Jedro

Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Predmet dokazovanja so torej trditve posestnikovega nasprotnika, da je posestnik ob pridobitvi posesti vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, ali pa da je kasneje izvedel, da ni upravičen do posesti. Pri posesti nepremičnin, ki so vpisane v zemljiško knjigo, je posestnikova dobrovernost ovržena že z izpiskom iz zemljiške knjige. V tem primeru se procesno dokazno breme prenese na posestnika, ki mora izkazati, da je kljub temu verjel, da je upravičen do posesti. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je bil sklenjen dogovor o prenosu in da je tožnikov oče glede na svoje 25-letno nemoteno izvajanje posesti utemeljeno verjel, da je dogovor tudi realiziran. Tako je pravilna materialnopravna presoja obeh sodišč, da je izkazana dobrovernost tožnikovega pravnega prednika.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 1.695,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 5. 3. 2012 od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je lastnik nepremičnine parc. št. 268/3 k. o. ... (v naravi dvorišče v izmeri 290 m2, stanovanjska stavba v izmeri 100 m2 ter stavba v izmeri 83 m2) in tožencu naloži izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

2. Sodišče prve stopnje je odločalo dvakrat. S sodbo P 577/2012 z dne 23. 10. 2013 je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice in za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Sodišče druge stopnje je s sklepom in sodbo I Cp 943/2014 z dne 28. 5. 2014 tožnikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitveni zahtevek tožnika za pridobitev lastninske pravice, razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Potrdilo pa je zavrnitev zahtevka za izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine.

3. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju s sodbo P 1391/2014 z dne 27. 1. 2015 tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je bil tožnikov oče od 24. 12. 1982 do leta 2007 (torej 25 let) dobroverni posestnik sporne nepremičnine in je s priposestvovanjem že dne 24. 12. 2002 po določbah Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR) pridobil lastninsko pravico.

4. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Toženec zoper odločitev sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, naj obe sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povračilo stroškov revizijskega postopka.

6. Zatrjuje kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1), saj meni, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Navaja, da je bila dokazna ocena opravljena brez upoštevanja 8. člena ZPP, ker sodišče ni vestno in skrbno presodilo dokazov, ni navedlo argumentov dokazne vrednosti in ni primerjalo dokazov med seboj, s tem pa je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka. Meni, da je bilo zaradi tega napačno ugotovljeno pravno relevantno dejstvo, da je toženec obljubil tožnikovemu očetu, da bo na podlagi sklenjenega dodatka uredil prepis lastninske pravice na nepremičnini parc. št. 268/3 k. o. .... Meni, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja ravno nasprotno, in sicer da sta se prepirala glede te nepremičnine. Zatrjuje tudi kršitev tretjega odstavka 214. člena ZPP in trdi, da je tožnik v postopku bistveno spreminjal in dodajal dejstva. Opozarja, da je tožnik najprej navajal da sta se oba, torej toženec in tožnikov oče dogovorila za pogodbo iz leta 1981, da je temu sledila priprava dodatka v letu 1982 in potem spor, ker ga toženec ni želel podpisati, končal pa s trditvami, da naj bi obe listini (pogodbo in dodatek) sestavil toženec, ki naj bi zagotovil tožnikovemu očetu, da je vse urejeno in da bo on uredil vpis v zemljiško knjigo.

7. Toženec meni tudi, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja, da ni dokazano, da je bila obljuba darila dejansko dana tožnikovemu očetu: tega ne dokazuje niti nemotena uporaba nepremičnine niti to, da naj bi bila obljuba darila smiselna, logična in pravična. Nasprotno, toženec je ves čas vztrajal, da nikoli in nikdar ni nameraval podariti polovice parc. št. 268/3 tožnikovemu očetu, saj ni podpisal dodatka, tega tudi niso potrdile priče. Poudarja, da tožnik osebno (verjetno pravilno tožnikov oče) nikoli ni ukrenil ničesar, da bi uredil prepis polovice parcele v svojo korist, čeprav je živel še precej časa po letu 2007. Navaja, da iz vsega opisanega izhaja, da je sodba sodišča druge stopnje arbitrarna, napačna in pomanjkljivo obrazložena, s tem pa so kršene tudi njegove ustavne pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave Republike Slovenije.

8. Sodišče je revizijo vročilo tožniku, ki je nanjo odgovoril. Navaja, da toženec nedovoljeno izpodbija dejansko stanje in predlaga, naj sodišče revizijo zavrne. Zahteva povračilo stroškov odgovora na revizijo.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je očitana procesna kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko podana le v primeru, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Če pa sodišče dokaze presoja oziroma oceni drugače kot revident, pa gre lahko le za zmotno dokazno oceno, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa. Revident očitka o protispisnosti sploh ne konkretizira in v revizijo zgolj prepiše tiste dele obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ki vsebujejo dokazno oceno. Pri navedeni revizijski trditvi gre zato v resnici za (prikrito) kritiko dokazne ocene, ki v revizijskem postopku ne more biti predmet preizkusa.

11. Kadar sodišče pri izdelavi dokazne ocene ne upošteva metodološkega napotka, ki ga daje 8. člen ZPP, gre res lahko za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Vendar je v izpodbijanih sodbah ocenjen vsak dokaz posebej in vsi skupaj ter upoštevan tudi uspeh celotnega postopka. Pojasnjeno je, katere dokaze in zakaj sta sodišči ocenili kot verodostojne in katere ne. Revident tako skuša z zatrjevanjem, da je sodišče utemeljilo svoje zaključke v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov in da je zato kršilo metodološki napotek iz 8. člena ZPP, prav tako doseči spremembo ugotovljenega dejanskega stanja. Enako želi doseči s trditvami, da sodišče ni ravnalo skladno s tretjim odstavkom 214. člena ZPP.

12. Ker ni podanih zatrjevanih bistvenih kršitev pravdnega postopka, je Vrhovno sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo naslednja pravno pomembna dejstva, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje: - leta 1981 sta tožnikov oče in toženec (brata) sklenila "darilno in priznalno pogodbo", s katero je tožnikov oče tožencu podaril parc. št. 268/8 in polovico par. št. 268/9 k. o. ..., obenem pa sta se dogovorila, da bo toženec na tožnikovega očeta prenesel polovico sporne nepremičnine parc. št. 268/3 k. o. ...; - ob urejanju vpisa v zemljiško knjigo je tožnikov oče ugotovil, da je dogovor glede spornega zemljišča izpadel; - zato je bil 24. 12. 1982 pripravljen dodatek k "darilni in priznalni pogodbi", ki bi to stanje popravil in spremenil tako, da bi s prenosom lastništva polovice parc. št. 268/3 v last tožnikovega očeta ta postal lastnik celotne parcele, toženec pa je obljubil da bo ta dodatek (nepodpisan) realiziral; - tožnikov oče je sporno nepremičnino v celoti več kot 20 let mirno užival brez kakršnegakoli oviranja v prepričanju, da je vse to urejeno in da je celotna nepremičnina njegova; - pri izvajanju geodetskega popisa nepremičnin v letu 2007 se je izkazalo, da je kot lastnik do 1/2 parc. št. 268/3 k. o. ... v zemljiški knjigi še vedno vpisan toženec; - toženec je štel, da je lastnik sporne nepremičnine v celoti tožnikov oče, saj je svoje najemnike vedno napotil k tožnikovemu očetu po dovoljenje za parkiranje na dvorišču, ki je bil del sporne nepremičnine.

13. Za presojo zahtevka, ki se opira na pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem, je glede na ugotovljeno obdobje posesti relevantna določba četrtega odstavka 28. člena prej veljavnega ZTLR. Po tej določbi dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku dvajsetih let. ZTLR je namreč poznal t. i. redno priposestvovanje, to je priposestvovanje v krajši priposestvovalni dobi 10 let, za katero je bila potrebna dobroverna in zakonita posest, in izredno priposestvovanje v daljši dobi 20 let, za katero je bila potrebna le dobroverna posest. 14. Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti. Predmet dokazovanja so torej trditve posestnikovega nasprotnika, da je posestnik ob pridobitvi posesti vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti, ali pa da je kasneje izvedel, da ni upravičen do posesti. Pri posesti nepremičnin, ki so vpisane v zemljiško knjigo, je posestnikova dobrovernost ovržena že z izpiskom iz zemljiške knjige. V tem primeru se procesno dokazno breme prenese na posestnika, ki mora izkazati, da je kljub temu verjel, da je upravičen do posesti. Sodišči prve in druge stopnje sta ocenili, da je bil sklenjen dogovor o prenosu in da je tožnikov oče glede na svoje 25-letno nemoteno izvajanje posesti utemeljeno verjel, da je dogovor tudi realiziran. Tako je pravilna materialnopravna presoja obeh sodišč, da je izkazana dobrovernost tožnikovega pravnega prednika.

15. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

16. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njegove revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožniku povrniti njegove stroške odgovora na revizijo. Revizijsko sodišče mu je priznalo 1.695,80 EU, in sicer 1.370,00 EUR nagrade za revizijski postopek po tarifi št. 3300, 20,00 EUR materialnih stroškov po tarifi št. 6002 ter 22% DDV po tarifi št. 6007 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008), ki ga je revizijsko sodišče uporabilo glede na prehodno določbo drugega odstavka 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015).

1 Vrhovno sodišče je zakon uporabilo v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred tem. Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena ZPP-E, ki se uporablja od 14. 9. 2017, se namreč postopek, ki se je začel po določbah ZPP-D nadaljuje pred višjim in Vrhovnim sodiščem po ZPP-E le, če je bila sodba sodišča prve stopnje izdana v času, ko je že bil v uporabi ZPP-E.