Jedro

Glede razlage 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ oziroma njene uporabe se Vrhovno sodišče strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, da ni treba, da bi prosilec izrecno izjavil, da vlaga prošnjo izključno iz ekonomskih razlogov, ampak je dovolj, da je to očiten zaključek po proučitvi zahteve.

Družinski spori zaradi dediščine vsekakor ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZMZ in družinskih članov ni mogoče šteti za subjekte preganjanja.

Skupina Boko Haram ni prisotna na območju, s katerega prihaja tožnik (zvezna država Osun na jugozahodu Nigerije), saj je aktivna predvsem v severnih zveznih državah. Napadi skupine Boko Haram so zaradi težnje po uvedbi šeriatskega prava ciljno usmerjeni predvsem na krščanske cerkve. Zato je utemeljen zaključek tožene stranke, da bi tožnik lahko brez strahu prebival oziroma živel v delu Nigerije, iz katerega je prišel. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik prošnje ni vložil v najkrajšem možnem času, ko je za to imel možnost. Ni sporno, da je tožnik prispel na letališče Brnik in bil že na letališču v stiku z uradnimi predstavniki države, torej je imel možnost, da bi izrazil namero za vložitev prošnje. Prav tako bi lahko to svojo namero izrazil med postopkom zaradi ponarejenega dovoljenja za bivanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-1/2013/5 (1312-04) z dne 23. 4. 2013, s katero je v pospešenem postopku na podlagi 1., 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila razloge za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Sklicuje se na 71. člen ZUS-1 ter poudarja, da sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in se nanjo sklicuje, da se izogne ponavljanju.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je bilo pravilno ugotovljeno, da so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje na podlagi 1., 2., 3. in 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Predvsem pa je očitno, da ni zaprosil za zaščito izključno iz ekonomskih razlogov, tudi grožnje sorodnikov pomenijo preganjanje, policija pa v zvezi z njimi ni naredila nič in mu ni nudila ustrezne zaščite pred preganjanjem.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi 54. člena ZMZ lahko pristojni organ odloči o prošnji v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena tega zakona, če so ti podani. Med razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku pa so v prvem odstavku 55. člena navedeni tudi: če iz prošnje nedvoumno izhaja, da je prosilec prišel v Republiko Slovenijo izključno iz ekonomskih razlogov (1. točka); če je prosilec pri vložitvi prošnje navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (2. točka); če je očitno, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen tega zakona (3. točka); če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka).

7. Iz podatkov v predloženem upravnemu spisu izhaja, da je tožnik, rojen ... 1992 v kraju Ibadan, Nigerija, iz matične države odšel v Gruzijo (ima vizum za prebivanje, veljaven do 21. 11. 2013), kjer je bival približno eno leto, ker se je tam šolal. Nato je z letalom preko Turčije dne 2. 1. 2013 pripotoval v Slovenijo. Zaradi ponarejenih dokumentov (ponarejeno dovoljenje za bivanje v Španiji) je bil obravnavan v postopku odloženega pregona, po končani obravnavi pa je zaprosil za mednarodno zaščito. V lastnoročni izjavi z dne 3. 1. 2013, ki jo je napisal v angleščini, je navedel, da je prišel v Evropo zato, da bi postal uspešen in v življenju nekaj dosegel. V Nigeriji ni ustreznega izobraževanja, ni možnosti za zaposlitev, ekonomija je slaba. Nigerija je polna kriminala, življenje je tam nevarno in se tja ne želi vrniti. Prav tako se ne želi vrniti v Gruzijo, saj so tudi tam slabe ekonomske razmere, ni pogojev za izobraževanje in zaposlitev. Ko je dne 4. 1. 2013 podal prošnjo na zapisnik, pa je kot razlog za mednarodno zaščito navedel še teroristično organizacijo Boko Haram, ekstremistične muslimane, ki napadajo kristjane, ter ponovno poudaril, da je gospodarstvo v Nigeriji slabo in da ni pravih možnosti za izobraževanje in zaposlitev. Navedel je še, da je po smrti njegove babice prišlo do spora med njegovim očetom in daljnimi sorodniki zaradi dediščine.

8. Pritožbeni ugovori glede časa vložitve prošnje za mednarodno zaščito (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ) niso utemeljeni. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožnik prošnje ni vložil takoj, ko je za to imel možnost. Vrhovno sodišče se strinja z zaključki sodišča prve stopnje, da bi tožnik lahko v Gruziji zaprosil za mednarodno zaščito. Glede prošnje, vložene v Sloveniji, pa je po presoji Vrhovnega sodišča tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ni vložil v najkrajšem možnem času, ko je za to imel možnost. Ni sporno, da je tožnik prispel na letališče Brnik in bil že na letališču v stiku z uradnimi predstavniki države, torej je imel možnost, da bi izrazil namero za vložitev prošnje. Prav tako bi lahko to svojo namero izrazil med postopkom zaradi ponarejenega dovoljenja za bivanje v Španiji. Tožnik pa je šele po končanem postopku odloženega pregona na državnem tožilstvu v Kranju (namesto pregona je v dobrodelne namene nakazal 360,00 EUR), izrazil namero za vložitev prošnje. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, ki je prošnjo zavrnila tudi iz razloga po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor glede uporabe določb 2. in 3. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik ni navedel, da bi bil preganjan zaradi svoje rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel željo po izobraževanju, možnosti za boljše življenje, pa tudi spor z daljnimi sorodniki, ki jih osebno sicer ni poznal, zaradi dediščine ter nasilje skupine Boko Haram.

10. V 26. členu ZMZ so določene lastnosti dejanj preganjanja, ki morajo biti dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic oziroma morajo predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (prvi odstavek), dejanja preganjanja pa so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja; ter dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. V skladu z 28. členom ZMZ pa resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

11. Glede na zgoraj povzete zakonske določbe je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno presojeno, da so dogodki, ki jih tožnik navajal, nepomembni oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ. Družinski spori zaradi dediščine vsekakor ne pomenijo preganjanja v smislu določb ZMZ in družinskih članov ni mogoče šteti za subjekte preganjanja, kot zmotno zatrjuje tožnik v pritožbi. Subjekti preganjanja po 24. členu ZMZ so namreč država; politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja; nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik pa je sam navedel, da je zaradi groženj sorodnikov glede zapuščine družina stopila v stik s policijo, da je bila policija sicer mnenja, da je to družinska zadeva, a so obljubili, da se bodo potrudili. Povedal je še, da sicer niso storili nič, vendar ni navedel, da bi po tej prijavi še prišlo do kakšnega konflikta s sorodniki. Ob tem pa je še povedal, da sam s temi sorodniki, ki naj bi grozili družini, ni nikoli govoril. 12. Tožnik se je v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države skliceval tudi na teroristično organizacijo Boko Haram, vendar ni navedel, da bi člani te organizacije kakorkoli grozili njemu osebno. Tožena stranka pa je na podlagi informacij o izvorni državi, ki jih je predložil tudi tožnik, ugotovila, da skupina Boko Haram ni prisotna na območju, s katerega prihaja tožnik (zvezna država Osun na jugozahodu Nigerije), saj je aktivna predvsem v severnih zveznih državah. Napadi skupine Boko Haram so zaradi težnje po uvedbi šeriatskega prava ciljno usmerjeni predvsem na krščanske cerkve. Zato je utemeljen zaključek tožene stranke, da bi tožnik lahko brez strahu prebival oziroma živel v delu Nigerije, iz katerega je prišel. 13. Dalje tožnik v pritožbi poudarja, da je treba 1. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ restriktivno razlagati, kar pomeni, da ne more biti podana okoliščina, da je zaprosil za mednarodno zaščito izključno iz ekonomskih razlogov, če je to dejstvo razvidno šele „iz konteksta celotne zadeve“.

14. Glede razlage 1. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ oziroma njene uporabe se Vrhovno sodišče strinja z razlogi iz izpodbijane sodbe, da ni treba, da bi prosilec izrecno izjavil, da vlaga prošnjo izključno iz ekonomskih razlogov, ampak je dovolj, da je to očiten zaključek po proučitvi zahteve, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje. Iz navedene zakonske določbe namreč izhaja zahteva, da mora iz prošnje nedvoumno izhajati, da je prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Kot je bilo že navedeno, je tožnik v lastnoročni nameri za vložitev prošnje navedel, da „je prišel v Evropo zato, da bi postal uspešen in v življenju nekaj dosegel. V Nigeriji ni ničesar. Ni pravega izobraževanja in ekonomija je slaba. Prav tako v Nigeriji ni možnosti za zaposlitev. Nigerija je poleg tega znana kot ena izmed držav polnih kriminala. V Nigerijo se ne želim vrniti.“ Iz povzetega tudi po presoji Vrhovnega sodišča nedvoumno izhaja, da je tožnik prišel izključno iz ekonomskih razlogov. Res je kasneje v vloženi prošnji za mednarodno zaščito navedel tudi družinske spore in organizacijo Boko Haram, vendar pa je ponovno navedel, da je v Nigeriji gospodarstvo slabo, da je tam nevarno živeti. Če bi se želel le izogniti zatrjevanim nevarnim razmeram v Nigeriji, bi lahko ostal v Gruziji, saj ima še veljavno dovoljenje za bivanje. Vendar je po lastni izjavi tudi Gruzijo zapustil, ker je tudi Gruzija slaba država, ker tudi tam ni pravega izobraževanja, ekonomija je slaba in tudi tam ni možnosti za zaposlitev, v Sloveniji, ki je bolj razvita, pa je prepričan, da bi lahko nekaj dosegel v življenju in bil uspešen. Vse to pa očitno kaže na nedvoumen zaključek, da so ga vodili ekonomski razlogi.

15. Glede trditev o razširjenosti kriminala oziroma slabih splošnih varnostnih razmerah v izvorni državi ter o nasilju, ki naj bi ga izvajala organizacija Boko Haram, pa Vrhovno sodišče še opozarja na uvodno izjavo 26 Direktive Sveta 2004/83/ES, v skladu s katero „nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo“. Gre za načelo, da tveganje, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ene države ali ena skupina prebivalstva, ne pomeni individualne grožnje, ki pa mora biti podana za priznanje mednarodne zaščite.

16. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke, pravilna in na zakonu utemeljena ter dovolj jasno in natančno obrazložena.

17. Zato je Vrhovno sodišče, ker uveljavljani pritožbeni ugovori niso utemeljeni in niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.