Jedro

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Povedano drugače: vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode.

Revizijsko sodišče ne more preizkusiti razlogov pritožbenega sodišča, ki jim revident opredeljeno ne nasprotuje.

Izrek

Revizija tožnikov se zavrne.

Reviziji toženke se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se pritožbi toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v obsodilnem delu spremeni tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi v znesku 35.000,00 EUR zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika sta 19. 1. 2006 vložila odškodninsko tožbo za plačilo premoženjske in nepremoženjske škode zaradi protipravnega odvzema prostosti, nezakonite hišne preiskave, nezakonitega ravnanja Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ), kršitve pravice do sodnega varstva, kršitve pravice do svobode gibanja, kršitve pravice do varstva osebnosti, kršitve pravice do zbiranja in združevanja, kršitve volilne pravice ter pravic do svobode dela, do socialne varnosti in zdravstvenega varstva, kršitve pravice do družinskega življenja, vzdrževanja, izobraževanja ter vzgoje otrok. Prvemu tožniku je MNZ z odločbo z dne 14. 7. 1992 zavrnilo njegovo vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ker naj bi deloval zoper njene interese. Posledično mu je leta 1993 z odločbo prenehalo delovno razmerje. Po raznih sodnih postopkih mu je MNZ 28. 1. 2003 izdalo odločbo o sprejemu v državljanstvo, 8. 3. 2004 pa še odločbo, da je imel od 25. 2. 1992 do 2. 10. 2000 v Sloveniji stalno prebivališče. 2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju prvemu tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 35.000 EUR, zavrnilo pa je njegovo nadaljnji zahtevek glede te škode v višini 146.917,04 EUR in njegov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko škodo v skupnem znesku 30.057,19 EUR. Zavrnilo je tudi zahtevek druge tožnice za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 62.593,89 EUR. Toženkinemu ugovoru zastaranja ni sledilo, ker je bila škoda znana ob pravnomočnosti ugodilne odločbe MNZ o državljanstvu z dne 28. 1. 2003. Sodišče je ugotovilo, da je edini vzrok za nastanek škode protipravno ravnanje državnega organa, ki je v postopku pridobivanja tožnikovega državljanstva kršil procesna pravila in ni omogočil tožniku, da bi se udeležil ugotovitvenega postopka. Že z odločbo z dne 16. 8. 1996 bi državni organ glede na stališče oziroma napotke sodišča lahko pozitivno odločil, česar pa ni storil zaradi protipravnega ravnanja in je zato šlo za kršitev tožnikovih ustavnih pravic. Tako se je 16. 8. 1996 vzpostavilo protipravno stanje, ki je povzročalo tožniku škodo, ki je izkazana kot akutna stresna situacija, nato pa kot kronična prilagoditvena motnja. Zaradi duševnih bolečin je bila prvemu tožniku prisojena odškodnina 30.000 EUR, zaradi strahu za eksistenco, lastno zdravje in družinsko življenje pa odškodnina v znesku 5.000 EUR.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in razveljavilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe glede premoženjske škode v znesku 24.260,99 EUR ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sicer je pritožbo tožnikov in v celoti pritožbo toženke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo v nerazveljavljenem delu potrdilo. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da je zastaranje začelo teči 28. 1. 2003, ker je tožnik šele takrat zvedel, da je sprejet v slovensko državljanstvo, pred tem pa je bilo to negotovo dejstvo.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnika očitno izpodbijata njen zavrnilni del zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve njuni (pri)tožbi, sicer pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v novo sojenje. Priglašata tudi stroške. Uvodoma menita, da sodbi sodišč nižjih stopenj nimata razlogov o oceni višine nepremoženjske škode, s čemer je bila tožnikoma kršena tudi ustavna pravica do pritožbe. Ob tem opozarjata na ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je toženka globoko posegla v tožnikove človekove pravice. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo vzročno zvezo med kršitvijo in materialno škodo glede tožnikovih plač ni certifikata, ni jasno, čemu ni ravnalo enako glede ostale materialne škode. Tožnica je zatrjevala, da se ustavne pravice uresničujejo neposredno, kar je temelj njenega odškodninskega zahtevka, zato bi sodišče moralo o teh ustavnih določbah podati razloge. Pravica do pritožbe je bila tožnikoma kršena tudi s tem, ko pritožbeno sodišče ni navedlo uporabljenih določb procesnega reda. Poleg tega je ravnalo napačno, ker ni uporabilo določbe 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj bi skladno z materialnim procesnim vodstvom lahko dosodilo višjo odškodnino. Prav tako ni bilo procesnih ovir, da bi pritožbeno sodišče opravilo javno obravnavo in tožnika povprašalo o njegovih težavah zaradi posega v osebnostne pravice in dejstvih, ki se nanašajo na premoženjsko škodo oziroma raziskalo dejansko stanje v smislu kršenja ustavnih pravic v breme tožnice, a tega ni storilo. Posledično ni (pravilno) uporabilo določbe 217. člena ZPP, da se dokazi na glavni obravnavi izvajajo pred senatom, tako da je bila kršena tudi določba 8. člena ZPP. Enako velja za določbo 257. člena ZPP, ki omogoča, da se sporna dejstva ugotovi (tudi) z zaslišanjem strank. Tožnika bi na naroku pred pritožbenim sodiščem lahko še natančneje opisala in navedla določena odločilna dejstva. Ker se to ni zgodilo, je bila tožnikoma kršena pravica do predlaganja oziroma izvedbe dokazov. Končno navajata, da sodišči nižjih stopenj nista uporabili določb 131. in 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v njunem celovitem smislu.

5. Revizija tožnikov je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Toženka je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije, ki mu je tukajšnje sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanj: (1) utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve; (2) obstoja podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke in (3) višine odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic.(1) Toženka vlaga revizijo na podlagi sklepa o njeni dopustitvi (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena ZPP) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj obsodilni del sodbe pritožbenega sodišča spremeni in tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne, sicer pa naj sodbi sodišč nižjih stopenj v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prav tako priglaša stroške. Meni, da je za začetek subjektivnega zastaralnega roka odločilen dan, ko je oškodovanec zvedel za škodo in njenega povzročitelja (376. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR – in 352. člen OZ) ter dodaja, da po ustaljeni sodni praksi vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Glede na to je relevantni datum za začetek teka zastaralnega roka dan izdaje zavrnilne odločbe MNZ (16. 8. 1996). Dodaja, da je zahtevek zastaran tudi upoštevaje objavo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999. Svoje stališče utemeljuje še s sklicevanjem na podobna stališča v sodni praksi (med drugim tudi na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010). V nadaljevanju revizije toženka nasprotuje še temelju in višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

7. Tožnika v odgovoru na dopuščeno revizijo nasprotujeta njenim razlogom in se zavzemata za njeno zavrnitev. Stroškov odgovora ne priglašata.

8. Revizija tožnikov ni utemeljena, revizija toženke pa je utemeljena.

O reviziji toženke

9. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo uvodoma preizkusilo v okviru dopuščenega vprašanja utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve. Z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti in nastopi po določenem času, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti (prvi in drugi odstavek 360. člena ZOR oziroma 335. člena OZ). V primeru odškodninskih terjatev zakon določa posebne okoliščine za začetek teka zastaralnega roka. Čeprav se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR oziroma 165. člen OZ), zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja (subjektivni zastaralni rok, prvi odstavek 376. člena ZOR oziroma 352. člena OZ), v vsakem primeru pa v petih letih od nastanka škode (objektivni zastaralni rok, drugi odstavek 376. člena ZOR oziroma 352. člena OZ). Zastaranje tako začne teči, ko je oškodovanec glede na okoliščine primera smel terjati izpolnitev obveznosti (actio nata) – ko je ob običajni vestnosti imel možnost izvedeti za vse elemente, ki mu omogočajo uveljaviti odškodninski zahtevek.

10. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je edini vzrok za nastanek tožnikove nepremoženjske škode, za katero mu je bila prisojena odškodnina, v nepravilni zavrnitvi njegove prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki je temeljila na procesnih kršitvah. Nezakonita je bila že prva zavrnilna odločba MNZ z dne 14. 7. 1992, ki je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj že tedaj intenzivno porušila tožnikovo duševno ravnovesje. Škodni dogodek je nastal 16. 8. 1996, ko je MNZ v ponovljenem postopku znova zavrnilo njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo, pri čemer je ravnalo protipravno, saj ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča o odpravi zagrešenih procesnih kršitev. Če bi MNZ napotkom sledilo in tožniku omogočilo sodelovanje v ugotovitvenem postopku, bi lahko njegovi prošnji že tedaj ugodilo. Upravno sodišče je tožbo zoper obravnavano odločbo MNZ sprva zavrnilo (sodba z dne 27. 10. 1998), po tožnikovi uspešni pritožbi pa odpravilo (sodba z dne 22. 11. 2001).

11. Sodišči nižjih stopenj sta ocenili, da je zastaranje začelo teči šele 28. 1. 2003, ko je bila izdana odločba o sprejemu tožnika v državljanstvo oziroma je tožnik za to izvedel, saj je bil sprejem v državljanstvo pred tem še negotovo dejstvo. Takšni presoji toženka utemeljeno nasprotuje. Vrhovno sodišče je v podobni zadevi(2) pojasnilo, da je za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah pomembno oškodovančevo zavedanje o dveh okoliščinah: škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR oziroma 352. člena OZ). Zavedanje o storilcu vključuje zavedanje o ravnanju te osebe v dejanskem svetu, ne pa tudi pravne ocene (protipravnosti) storilčevega ravnanja. Riziko pravočasne ocene, da je zaznavno škodno ravnanje tožene stranke protipravno, torej nosi tožeča stranka. Povedano drugače: vedenje o storilcu ne pomeni vedenja o njegovi odgovornosti oziroma podlagi njegove odgovornosti, temveč o osebi kot povzročitelju škode. Odločba MNZ o sprejemu v državljanstvo z dne 28. 1. 2003 zato za zastaranje v konkretnem primeru ni pomembna.

12. Iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je tožnik doživel akutno stresno reakcijo zaradi krivih obtožb in klevet že v času vojne za Slovenijo, nato pa še leta 1993, ko mu je prenehalo delovno razmerje. Ta reakcija je zaradi prolongiranih stresnih dogodkov prešla v prilagoditveno motnjo, zaradi katere je že leta 1993 poiskal psihiatrično pomoč. Omenjeno motnjo so kronificirale zavrnitve njegovih vlog in pritožb, zaradi česar je tožnik ponovno doživljal akutno stresno reakcijo, ki običajno traja nekaj ur ali dni. Tožniku je nepremoženjsko škodo povzročalo zavedanje, da je ravnanje državnega organa nepravilno že od prve zavrnitve njegove vloge in nato od vsake posamezne negativne odločbe naprej. Vsaj polovica akutne stresne reakcije je bila podana v letu 1996 in 1998, ko se je tožnik soočal z zavrnilnimi odločbami. Od leta 1996 je tožnik trpel tudi strah, ki je bil hud v obdobju, ko je doživljal hudo stresno reakcijo.

13. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik že več kot tri leta pred vložitvijo tožbe vedel, kdo je povzročitelj škode in se je svoje škode zavedal sproti, tako kot je nastajala. Ker se je tožnik vseskozi zavedal vzroka škode (protipravno ravnanje državnega organa) in sprotnega nastajanja nepremoženjske škode, ki je začela nastajati že od leta 1992 naprej, posebej intenzivna pa je bila še v času seznanjanja z nadaljnjimi zavrnilnimi odločbami (zadnja negativna odločba v postopku sprejema v državljanstvo je bila izdana leta 1998), bi ob ustrezni skrbnosti tedaj lahko predvidel in pričakoval tudi nadaljnjo škodo iz tega naslova, ki pomeni kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja.(3)

14. Morebitnih okoliščin, ki bi utemeljevale drugačno presojo zastaranja, v dejanski podlagi obravnavane zadeve ni. Tudi veljavnost sporne zavrnilne odločbe MNZ, ki je trajala do njene odprave v letu 2001, ni mogla ovirati vložitve tožnikovega odškodninskega zahtevka. Že v upravnem sporu zoper navedeno odločbo je namreč imel možnost zahtevati povrnitev škode, ki mu je bila povzročena z izvršitvijo izpodbijanega akta (11. člen, drugi odstavek 27. člena in četrti odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih oziroma drugi odstavek 2. člena, drugi odstavek 28. člena in prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu).

15. Ker tožnik ni pravočasno sodno uveljavljal obravnavane nepremoženjske škode, je toženkin ugovor zastaranja v tem obsegu utemeljen. Skladno z navedenim je Vrhovno sodišče njeni reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v obsodilnem delu ustrezno spremenilo (prvi odstavek 380. člena ZPP). Ker revizijski uspeh toženke samostojno utemeljuje že pravilna presoja ugovora zastaranja, Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na druga vprašanja, glede katerih je bila njena revizija dopuščena.

O reviziji tožnikov

16. Revizijski očitki tožnikov glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo so neuspešni že zaradi zastaranja te terjatve. Sodišči nižjih stopenj sta tudi ustrezno pojasnili razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka tožnice in nista spregledali njenega sklicevanja na ustavne pravice. Pravilno sta presodili, da je tožnica posredna oškodovanka, ki v konkretnem primeru ni upravičena do denarne odškodnine, saj ne gre za smrt ali posebno hudo invalidnost bližnjega (201. člen ZOR oziroma 180. člen OZ).

17. Del revizije tožnikov se nanaša tudi na pravnomočno zavrnitev zahtevka za plačilo premoženjske škode iz naslova stroškov posameznih postopkov (1.331,16 EUR), odvzete pištole (500,75 EUR) in službene uniforme, ki je ni dobil (3.964,28 EUR). Njuni očitki glede vzročne zveze niso odločilni, saj izpodbijana odločitev v tem delu temelji (tudi) na drugih razlogih. Pritožbeno sodišče je namreč pritrdilo prvostopenjskemu sodišču, da stroški v posameznih postopkih niso protipravna škoda, da je terjatev iz naslova odvzete pištole zastarana, in še, da škoda iz naslova službene uniforme tožniku ni nastala, ker do nje ni bil upravičen oziroma je ni smel uporabiti za zasebne namene. Teh razlogov revizijsko sodišče ni moglo preizkusiti, saj jim tožnika v reviziji nista opredeljeno nasprotovala (prvi odstavek 371. člena ZPP).

18. Ob navedenih razlogih so neutemeljena so tudi (izrazito pavšalna) revizijska izvajanja tožnikov o kršitvi določb pravdnega postopka o materialnem procesnem vodstvu oziroma izvajanju dokazov (zaslišanju strank) na pritožbeni obravnavi. Revidenta nista utemeljila potrebe po materialnem procesnem vodstvu. Tovrstne pritožbene očitke je sodišče druge stopnje označilo kot prepozne, česar tožnika v reviziji nista grajala. Prav tako nista zadostno pojasnila, čemu bi moralo pritožbeno sodišče razpisati obravnavo (347. člen ZPP), katera odločilna dejstva naj bi ob tej priložnosti dodatno navedla in zakaj naj bi bile njune navedbe pravočasne (prvi, četrti in šesti odstavek 286. člena, prvi odstavek 337. člena, šesti odstavek 348. člena, drugi odstavek 351. člena in 355. člen ZPP). Na podlagi takšnih očitkov ni mogoče slediti sklepanju tožnikov, da sta bila prikrajšana za pošten postopek. Na način, kot ga zatrjujeta, tudi ni moglo priti do prikrajšanja njune pravice do pritožbe.

19. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija tožnikov vložena, niso podani, jo je sodišče zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

20. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo le glede odločitve o toženkini pritožbi, pritožbeno sodišče pa je sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo v tem obsegu (vključno s stroškovno odločitvijo) vrnilo v novo sojenje. Tudi o revizijskih stroških bo zato odločilo sodišče prve stopnje, ki bo upoštevalo končni uspeh strank (154. člen ZPP).

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 63/2011 z dne 22. 12. 2011. Op. št. (2): Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012. Op. št. (3): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010.