžan plačevati delojemalec. V 3. odstavku 29. člena Zakona o dohodnini pa je določeno, da se ne glede na 1. odstavek 29. člena Zakona o dohodnini v davčno osnovo od pokojnin, nadomestil in drugih dohodkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja, šteje dohodek, kot je odmerjen v skladu z Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Iz te določbe je jasno razvidno, da je neto pokojnina oziroma neto nadomestilo plače, odmerjeno po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, obdavčena z dohodnino in da osnova za dohodnino neto pokojnina oziroma neto nadomestilo plače, kakor je odmerjeno z odločbo oziroma prisojeno s sodbo. Tako odmerjenega nadomestila plače toženec ne more „obrutiti“, kot to zahteva tožnica, ker za to ni nobene podlage v predpisih.

Pritožbeno sodišče šteje, da izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje ne posega v ustavno zajamčene človekove pravice iz 14., 22. in 50. člena Ustave Republike Slovenije, niti pritožba ne navede, v čem naj bi bili ti posegi.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso bili podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v povezavi v 154. členom ZPP je sklenilo, da tožnica krije stroške pritožbe sama.