Jedro

Ni pravne podlage, ki bi preprečevala veljavnost sklenjenega dogovora, da je prva toženka z vlaganjem v hišo pridobila lastninsko pravico, delež na skupnem premoženju pa sta pogodbenika dogovorila glede na skupni prispevek k nastanku vsega premoženja in nato nepremičnine v naravi tudi razdelila (10. člen ZOR).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 693,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvo toženi stranki na vračilo darila, ker je ugotovilo, da pogodba o ugotovitvi skupnega premoženja in darilna pogodba, ki sta jo tožnik in prva tožena stranka sklenila 15. 9. 1986, ni simuliran pravni posel. Prav tako je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na vrnitev darila proti drugotoženi stranki, ker tožeči stranki ni uspelo dokazati velike nehvaležnosti tožene stranke, niti da je tožnik socialno ogrožen.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V obrazložitvi navaja, da je v vlogi z dne 26.2.2008 sočasno kot dokaz predlagala vpogled v izjavo – uradni zaznamek z dne 26.7.2004. Tega dokaza stranka brez svoje krivde ni predložila že na prvem naroku, saj ni mogla vedeti, da te listine na Policijski postaji Ljubljana center zaradi poteka časa ne hranijo več. Sodišče je neutemeljeno sledilo navedbam tožene stranke, da je priznanje solastniškega deleža prvotoženi stranki posledica vlaganj v nepremičnino, saj na podlagi vlaganj solastninske pravice sploh ni mogoče pridobiti. Skladno s tedaj veljavnimi določili ZTLR oziroma SPZ hiša ni pridobljena v času trajanja zakonske zveze, ampak jo je tožnik podedoval in ni skupno premoženje. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi se zaradi vlaganj njena substanca tako spremenila, da bi nastala nova stvar. Že na podlagi tega je jasno, da je sporna pogodba navidezna, saj na takšni podlagi solastninskega deleža ni mogoče pridobiti, ne sedaj, niti ga ni bilo mogoče pridobiti v času sklenitve sporne pogodbe. Tako se izkaže kot resnična izpovedba tožnika o tem, da je bil edini namen, da se sporna pogodba sklene, da nekaj podari svoji ženi zaradi njenega manjvrednega občutka, ker od doma ni dobila ničesar. To je bilo znano tudi toženi stranki ob sklenitvi pogodbe. Prav tako je večino sredstev za obnovo hiše zagotovil tožnik s svojim delom.

V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko pa navaja, da sodišče sicer ugotavlja žalitve in konflikte, pomen vsega navedenega pa relativizira, češ da je tožnik sam prispeval k temu. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da je bil tožnik s strani I. P. večkrat žrtev besednega nadlegovanja in žalitev z namenom, da bi se tožnik iz hiše čim prej izselil. Tožnik meni, da je drugotožena stranka nehvaležna, ker je I. P. k takšnemu ravnanju nagovarjala. V nadaljevanju polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje tudi v zvezi s socialno ogroženostjo.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je pogodba o ugotovitvi skupnega premoženja v točki II. glede hiše na P. navidezna in da predstavlja darilo, ker je ugotovilo, da je bila podlaga za sklenitev pravnega posla (pogodbe) ureditev premoženjskih razmerij med tožnikom in prvo toženko po razpadu življenjske skupnosti. Tožnik trdi, da sklenjena pogodba vsebuje napake volje, ker med tožnikom in prvo toženko, ki sta pogodbo sklenila, ni šlo za priznanje lastninske pravice na podlagi vlaganj, ampak za darilo.

Med napakami volje ureja ZOR tudi primer navidezne pogodbe. V 1. odstavku 66. člena ZOR določa, da navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Zato tožnik opira svoj zahtevek na vrnitev darila, na veljavnost v pogodbi o ugotovitvi skupnega premoženja prikrite darilne pogodbe. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ga pritožba ne izpodbija, sledi: življenjska skupnost med tožnikom in prvotoženko je v letu 1985 prenehala, ker se je tožnik sprva preselil v kletne prostore hiše, nato pa v novo zgrajeno hišo na drugi lokaciji, da je bilo tudi v motenjski pravdi med pravdnima strankama ugotovljeno, da tožnik od leta 1985 dalje biva v R. in ne v L., da je bila s sporno pogodbo lastninska pravica na sporni nepremičnini prenešena tudi na dva od šestih otrok pravdnih strank in da sta pravdni stranki tudi na drugih nepremičninah, ki niso predmet te pravde, v istem času delno prenesle lastninsko pravico na svoje otroke, da iz sporne pogodbe med drugim sledi, kje bo kateri od zakoncev po razdelitvi skupnega premoženja bival Vse navedene navezne okoliščine utrjujejo tudi pritožbeno sodišče v prepričanju, da pogodba o ugotovitvi skupnega premoženja ni navidezna, ampak odraža pravo pogodbeno voljo strank-ureditev premoženjskih razmerij med partnerjema po razpadu življenjske skupnosti.

Pravdni stranki sta očitno v kritičnem času s sporno pogodbo in s pogodbami, ki niso predmet tega postopka, ugotovile, kaj sodi v skupno premoženje, določile velikost deležev na skupnem premoženju in v naravi premoženje tudi razdelile. Sklenile so torej pogodbo o delitvi skupnega premoženja v smislu določila 2. odstavka 58. člena ZZZDR. Dokazno breme, da je sporna pogodba v zvezi s hišo na P. simuliran pravni posel, je bilo na strani tožnika. Ker glede na ugotovljeno dejansko stanje takšnega dokaznega bremena očitno ni zmogel, pritožba neutemeljeno graja materialnopravni pristop sodišča prve stopnje, ki tožbenega zahtevka ni presojalo z vidika pridobitve lastninske pravice na podlagi določil Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, na podlagi določila 23. in 24. člena, saj ni pravne podlage, ki bi preprečevala veljavnost sklenjenega dogovora, da je prva toženka z vlaganjem v hišo pridobila lastninsko pravico, delež na skupnem premoženju pa sta pogodbenika dogovorila glede na skupni prispevek k nastanku vsega premoženja in nato nepremičnine v naravi tudi razdelila (10. člen ZOR).

V pritožbi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka zoper drugotoženo stranko pritožba predvsem polemizira z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi ocenjevalo tako tožnikovo izpoved kot tudi izpoved drugotožene stranke, njenega brata, sester in moža ter ugotovilo okoliščine, ki kažejo, da so bili odnosi v družini vrsto let nevzdržni, da pa tudi v obdobju pred vložitvijo predmetne tožbe niso prerasli verbalne ravni in da je to premalo za ugotovitev velike nehvaležnosti obdarjenke, kar je razlog za preklic darila. Po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljena niti tožnikova pritožba v smeri nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, saj tudi sodišče druge stopnje v celoti sprejema dokazno oceno in obrazložitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnik ni uspel izkazati, da bi ga drugotožena stranka oziroma njen zakonski partner telesno poškodoval oziroma poskusil zastrupiti s kavo, niti s stopnjo verjetnosti. V izogib ponavljanju se sodišče druge stopnje v celoti sklicuje na dokazno oceno sodišča prve stopnje, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da napetosti in prepiri med pravdnima strankama niso takšne narave, da bi utemeljevali preklic darilne pogodbe zaradi velike nehvaležnosti, pravilen.

Ob ugotovitvi, ki ji tožnik ne oporeka, da je imel v letu 2005 plače okrog 334.000,00 SIT mesečno in da je solastnik nepremičnine, v kateri trenutno živi, je povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnikovo premoženjsko stanje ni tako slabo, da bi lahko govorili, da je socialno ogrožen. Sodišče tudi ni zagrešilo očitane kršitve ZPP, ker ni vpogledalo listin, ki jih je tožnica sodišču predložila po prvem naroku za glavno obravnavo. Obrazložitev in stališče sodišča prve stopnje, ki je navedeno v zadnjem odstavku na strani 4 sodbe, pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se v izogib ponavljanju nanj sklicuje.

Ker je tožeča stranka v pritožbenem postopku propadla, sama nosi stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP) in je dolžna povrniti toženi stranki stroške za odgovor na pritožbo v višini 693,00 EUR, ki jih je sodišče odmerilo skladno z odvetniško tarifo, njihovo natančna specifikacija pa je razvidna iz stroškovnika v spisu.