Jedro

Potrdilo o pravnomočnosti je (enako kot potrdilo o izvršljivosti) potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga, kot pravilno ugotavlja pritožbeni organ, ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo ali druga listina, izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180. a člena ZUP). Stranka mora torej v primeru, ko se z vsebino potrdila v upravnem postopku ne strinja, zahtevati spremembo pri organu, ki ga je izdal.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom odločila, da se na podlagi odločbe Upravne enote Ljubljana št. 35113-12/2011-2-KB z dne 14. 6. 2011, ki je postala izvršljiva 13. 7. 2011, zoper tožečo stranko opravi izvršba neplačanega nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora v znesku 14.015,20 EUR, zamudnih obresti v znesku 3.621,51 EUR, nadaljnjih zamudnih obresti od zneska glavnice, ki tečejo od 12. 2. 2016 dalje do dneva plačila, in stroškov izdaje tega sklepa v znesku 25,00 EUR, z rubežem denarnih sredstev tožeče stranke pri bankah in hranilnicah, navedenih v izreku.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-82/2016-4 z dne 2. 11. 2016 izrek sklepa spremenilo v navedbi zneska zamudnih obresti, tako da se pravilno glasi 3.616,51 EUR in v navedbi izvršilnega naslova, tako da se ta v celoti pravilno glasi: „odločba št. 35113-12/2011-2-KB z dne 14. 6. 2011, ki jo je izdalo Ministrstvo za okolje in prostor in ki je, v povezavi s sklepom o popravi pomote št. 35113-12/2011-9-KB z dne 14. 10. 2015, postala izvršljiva 13. 7. 2011.“ V ostalem je izpodbijani sklep potrdilo in pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Spremembo izpodbijanega sklepa narekujejo uradoma ugotovljene nepravilnosti v obračunu zamudnih obresti in v navedbi izvršilnega naslova, v ostalem pa pritožbeni organ neskladnosti izpodbijanega sklepa z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi ne ugotavlja. V zvezi s pritožbenimi navedbami ugotavlja, da je izvršilni naslov odločba, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, popravljenim s sklepom o popravi pomote št. 35113-12/2011-9-KB z dne 14. 10. 2015, iz katerega izhaja, da je postala izvršljiva 13. 7. 2011. Očitki, ki se nanašajo na klavzulo o izvršljivosti in pravnomočnosti so v postopku presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa neupoštevni. Davčni organ po določbah ZDavP-2 in ZUP ni pristojen za preverjanje pravilnosti potrdila, temveč je to dolžnost organa, ki je izvršilni naslov s potrdilom o izvršljivosti izdal, s pritožbo zoper sklep o izvršbi pa skladno s petim odstavkom 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati. Neutemeljen je po presoji pritožbenega organa tudi ugovor zastaranja. Terjatev iz naslova nadomestila za degradacijo in uzurpacijo prostora nima značaja davčnih terjatev. Zakon o graditvi objektov nima določb glede zastaranja, zato se le-to presoja po določbah Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v obravnavanem primeru po prvem odstavku 356. člena, po katerem vse terjatve, ki so bile ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo ali z odločbo drugega pristojnega organa, zastarajo v desetih letih, tudi tiste, za katere zakon sicer določa krajši zastaralni rok. Desetletni zastaralni rok teče od pravnomočnosti odločitve oziroma začne teči naslednji dan po tem, ko je odločitev postala pravnomočna. Vendar pa se po določbah 365. člena OZ zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, torej tudi z vložitvijo predloga za izvršbo pri davčnem organu. Po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. V obravnavanem primeru je odločba postala izvršljiva 13. 7. 2011, pravnomočna pa 15. 9. 2015. Predlog za izvršbo je bil vložen dne 4. 1. 2016, sklep o izvršbi izdan 11. 2. 2016 in s fikcijo vročen tožeči stranki 27. 2. 2016. Predlog za izvršbo je bil torej vložen znotraj desetletnega zastaralnega roka, znotraj tega roka pa je bil izdan tudi izpodbijani sklep. Glede zamudnih obresti pa je bilo upoštevano pravilo iz 347. člena OZ. Kot nerelevantne zavrne tudi navedbe, ki se nanašajo na sklep o davčni izvršbi z dne 13. 5. 2015. 3. Tožeča stranka vlaga tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijane odločitve in ustavitev izvršbe. Odločba št. 35113-12/2011-2-KB z dne 14. 6. 2011, ki jo je izdala Upravna enota Ljubljana (pravilno: Ministrstvo za okolje in prostor) je bila pravni prednici tožeče stranke vročena 27. 6. 2011. Ker tožeča stranka ni sprožila upravnega spora, je odločba postala izvršljiva 13. 7. 2011 in pravnomočna 28. 7. 2011. Določba 157. člena o nadomestilu za degradacijo in uzurpacijo prostora je v Zakonu o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) umeščena v 3. poglavje - druge sankcije, zato je po prepričanju tožeče stranke ob upoštevanju 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP), po katerem se izrečene sankcije za prekršek ne smejo izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je sankcija izrečena, postala pravnomočna, izvršitev obravnavane odločbe zastarala najkasneje 28. 7. 2013, kar narekuje odpravo izpodbijanega sklepa in ustavitev davčne izvršbe. Postopek za izterjavo predmetne terjatve je bil sprožen že s sklepom z dne 13. 5. 2015, vendar je bil postopek po pritožbi tožeče stranke s sklepom z dne 20. 7. 2015 zaradi neupravičenosti izvršbe ustavljen in odpravljena vsa izvršilna dejanja, predlagateljici izvršbe pa naloženo plačilo stroškov izvršilnega postopka.

4. Ministrstvo za okolje in prostor je po poteku vseh rokov sprejelo sklep o popravi pomote in popravilo datum pravnomočnosti na 15. 9. 2015. Po mnenju tožeče stranke ne gre za sklep v smislu določb prvega odstavka 223. člena ZUP, temveč za vsebinsko popravo, ki je imela za tožečo stranko škodljive posledice, pri čemer tožeči stranki glede na napačen pravni pouk pravna sredstva niso bila omogočena, zato vztraja pri njegovi neustavnosti. Gre za samovoljno, nezakonito in protiustavno ravnanje, s katerim se želi vzpostaviti položaj, v katerem zastaranje izterjave sankcije, ki je po navedbah tožbe zastarala 28. 7. 2013, še ni nastopilo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na ustavitev izvršbe po sklepu z dne 13. 5. 2015 pa pojasnjuje, da je bila izvršba na njegovi podlagi ustavljena, ker je predlagatelj izvršbe predlog umaknil zaradi razveljavitve potrdila o izvršljivosti odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijani sklep je ob upoštevanju spremembe v pritožbenem postopku po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami ZDavP-2 o davčni izvršbi, na katere se sklicuje.

8. Kot pravilno poudari že tožena stranka, s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov odločba, sklep, plačilni nalog ali druga listina, opremljena s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 146. člena ZDavP-2). Ker gre za ugovor, ki je v postopku davčne izvršbe nedopusten, tožena stranka njegove vsebinske utemeljenosti že iz tega razloga ni pristojna obravnavati. Enako velja za sodišče, ko v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost njenega postopanja in odločitve. Sicer pa sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni spora o datumu izvršljivosti odločbe. Ta je tako po (spornem) sklepu o popravi pomote v klavzuli o izvršljivosti in pravnomočnosti, kot tudi po navedbah tožeče stranke, nastopila 13. 7. 2011. 9. Spor je v datumu pravnomočnosti izvršilnega naslova, ki izhaja iz sklepa o popravi pomote v klavzuli o izvršljivosti in pravnomočnosti. Ta je v pogledu zastaranja relevanten tako po stališču tožeče stranke (44. člen ZP), kot po stališču tožene stranke (356. člen OZ). Potrdilo o pravnomočnosti je (enako kot potrdilo o izvršljivosti) potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga, kot pravilno ugotavlja pritožbeni organ, ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo ali druga listina, izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180. a člena ZUP). Stranka mora torej v primeru, ko se z vsebino potrdila v upravnem postopku ne strinja, zahtevati spremembo pri organu, ki ga je izdal. V zvezi z navedbami, ki se nanašajo na pravni pouk sklepa o popravi pomote, pa sodišče ob razlogih odločbe o pritožbi opozarja na določbe 215. člena ZUP o postopanju stranke v primeru napačnega pravnega pouka.

10. Po presoji sodišča tudi ni mogoče slediti tožbenemu stališču, da gre za terjatev, katere zastaranje se presoja po določba ZP. V zadevi namreč ne gre za izrečeno sankcijo za prekršek, kot meni tožeča stranka, temveč (kljub uvrstitvi v poglavje „Druge sankcije“ v določbah ZGO-1), za denarno obveznost investitorja oziroma lastnika nedovoljene gradnje, ki se v povezavi z ugotovitvijo nedovoljene gradnje oziroma izrečenimi inšpekcijskimi ukrepi naloži z upravno odločbo pristojnega organa za gradbene zadeve.

11. Tudi v ostalem se sodišče strinja z razlogi, s katerimi tožbenim vsebinsko enake pritožbene ugovore zavrne davčni organ druge stopnje. Zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

12. Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena istega zakona, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker so dejstva, ki so po zavzetem pravnem stališču za odločitev relevantna, med strankama nesporna, je sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave (59. člen ZUS-1).