Jedro

Dobroverni posestnik je (vsak) tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobra vera se domneva. Tožencu ni uspelo izpodbiti te domneve, čeprav ima prav, da je tožnik tisti, ki dokazuje svoje trditve. V konkretnem primeru je prepričljivo dokazal, da se je njegov oče zanesel na dogovor s svojim bratom (tožencem), ko mu je ta obljubil, da bo napako, nastalo zaradi izpada prepisa sporne parcele na tožnikovega očeta, popravil. To pomeni, da je bil dobroveren.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo po ponovljenem sojenju to pot ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da je lastnik parcele 268/3 v k. o. X (v naravi dvorišče v izmeri 290 m2, stanovanjska stavba v izmeri 100 m2 ter stavba v izmeri 83 m2). Posledično je toženca zavezalo k temu, da tožniku povrne pravdne stroške, in sicer v znesku 5359,03 EUR, v 15 dneh, če zamudi, pa z ustreznimi obrestmi. Ocenilo je, da je že tožnikov oče, toženčev brat, celotno parcelo, katere zemljiškoknjižni lastnik je do ½, priposestvoval, saj jo je užival od l. 1982 v prepričanju, da je cela njegova: da bo to tudi formalno uredil, mu je brat obljubil z dodatkom k darilni pogodbi, ki sicer nikoli ni bil ne podpisan ne izveden v zemljiški knjigi.

2. Toženec zoper to sodbo vlaga obsežno pritožbo, v kateri uveljavlja vse po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge, predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Poudarja, da dodatek k darilni pogodbi ni bil sklenjen, ni bil ne podpisan ne ustno dogovorjen, zato meni, da dobre vere v nobenem primeru ne more biti, tudi če se spregleda že samo poznavanje zemljiškoknjižnega stanja. Izraža prepričanje, da dobre vere svojega prednika, celo njegovega miselnega odnosa, tožnik, ni dokazal. Okoliščine ga namreč po mnenju pritožbe ne dokazujejo. Najbolj verodostojen dokaz je v konkretnem primeru lahko le izpoved edine še žive stranke domnevnega posla, to je toženca, pa sodišče ne obrazloži, zakaj mu ne verjame. Enako neobrazložena je, meni, naklonjenost pričam tožnika; vsi so zainteresirani za izid pravde. Tu vidi pritožba tudi kršitev določb postopka. V bistvenem navaja še: Nelogično je, da bi se toženec skliceval na nepodpisani osnutek pogodbe, če bi mu bil v škodo. Tožnikov oče je želel še polovico parcele, toženec pa se s tem pač ni strinjal. Soglasja tako ni bilo. Tožnik se sam od sebe ne more nič posebnega spomniti, tedaj je bil 14 letni mladenič. Po drugi strani pa nobena okoliščina ne zbuja dvoma v toženčevo izpoved. Ni logično, da bi se on zavezal urediti nekaj, s čimer bi samo izgubil, kvečjemu bi bilo logično obratno, da bi on dal soglasje in bi vse urejal tožnikov oče. Nič od tega pa se ni zgodilo. Priče sicer niso vedele o samem domnevnem poslu povedati nič, kar je logično, posebej pa kljub temu povzema posamezne izjave nekaterih prič. Dokazno breme je bilo na tožniku, ki ga ni zmogel. Sklepanje sodišča je neživljenjsko. Toženec se ne bi odpovedal parceli, preko katere dostopa do drugih svojih nepremičnin. Z bratom sta vedno sklepala pisne pogodbe, če bi bilo doseženo soglasje, bi jo tudi v tem spornem primeru. Končno pritožba sodišču še očita, da ni opravilo ogleda, na katerem bi se lahko prepričalo o posestnem stanju oz. o tem, da je toženec vedno uporabljal dvorišče na parceli 268/3. 3. Tožnik je na pritožbo obrazloženo odgovoril, se zavzel za njeno zavrnitev ter tudi on opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Pravilen je zaključek, da je tožnik, zaradi priposestvovanja svojega pravnega prednika, očeta F. M., lastnik celotne sporne nepremičnine. Ocena, da je bil tožnikov prednik v dobri veri, je pravilna in prepričljivo obrazložena.

7. Ni sporno, da sta toženec in tožnikov oče 9. 12. 1981 sklenila „darilno in priznalno pogodbo“, s katero je slednji prvemu podaril parc. št. 268/8 in polovico parc. 268/9, vse k. o. X. Po tej pogodbi je bilo lastniško stanje med seboj sosednjih parcel obeh bratov takšno, da je bil toženec lastnik zaokroženega zemljišča v obliki črke L, tožnikov oče pa (le) lastnik treh manjših med seboj nepovezanih parcel (ene približno kvadratne, ene pravokotne in ene v obliki črke L), med katerimi se nahaja sporna parcela (268/3), ki pa je bila v solasti obeh bratov. Na tej sporni parceli stoji tudi hiša, v kateri je živel tožnikov oče. 8. Ker naj takšno stanje ne bi ustrezalo dejanskemu oz. naj bi bilo posledica pomote, je bil 24. 12. 1982 pripravljen „dodatek k darilni in priznalni pogodbi“, ki bi to stanje popravil in spremenil tako, da bi s prenosom lastništva ½ parcele 268/3 v last tožnikovega očeta ta postal lastnik celotne parcele in bi oba brata imela v pravokotniku vseh njunih parcel skupaj le-te razdeljene tako, da bi vsak od njiju imel približno polovico, zaokroženo zemljišče v obliki dveh med seboj prilegajočih se L-jev (glej skice parcel oz. kopije katastrskih načrtov).

9. Ni sporno, da ta pogodba (dodatek) ni podpisana.(1) Je pa tožnik dokazal, da je njegov oče celotno sporno nepremičnino, ne le svojo polovico, več kot 20 let mirno užival v prepričanju, da je (cela) njegova. Od konca leta 1982 to pomeni, da so se pogoji za priposestvovanje po 4. odst. 28. čl. tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) stekli konec leta 2002, ko je tožnikov oče F. M. (umrl ... 2010) po samem zakonu postal lastnik. V temu primeru zakon ni zahteval, da bi bila posest tudi zakonita, da bi torej temeljila na veljavnem pravnem naslovu. Po prepričanju pritožbenega sodišča je bil nepodpisan osnutek pogodbe (dodatek k darilni pogodbi) »le« temelj za dobro vero tožnikovega očeta.

10. Dobroverni posestnik je (vsak) tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje. Dobra vera se domneva (sedaj 9. čl. Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Tožencu ni uspelo izpodbiti te domneve, čeprav ima prav, da je tožnik tisti, ki dokazuje svoje trditve. V konkretnem je prepričljivo dokazal, da se je njegov oče zanesel na dogovor s svojim bratom (tožencem), ko mu je ta obljubil, da bo napako, nastalo zaradi izpada prepisa sporne parcele na tožnikovega očeta, popravil. To pomeni, da je bil dobroveren. Res gre za subjektivno, intimno (moralno vrednostno) prepričanje posameznika (za miselni odnos, kot pravi pritožnik), ki spoznavno ni dostopno zunanjemu svetu. Zato pa so prepričljivo ugotovljene okoliščine, preko katerih je treba sklepati na njegovo dobrovernost. Prvi indic za to je že sama vsebina darilne in priznalne pogodbe ter nepodpisanega dodatka k tej pogodbi. Stanje pred pogodbo in po njej je izrazito samo v korist toženca, on je samo pridobil, nič pa ni izgubil. Šele stanje po dodatku k tej pogodbi bi že na prvi pogled pomenilo nekaj uravnoteženo logičnega, zaključitev, poenotenje oz. pravična razdelitev parcel znotraj pravokotnika med oba brata. Causa donandi po darilni in priznalni pogodbi, kot če bi bila res perfektna, popolna, ni razvidna, niti je ni znal pojasniti toženec, kot edina še živa stranka posla, kar pravilno kot pomembno poudarja pritožba. Vendar si s tem ne pomaga, prav nasprotno. Toženec je zaslišan izrecno zanikal, da bi od brata sploh kaj dobil. Ne le torej, da ni znal pojasniti cause donandi, darilo je celo zanikal, čeprav na ravni trditev niti sporno ni. Edino toženec bi lahko tudi pojasnil obstoj nepodpisanega dodatka k darilni pogodbi, pa je izjavil, da mu je znan „bolj švoh, bolj švoh.“ Vprašan, ali ga ni on sestavil ter prinesel bratu, toženec odgovori: „Aja, kaj kurac! To se zmišljuje on, saj on nič ne ve!“ Toliko v odgovor pritožbi, zakaj sodišče ni poklonilo vere njegovi izpovedbi. Očitek, da je tudi tožnik za izid pravde zainteresiran in zato enako neverodostojen, ne drži. Objektivno je seveda tudi tožnik pristranski, kar pa ne pomeni, da ne more biti v svoji izpovedbi resnicoljuben, torej subjektivno nepristranski in tedaj verodostojen, prepričljiv, kar je po mnenju in oceni prvostopenjskega sodišča očitno tudi bil. Pritožbeno sodišče ne vidi razloga za dvom v to oceno.

11. Tudi neosporavana uporaba celotne parcele kaže na to, da je bil tožnikov oče lahko prepričan, da je zadeva urejena tako, da je njen lastnik sedaj samo on. Prvostopenjsko sodišče je verjelo tožniku, da toženec nikdar ni omenjal, da je pol te sporne parcele (še) njegove. Res je na drugi strani dejstvo nepodpisane listine, darilno pogodbo pa pogodbenika sta podpisala, in tudi to drži, da bi bilo bolj običajno, da se bi zavezal stvari urediti tisti, ki mu je to v korist, se pravi tožnikov oče, ne pa toženec. A ta nenavadnost ne omaje prepričanja sodišča, da sta očitno nenaravni in krivični rezultat darilne pogodbe brata soglasno sanirala. Je namreč samo logična posledica tega, da je bil prejšnji dogovor izrazito enostransko koristen. Ni nenavadno (niti neskrbno), da bi se bil brat zanesel na brata, da bo to popravil. 12. Očitek, da bi bilo neživljenjsko, da bi se toženec odpovedal solastništvu parcele, preko katere lahko dostopa do drugih svojih nepremičnin, ni utemeljen. Držal bi, če ne bi bila v dodatku k darilni pogodbi (njegova vsebina sploh ni sporna) po sporni parceli predvidena služnost v korist par. 268/9. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da sta oba brata nepremičnine uživala natanko tako, kot sta se bila dogovorila z darilno in priznalno pogodbo, skupaj z njenim dodatkom. Tožnikov oče je tedaj v ustreznem časovnem obdobju kot lastnik užival nepremičnino na celi parceli 268/3 (n.b. tožnikova izjava: “On je šel svoj hlev gradit, da bo on na svojem gospodar, mi pa na svojem. Čisto tako.“), toženec pa je sicer preko nje prehajal za potrebe svoje (od brata podarjene do 1/2) parc. št. 268/9 in tedaj eventualno pridobil temu ustrezno pravico, ki pa ni predmet tega postopka (tožnikova izjava: „(…) kot služnostno pot do garaže te hiše 268/9. Samo izključno to.“ Toženčeva izjava: „(...) me ne briga [hiša] ali notri stanujejo, … ne grem nič not. […] Zemljo pa uporabljam. Hodim gor pa dol, kakor zmeraj.“)

13. Dokaz z ogledom na kraju samem je sodišče prve stopnje povsem ustrezno opustilo, saj ne bi pripomogel k ugotavljanju pravno pomembnih dejstev – tj. poleg dobre vere še lastniško posest tekom priposestvovalne dobe. Dokaz je bil torej očitno neprimeren. Da bi sedanje stanje v naravi pokazalo potrebo po uporabi dela sporne parcele, pa, kot v prejšnji točki povedano, sploh sporno ni.

14. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi toženec sam.

Op. št. (1): Ni odveč opozoriti, da je napaka pravnega posla praviloma „temeljni kamen“ za priposestvovanje, saj do njega pride ravno v primeru, ko posestnik hkrati s posestjo ni pridobili tudi lastninske pravice, ker za to niso bile izpolnjene vse predpostavke. Priposestvovanje pravzaprav naknadno sanira prvotno neveljavno pridobitev s strani priposestvovalca. Prim. Tratnik M., Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 261.