Jedro

Odškodninske zahtevke zaradi nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, to je osnovnih prostorov, za čas od uveljavitve ZDen dalje, imajo denacionalizacijski upravičenci samo proti denacionalizacijskem zavezancem, ne pa proti tretjim, n. pr. najemnikom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške, odmerjene na 111.705,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 10.1.2001 do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem naj bi tožena stranka plačala tožnikom tolarske protivrednosti zneskov 21.896,00 DEM, 21.885,00 DEM in 22.666,00 DEM z obrestmi. Navedeni zneski predstavljajo škodo tožnikov, ki so skupaj 50 % lastniki nepremičnine vl. št. 774 k.o. V..., ker za v denacionalizaciji vrnjeno nepremičnino od tožene stranke kot najemnika ne prejemajo ekonomske najemnine. Za obdobje od 1.12.1995 do 1.4.1998 naj bi bili oškodovani za vtoževane zneske. Zahtevek je neutemeljen, ker obstoji veljavna najemna pogodba in s tem najemno razmerje s toženo stranko, ki se bo izteklo dne 31.12.2000, tožniki pa so v skladu s 24. čl. ZDEN vstopili v že obstoječe najemno razmerje kot najemodajalci in so zato upravičeni le do najemnine po pogodbi, ki jo že plačuje tožena stranka. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da se je sodišče oprlo na 24. čl. ZDen, vendar je to določbo napačno tolmačilo. Ta določba se ne more uporabiti pri določanju višine najemnine, obstoječa najemna pogodba med tožencem in tiskarno Ljubljana lahko le preprečuje odpoved najemne pogodbe s strani novih lastnikov, ne more pa vplivati na pravico lastnikov, da zahtevajo ekonomsko najemnino oziroma nadomestilo za izgubo koristi, ki bi jo lahko dosegli, če bi poslovni prostor sami uporabljali. Sodišče se je zmotno oprlo na 591. čl. ZOR, saj ni predmet te pravdne razdrtje najemne pogodbe ampak odškodnina za izgubo koristi, do katere so upravičeni. Pravna podlaga zahtevka tožnikov je v 2. odst. 72. čl. ZDen, višina nadomestila, ki jo zahtevajo tožniki, pa je povsem utemeljena, kot je bila ugotovljena v postopku. Tržna najemnina za nepremičnino, ki je predmet te pravde, je 12.00 DEM na 1 m2, tožniki pa so zahtevali le 10,00 DEM na 1 m2. Tožniki so tudi zahtevali nadomestilo od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje, kar je skladno z vsemi predpisi in sodno prakso. Stališče tožnikov je tudi povsem enako kot odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 218/97. V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da se ne strinja s pritožbenimi izvajanji. Tožbene zahtevke na podlagi 2. odst. 72. čl. ZDen je moč uveljavljati le zoper zavezanca v denacionalizacijskem postopku, kar pa tožena stranka kot najemnik ni. Tožena stranka ni pasivno legitimirana. Tolmačanje 24. čl. ZDen s strani sodišča ni napačno in ne preširoko. Zakon jasno določa, da vrnitev stvari v denacionalizacijskem postopku ne vpliva na najemna in zakupna razmerja. V kolikor bi se to "nevplivanje" ne nanašalo tudi na višino najemnine, bi zakon to nedvomno jasno izrazil. Po mnenju tožene stranke obstajajo mehanizmi, s katerimi denacionalizacijski upravičenec lahko vpliva na obstoječo najemno razmerje, vendar pa samoljubno spreminjanje pogojev najema to zagotovo ni. Pritožba ni utemeljena. Kot navajajajo tožniki v tožbi in izrecno tudi v pritožbi, je pravna podlaga njihovih zahtevkov do tožene stranke v določbi 2. odst. 72. čl. Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Ur. l. RS št. 27/91, 31/93, 65/98). Gre za odškodninski zahtevek iz naslova nemožnosti uporabe denacionaliziranega premoženja, to je poslovnih prostorov, za čas od uveljavitve ZDen dalje. Dejansko ne gre za pravo odškodnino, temveč za nadomestilo za korist, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi z denacionaliziranim premoženjem sam gospodaril, kot pravilna navaja pritožba in se pri tem sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS (v zadevi opr. št. II Ips 218/97). Pri tem pa tožeča stranka prezre, da ureja Zakon o denacionalizaciji razmerja med denacionalizacijskimi upravičenci in denacionalizacijskimi zavezanci, kolikor pa so zaradi denacionalizacije prizadete tretje osebe, ima ZDen o tem specialne določbe. Iz v zakonu uveljavljenega sistema denacionalizacije jasno izhaja, da uveljavljajo upravičenci vse zahtevke izključno proti denacionalizacijskim zavezancem, ne pa proti tretjim. Tožena stranka ni denacionalizacijski zavezanec, saj uporablja sporne poslovne prostore na podlagi najemne pogodbe z denacionalizacijskim zavezancem Tiskarno Ljubljana in sicer na podlagi pogodbe o najemu poslovnih prostorov z dne 19.2.1990 (B2) in aneksov z dne 28.3.1991 in z dne 6.9.1991. Denacionalizacijski zavezanec X Ljubljana je s sklenitvijo najemne pogodbe s toženo stranko z dne 19.2.1990 preprečil, da bi tožniki po vrnitvi poslovnih prostorov v last in posest na podlagi odločbe o denacionalizaciji poslovne prostore sami uporabljali oziroma dosegali ustrezno korist, za katero menijo, da so zanjo prikrajšani. Zahtevek na podlagi 2. odst. 72. čl. ZDen bi bil torej morda utemeljen do denacionalizacijskega zavezanca, ne pa zoper toženo stranko kot najemnika, ki za tak zahtevek ni pasivno legitimiran, kot pravilno poudarja tožena stranka. Za denacionalizacijsko vračanje poslovnih prostorov veljajo določbe ZDen in ne drugih predpisov (30. čl. ZDen). Ne uporablja se 591. čl. ZOR, kot zmotno meni prvostopno sodišče. Vendar pa v izpodbijani sodbi pravilno poudarja 24. čl. ZDen, ki je pomemben za razmerje tožeče stranke do tožene stranke kot najemnika. Zakon posebej ureja vprašanje, kaj se zgodi z že obstoječimi zakupnimi ali najemnimi razmerji na nepremičninah, ki so vrnjene denacionalizacijskemu upravičencu. Vrnitev stvari v smislu določb poglavja o oblikah denacionalizacije ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila pred tem ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli. Navedena določba velja za tovrstna razmerja v celoti in ne le delno, kot zmotno meni tožeča stranka in se torej "nevplivanje" nanaša tudi na višino najemnine. Vstop novih lastnikov v najemna razmerja namesto prejšnjih najemodajalcev sam po sebi torej ne vpliva na veljavnost posameznih bistvenih elementov najemne pogodbe (izvzemši trajanje najema nad 10 let po 2. odst. 24. čl. ZDen, kar pa v tej pravdi ni sporno). S tožnikom kot novim najemodajalcem v razmerju do tožene stranke kot najemnika 1. odst. 24. čl. ZDen oziroma nobena druga določba tega zakona ne daje pravice uveljavljati zahtevke iz 2. odst. 72. čl. ZDen proti najemnikom poslovnih prostorov, ki niso hkrati tudi nekdanji denacionalizacijski zavezanci. Pokaže se torej, da je tako v dejanskem pogledu, kot predvsem materialnopravno gledano, tožbeni zahtevek tožnikov neutemeljen in ga je prvostopno sodišče pravilno zavrnilo. Dodati je še, da je sklicevanje pritožbe na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 218/97 brezpredmetno prav zato, ker je v tisti zadevi šlo za plačilo odškodnine po 2. odst. 72. čl. ZDen proti denacionalizacijskemu zavezancu, ki je nepremičnino uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti. Ker nista podana uveljavljena pritožbena razloga in ker pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu sodbe ni ugotovilo kršitev postopka, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP). Tožeča stranka je s pritožbo propadla, tožena stranka pa je vložila odgovor na pritožbo in priglasila pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče glede na tehtnost te vloge ocenjuje, da je bila potrebna, zato je po 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP tožeči stranki naložilo povrnitev pritožbenih stroškov toženi stranki. Te stroške je odmerilo na podlagi stroškovnika v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter z Odvetniško tarifo na 111.705,00 SIT.