Jedro

Tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj, ko je za to imel možnost, saj je pred prihodom v Slovenijo eno leto prebival v Gruziji, kjer bi lahko, v kolikor bi zaščito resnično potreboval, zanjo tudi zaprosil. Za zaščito ni zaprosil niti potem, ko je prišel na letališče dne 2. 1. 2013 in je bil v stiku s policisti mejne policije in tudi zanjo ni zaprosil v postopku na državnem tožilstvu, temveč šele po končanem postopku odloženega pregona.

Razlogov, kot jih je tožnik navajal, ne moremo šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja. Dogodki, ki jih navaja, so nepomembni oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite.

Iz vseh izjav tožnika izhaja, da je bila prošnja vložena izključno iz ekonomskih razlogov. V izjavi z dne 3. 1. 2013 je zapisal, da se ne želi vrniti v Nigerijo ali Gruzijo, da je v Evropo odšel zato, da bi postal uspešen in v življenju nekaj dosegel, da v Nigeriji ni ničesar, ni poštenega izobraževanja, ekonomija je slaba, ni možnosti zaposlitve, znana pa je tudi kot ena izmed držav, polnih kriminala. V Sloveniji pa da želi ostati, ker ve, da je boljša država, visoko razvita in ker je prepričan, da bi v življenju lahko uspel in postal v Sloveniji uspešen.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V prošnji navaja, da je iz matične države Nigerije odšel v Gruzijo, kjer je bil približno eno leto, ker se je tam šolal. Nato je z letalom odšel do Slovenije. V Gruzijo je odšel zaradi želje po študiju medicine, vendar so mu tam pobrali veliko denarja in ga vpisali na drug študijski program. Ponarejen dokument, ki ga je imel pri sebi, mu je uredil nek Nigerijec. Želel je, da mu uredi, da bi lahko prišel v kakšno državo EU. Med razlogi, zakaj je zapustil izvorno državo, je navedel, da je Nigerija polna kriminala in da je tam tudi teroristična organizacija Boko Haram. Vlada pred njo ni sposobna zaščititi svojih državljanov. Življenje v Nigeriji je nevarno, vsak dan je na ulici smrt in tudi njegovo življenje je bilo v nevarnosti. Ko hodiš po cesti, nikoli ne veš, kdo te bo oropal. Starši so želeli, da odide iz Nigerije in tudi njegovo življenje ni imelo nobene prihodnosti. Navedel je še, da je njegova babica umrla in takrat so se začele grožnje s strani daljnih sorodnikov njegovemu očetu in teti, češ da morata določene stvari zapustiti njim. Ker tega nista hotela, so ubili njegovo teto. Glede organizacije Boko Haram je tožnik povedal, da so to teroristi, nimajo uniform, vedno so polni orožja. So ekstremistični muslimani, ki napadajo kristjane. Tisti sorodniki pa, ki so grozili njegovemu očetu, so neki daljni sorodniki po babičini strani, vendar ne ve natančno. Ti sorodniki so prišli do očeta in mu grozili, da če se ne odpove svojemu imetju, bodo pobili njegove otroke. Vsi vedo, da je gospodarstvo v Nigeriji slabo in da je tam nevarno živeti. Vlada se ne zanima za svoje državljane niti za njihovo varnost. Tožnik je tudi povedal, da je družina kontaktirala s policijo glede groženj sorodnikov in da je bila policija mnenja, da je to družinska zadeva, obljubili pa so, da se bodo potrudili, a niso naredili nič.

Nadalje je v odločbi navedeno, da je bilo pri kontroli ob prihodu tožnika na letališče na Brniku ugotovljeno, da je tožnikovo dovoljenje za bivanje v Španiji popolni ponaredek, zaradi česar je bil tožnik tudi obravnavan v postopku odloženega pregona na državnem tožilstvu v Kranju. Tedaj je v dobrodelne namene nakazal 360,00 EUR. Po končani obravnavi odloženega pregona je zaprosil za mednarodno zaščito.

Iz lastnoročno napisane izjave z dne 3. 1. 2013 izhaja, da tožnik prosi za mednarodno zaščito oziroma da je iz Nigerije odšel v Evropo za to, da bi postal uspešen in da bi uspel v življenju. Navedel je, da v Nigeriji ni ničesar, da ni pravega izobraževanja in da je ekonomija slaba, da ni priložnosti za zaposlitev ter da je Nigerija dobro znana tudi kot država, kjer je storjenega največ kriminala in zato se ne želi vrniti nazaj v Nigerijo, ne želi pa se tudi vrniti v Gruzijo, ker je ta država slaba in ker tudi tam ni pravega izobraževanja in je tudi tam ekonomija slaba in tudi ni možnosti za zaposlitev. Navedel je, da želi ostati v Sloveniji, ker ve, da je Slovenije boljša država, zelo razvita in je prepričan, da bi lahko tu nekaj dosegel in uspel v življenju.

Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožniku še vedno velja vizum za prebivanje v Gruziji in sicer do dne 21. 11. 2013. Ob prihodu v Republiko Slovenijo je bil najprej obravnavan zaradi posedovanja ponarejenega dovoljenja za bivanje v Španiji in šele nato je dne 3. 1. 2013 izrazil željo, da bi zaprosil za mednarodno zaščito. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj, ko je za to imel možnost, saj je pred prihodom v Slovenijo eno leto prebival v Gruziji, kjer bi lahko, v kolikor bi zaščito resnično potreboval, zanjo tudi zaprosil. Za zaščito ni zaprosil niti potem, ko je prišel na letališče dne 2. 1. 2013 in je bil v stiku s policisti mejne policije in zanjo ni zaprosil niti v postopku na državnem tožilstvu, temveč šele po končanem postopku odloženega pregona. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil v najkrajšem možnem času kljub temu, da je imel za to možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ).

Tožnik je v lastnoročno napisani izjavi navedel, da je Nigerijo zapustil zato, ker bi rad v življenju nekaj dosegel, ker v Nigeriji ni poštenega izobraževanja, ekonomija je slaba, ni priložnosti za zaposlitev. Tožena stranka je mnenja, da so razmere in razlogi, ki jih tožnik navaja kot razlog za zapustitev izvorne države, razumljivi s človeškega vidika, nikakor pa jih ne moremo šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in azilni praksi. Iz navedenega razloga se tožena stranka pri svoji zavrnitvi prošnje sklicuje tudi na to, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov, kar je eden od razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene (1. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ).

Nadalje je tožnik navedel, da je Nigerijo zapustil zaradi šolanja in možnosti za boljše življenje, navedel pa je tudi, da je imel njegov oče probleme z daljnimi sorodniki, ki pa jih tožnik osebno ni poznal. Zaradi spora glede dediščine naj bi daljni sorodniki ubili tudi tožnikovo teto. Tožena stranka meni, da je pravilna ugotovitev policije v Nigeriji, da je spor zaradi dediščine družinska zadeva. Sklicevanje tožnika na to, da je moral zaradi tega spora v družini zapustiti izvorno državo, ne more predstavljati razloga, ki bi ga bilo mogoče upoštevati kot utemeljenega za presojanje v postopku mednarodne zaščite. Tožnik je kot razlog za odhod iz izvorne države navajal šolanje, možnosti za boljše življenje, spor v družini zaradi dediščine in splošne razmere v Nigeriji, ki so po njegovih besedah zaradi visoke stopnje kriminala in napadov skupine Boko Haram slabe in nevarne. Razlogi, ki jih je navedel tožnik, niso takšne narave, da bi jih bilo potrebno presojati v tem postopku. Tožena stranka zato tudi ugotavlja, da so dogodki, ki jih navaja tožnik, nepomembni oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite (2. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ). Razen tega tožnik ni navedel, da bi bil preganjan zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Utemeljeno je ugotoviti, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ. Okoliščine, ki jih je kot razlog za zapustitev izvorne države navedel tožnik, ne moremo šteti za dejanja preganjanja, saj je iz navedb tožnika očitno, da izvorne države ni zapustil zaradi preganjanja na osnovi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, ampak gre za izključno zasebno zadevo (3. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ).

Tožena stranka je nadalje presojala tudi, ali bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik je sicer navajal, da je gospodarstvo v Nigeriji slabo in da je tam nevarno živeti, vendar tega ni mogoče interpretirati v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ, zato po mnenju tožene stranke tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev oziroma, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni. Tožena stranka je tudi preverjala, ali bi lahko pri tožniku obstajalo utemeljeno tveganje za resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, kot to določa 3. alineja 28. člena ZMZ. Tožena stranka je na podlagi pridobljenih informacij ugotovila, da v Nigeriji sicer prihaja do nasilja in napadov, ki ga izvaja teroristična skupina Boko Haram, vendar se to nasilje in napadi dogajajo predvsem v zveznih državah na severu in deloma v osrednji Nigeriji, tožnik pa prihaja iz zvezne države Osun, ki se nahaja na jugozahodu Nigerije. Glede na navedeno je mogoče na podlagi poročil ugotoviti, da nasilja, kakršnega navaja tožnik s strani teroristične skupin Boko Haram, v zvezni državi Osun ni. Kljub temu, da nasilje in kriminal v Nigeriji obstajata, ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada. Tožena stranka je tožnika tudi seznanila z zbranimi informacijami. Pooblaščenci tožnika so tudi sami priložili poročila v zvezi z Boko Haram. Na podlagi vpogleda v ta poročila tožena stranka ugotavlja, da vsa poročila govorijo o napadih, ki jih v severnih zveznih državah izvaja teroristična skupina Boko Haram in so ciljno usmerjeni, saj je njihov namen v državi uvesti šeriatsko pravo, zato so tarča napadov predvsem krščanske cerkve. Tudi te informacije potrjujejo, da do napadov skupine Boko Haram prihaja, vendar ne na območju, iz katerega prihaja tožnik. Da bi do napadov prihajalo tudi v južnih zveznih državah Nigerije, ni mogoče zaslediti in tega ne potrjujejo niti informacije, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika. Na podlagi zbranih informacij je tožena stranka ugotovila, da tožnik lahko brez strahu in problemov prebiva in živi v delu Nigerije, iz katerega je prišel. V kolikor pa se ne želi vrniti v Nigerijo, pa lahko do poteka veljavnosti vizuma, to je do dne 21. 11. 2013 zakonito prebiva v Gruziji.

Tožnik v tožbi navaja, da je napačna odločitev tožene stranke, da je prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-96/09-22 z dne 9. 7. 2009, da je prošnja očitno neutemeljena zgolj v primeru, ko je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje in da samo izjemoma organ lahko odloča v pospešenem postopku. Vedno, ko mora tožena stranka tehtati, ali gre v konkretnem primeru za takšne razloge, ki lahko pomenijo pridobitev enega izmed statusov mednarodne zaščite, je očitno, da ni mogoče odločiti v pospešenem postopku in je že iz tega razloga odločba nezakonita. Tožnik se ne strinja s tem, da bi bila prošnja vložena prepozno, saj zakon nikjer ne določa, da bi bilo potrebno besedno zvezo v najkrajšem možnem času tolmačiti kot na primer takoj ob prijetju s strani policije ali še isti dan. V zvezi s tem, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito že v Gruziji pa tožnik opozarja na to, da tožena stranka v postopku ni preverila, ali je tožnik sploh imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v Gruziji oziroma zakaj tam ni zaprosil zanjo. Sklicujoč se na sodno prakso tožnik navaja, da mora uradna oseba preizkusiti nejasne in nepopolne okoliščine oziroma kontradiktorne navedbe in dobiti potrebna pojasnila. Nadalje tožnik opozarja na to, da določba 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ določa, da se lahko prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če iz nje nedvomno izhaja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. V konkretnem primeru je evidentno, da tožnik ne prosi za mednarodno zaščito iz izključno ekonomskih razlogov. Kot je sam navedel, je Nigerija polna kriminala, razen tega pa je tam prisotna teroristična organizacija Boko Haram, vlada pa ni sposobna zaščititi svojih državljanov pred njo. Poleg tega so se v času pred odhodom tožnika v njegovi družini dogajali dediščinski spori, zaradi česar je bila ubita tožnikova teta, tožnik pa je ogrožen, ker je prvorojenec. Nepravilen je tudi zaključek tožene stranke, da je pravilna ugotovitev policije v Nigeriji, da je spor zaradi dediščine družinska zadeva. 24. člen ZMZ določa, da se kot subjekti preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko štejejo tudi nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej niso sposobnosti ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je navajal preganjanje s strani nedržavnega subjekta, ter da jim ni bila nudena zaščita s strani subjektov zaščite. Tožena stranka ni poskusila ugotoviti, zakaj jim taka zaščita ni bila nudena, gotovo pa je, da navedenega spora ni mogoče označiti za izključno družinsko zadevo. Napačen je tudi zaključek, da tožnik ni navajal, da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Kot glavni razlog za svoj odhod iz izvorne države je tožnik navedel ravno preganjanje na podlagi vere, saj je ogrožen s strani teroristične skupine Boko Haram, ki so ekstremistični muslimani, ki napadajo kristjane, katerim pripada tožnik tudi sam. Napačen je tudi zaključek tožene stranke, da ni potrebno upoštevati poročil, predloženih s strani pooblaščencev tožnika pred izdajo odločbe. Iz teh poročil izhaja, da organizacija Boko Haram zaradi nezadovoljstva z izvedenimi bombnimi napadi na severu grozi z razširitvijo napadov na jug, še posebej na fakultete, kar pomeni, da bi bil tožnik v primeru napadov kot študent neposredno ogrožen. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da svoje ugotovitve, da tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, ni ugotovila zgolj na podlagi dejstva, da je svojo namero, da želi vložiti prošnjo, podal dne 3. 1. 2013, torej dan po prihodu v Republiko Slovenijo. Kot je tožena stranka ugotovila, je tožnik vstopil v Slovenijo na letališču 2. 1. 2013 ob 14.00 uri. Iz njegove izjave, podane ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, je razvidno, da si je dovoljenje za prebivanje v Španiji pridobil z namenom, da pride v katerokoli državo Evropske unije. V kolikor bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, kot to zatrjuje, bi glede na to, da je v Gruziji bival eno leto pred prihodom v Republiko Slovenijo, za zaščito zaprosil že v Gruziji, pa tega ni storil. To, da tožnikov namen ni bil v Republiki Sloveniji zaprositi za mednarodno zaščito, je mogoče ugotoviti tudi iz njegovega nadaljnjega ravnanja, saj po ugotovitvi, da ima pri sebi ponarejeno dovoljenje za prebivanje v Španiji, policistom ni izrazil želje po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, temveč je bil zaradi ponarejenega dovoljenja obravnavan v postopku odloženega pregona. Šele ko se je ta postopek končal, je izrazil željo, da želi v Republiki Sloveniji vložiti prošnjo za mednarodno zaščito. Ves čas od prihoda v Republiko Slovenijo dne 2. 1. 2013 je imel kontakt z uradnimi predstavniki države, katerim bi lahko zaupal svojo željo, da želi v Republiki Sloveniji vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, pa tega ni storil, pri čemer ni navedel nobenega opravičljivega razloga. Glede razloga za zavrnitev iz 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ pa tožena stranka navaja, da je tožnik sam v svoji prošnji navedel, da vsi vedo, da je gospodarstvo v Nigeriji zelo slabo in da je tam nevarno živeti, podobno je navajal tudi v lastnoročno napisani izjavi dne 3. 1. 2013, ko je navedel, da ni poštenega izobraževanja, da je slaba ekonomija in da v Nigeriji ni možnosti za zaposlitev. Glede na tožnikove zelo jasne in nedvoumne izjave je tožena stranka imela upravičen razlog, da je prišla do ugotovitve, da je tožnikov razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito tudi ekonomske narave. Nadalje tožena stranka opozarja na to, da interpretacije določbe 24. člena ZMZ, kot jo izpostavlja tožnik ni mogoče sprejeti, ker je sama določba ZMZ glede subjektov preganjanja po mnenju tožene stranke dovolj natančna in ne omogoča tako široke interpretacije, da bi se preganjanje sorodnikov lahko štelo kot preganjanje s strani nedržavnega subjekta. Nadalje tožena stranka navaja, da tožnik v prošnji ni nikjer izpostavil, da bi bil preganjan zaradi svoje vere, temveč je navajal le, da je Nigerija polna kriminala in da je tam teroristična organizacija Boko Haram, ki terorizira vso Nigerijo ter da vlada ni sposobna zaščititi svojih državljanov pred njimi. Torej ni uveljavljal preganjanja zaradi vere. Tožena stranka je tudi temeljito preučila informacije o izvorni državi, ki so jih kot komentar na uporabljene informacije o izvorni državi poslali pooblaščenci tožnika, in se je do njih tudi opredelila oziroma pojasnila, zakaj jih ni posebej upoštevala. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite navedla okoliščine iz 1., 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 1. točki se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne, če iz nje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov. Po 2. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu, po 3. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja zavrne, če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona, medtem ko se po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ prošnja zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podani zgoraj navedeni razlogi za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljene. Sodišče glede navedenega sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni vložil takoj, ko je za to imel možnost, saj je pred prihodom v Slovenijo eno leto prebival v Gruziji, kjer bi lahko, v kolikor bi zaščito resnično potreboval, zanjo tudi zaprosil. Za zaščito ni zaprosil niti potem, ko je prišel na letališče dne 2. 1. 2013 in je bil v stiku s policisti mejne policije in tudi zanjo ni zaprosil v postopku na državnem tožilstvu, temveč šele po končanem postopku odloženega pregona. Prav tako je tožena stranka pravilno ugotovila, da razlogov, kot jih je tožnik navajal, ne moremo šteti za trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic in ne morejo predstavljati preganjanja, sklicevanje tožnika na to, da je moral zaradi spora v družini zapustiti izvorno državo, namreč ne more predstavljati razloga, ki bi ga bilo mogoče upoštevati kot utemeljenega za presojanje v postopku mednarodne zaščite. Po oceni sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da so dogodki, ki jih navaja tožnik, nepomembni oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite in da tožnik ni navedel, da bi bil preganjan zaradi svoje narodnosti, rase, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, saj mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev oziroma nevarnost, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, nasilje in napadi s strani Boko Haram pa se dogajajo predvsem v zveznih državah na severu in deloma v osrednji Nigeriji, tožnik pa prihaja iz zvezne države Osun, ki se nahaja na jugozahodu Nigerije.

Tožnik v tožbi navaja, da se prošnja kot očitno neutemeljena zavrne zgolj v primeru, če je že na prvi pogled jasno, da v konkretnem primeru ne more iti za preganjanje. Sodišče meni, da je v obravnavanem primeru že iz celotne zadeve razvidno, da ne more iti za preganjanje, saj je iz izjave tožnika z dne 3. 1. 2013 razvidno, da tožnik ni navedel razlogov, ki predstavljajo preganjanje v takem smislu, kot je opredeljeno po določilih ZMZ, medtem ko je v prošnji za mednarodno zaščito navedel poleg ekonomskih razlogov tudi nekatere druge, ki pa so tudi taki, da je že iz njih očitno razvidno, da niso podani elementi preganjanja. V sami prošnji namreč ni navedel, da bi skupina Boko Haram kadarkoli grozila njemu osebno, ali da bi on sam govoril s sorodniki očeta, razen tega pa sorodniki tudi po mnenju sodišča ne morejo biti subjekt preganjanja. Kriterij, da lahko pristojni organ odloča v pospešenem postopku je po 54. členu ZMZ ta, da se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz 1. do 8. alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani, pri čemer so sami razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku natančno opredeljeni v 55. členu ZMZ. V konkretnem primeru so torej bile podane okoliščine, ko je lahko tožena stranka odločala v pospešenem postopku. Res je, kot navaja tožnik, da ZMZ nikjer ne določa, kaj je mišljeno pod besedno zvezo "v najkrajšem možnem času". Vendar pa se v konkretnem primeru sodišče strinja s toženo stranko, da tožnik ni podal prošnje za priznanje mednarodne zaščite v najkrajšem možnem času, saj je pred vložitvijo prošnje daljše časovno obdobje bival v Gruziji, pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, pa tudi ob prihodu v Republiko Slovenijo ni zaprosil za mednarodno zaščito že dne 2. 1. 2013, čeprav je za to imel možnost, ampak šele naslednji dan. Glede tožbenega očitka, da tožena stranka v postopku ni preverila, ali je tožnik sploh imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito v Gruziji oziroma zakaj tam ni zaprosil zanjo, pa sodišče meni, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na njegovo prošnjo za azil, kar smiselno izhaja iz prvega odstavka 21. člena ZMZ. V konkretnem primeru ne gre za kakšno ugotovljeno nekonsistentnost, s katero bi morala tožena stranka soočiti tožnika, temveč zgolj za ugotovitev tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, zato ni potrebno, da bi se dalo stranki posebej možnost, da se o tem izjasni.

Nadalje je v tožbi navedeno, da je evidentno, da tožnik ne prosi za mednarodno zaščito iz izključno ekonomskih razlogov. Glede navedenega sodišče meni, da je v 1. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ res kot razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene navedeno, da mora prosilec prositi za mednarodno zaščito izključno iz ekonomskih razlogov, vendar pa je po mnenju sodišča ugotavljanje, kdaj je prošnja podana izključno iz ekonomskih razlogov, odvisno od konteksta celotne zadeve in je iz ocene vseh prosilčevih ravnanj in izjav mogoče sklepati, da je nekdo vložil prošnjo izključno iz ekonomskih razlogov, kajti pri podaji prošnje ni nujno, da bi prosilec za mednarodno zaščito izrecno rekel, da vlaga prošnjo izključno iz ekonomskih razlogov. V konkretnem primeru sodišče meni, da iz vseh izjav tožnika izhaja, da je bila prošnja vložena izključno iz ekonomskih razlogov in gre za pravilno logično sklepanje tožene stranke, da je bila prošnja podana izključno iz teh razlogov. Tako je tožnik v izjavi z dne 3. 1. 2013 navajal razloge, ki bi se jih dalo opredeliti kot izključno ekonomske, saj je zapisal, da se ne želi vrniti v Nigerijo ali Gruzijo, da je v Evropo odšel zato, da bi postal uspešen in v življenju nekaj dosegel, da v Nigeriji ni ničesar, ni poštenega izobraževanja, ekonomija je slaba, ni možnosti zaposlitve, znana pa je tudi kot ena izmed držav, polnih kriminala. V Sloveniji pa da želi ostati, ker ve, da je boljša država, visoko razvita in ker je prepričan, da bi v življenju lahko uspel in postal v Sloveniji uspešen. To so nedvomno razlogi, ki jih je mogoče opredeliti kot izključno ekonomske. Šele dne 4. 1. 2013 je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel tudi druge razloge, to je delovanje organizacije Boko Haram ter grožnje sorodnikov njegovemu očetu, s tem da je ponovno navedel, da je gospodarstvo v Nigeriji zelo slabo in da se vlada ne zanima za svoje državljane. Hkrati je v prošnji navedel tudi to, da je v Gruzijo odšel zaradi želje po študiju medicine. Glede na vse navedeno je tožena stranka upravičeno smiselno sklepala, da so pravi razlogi tožnika, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, izključno ekonomski.

Nadalje tožnik zanika, da bi bili spori v družini izključno družinska zadeva in meni, da ti spori imajo znake preganjanja, pri čemer se tožnik v tožbi sklicuje na 24. člen ZMZ, ki določa, da se kot subjekti preganjanja ali resne škode lahko štejejo tudi nedržavni subjekti. Pri tem sodišče opozarja na to, da je nedržavne subjekte možno šteti kot subjekte preganjanja, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite na vprašanje, ali je njegova družina kdaj kontaktirala s policijo zaradi groženj sorodnikov, izjavil, da je bila sicer mnenja, da je to družinska zadeva, da pa so obljubili, da se bodo potrudili, a niso nič naredili. Iz navedene izjave po mnenju sodišča ni mogoče sklepati, da policija ni bila sposobna ali da ne bi hotela nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, saj je tožnik sam izjavil, da je policija obljubila, da se bo potrudila. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da zaščita tožnikovi družini ni bila nudena. Sodišče pa se tudi ne more strinjati s tožbeno navedbo, da bi tožnik uveljavljal preganjanje zaradi verskih razlogov, saj je glede organizacije Boko Haram navedel zgolj na splošno, da vlada ni sposobna zaščititi državljanov pred to organizacijo, da mečejo bombe po mestih in da je življenje nevarno. Omenil je tudi to, da so pripadniki te organizacije ekstremistični muslimani, ki napadajo kristjane, vendar pa ni navedel, da bi bil on osebno napaden, temveč je navedel, da po njegovem mnenju ta organizacija nekaj zahteva od vlade, kar pa jim le-ta noče dati. Na podlagi navedenega ni mogoče sklepati, da bi tožnik uveljavljal preganjanje zaradi svoje vere. Ne glede na navedeno pa je tožena stranka na podlagi pridobljenih informacij ugotovila, da v zvezni državi, iz katere je tožnik, ne grozi preganjanje s strani Boko Harama. Glede tožbenih očitkov, da tožena stranka ni upoštevala poročil, predloženih s strani pooblaščencev tožnika, sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do vseh teh poročil opredelila, kar je razvidno iz same odločbe na strani 8. Res je sicer navedeno, da tožena stranka teh informacij ne bo posebej upoštevala, vendar je to potrebno razumeti v tem smislu, da te informacije zgolj potrjujejo ugotovitve tožene stranke, da napadi skupine Boko Haram niso prisotni na območju, iz katerega prihaja tožnik. Glede navedbe, da organizacija Boko Haram grozi z razširitvijo napadov na jug, pa sodišče meni, da zgolj zaradi tega, ker ta organizacija grozi z napadi na jug, ni mogoče priznati mednarodne zaščite, ker zgolj morebitna bodoča hipotetična potencialna nevarnost razširitve območja napadov določene ekstremistične organizacije za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.