Jedro

72. člen ZDen izključuje odškodninske in povračilne zahtevke zaradi nemožnosti uporabe premoženja v času od podržavljenja do uveljavitve ZDen. S tem po razlagi a contrario dopušča ostale zahtevke in jih ne omejuje le na zahtevke proti denacionalizacijskemu zavezancu.

V času po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji lahko med strankama nastanejo pravna razmerja, ki sploh niso v zvezi z denacionalizacijo. Zato v teh primerih ni izključena uporaba ZOR in drugih predpisov, vendar samo, če gre za razmerja, ki niso urejena z ZDen kot posebnim predpisom (lex specialis).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke prvih dveh tožnikov za plačilo 21.896 DEM vsakemu in tretje tožnice za plačilo 22.666 DEM, vsem v tolarski vrednosti. Ugotovilo je, da so bili tožnikom v postopku denacionalizacije vrnjeni poslovni prostori, ki jih tožena stranka uporablja kot najemnik T. L. p.o., zavezanke v denacionalizacijskem postopku. Tožeča stranka od denacionalizacije dalje uveljavlja od tožene stranke tržno najemnino, ta pa ji plačuje najemnino, določeno v najemni pogodbi s T. L. Glede na 24. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in 591. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) so tožniki stopili v obstoječe najemno razmerje, ki ga ne morejo spreminjati.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožečih strank in potrdilo sodbo prve stopnje. Glede na pritožbeno stališče tožnikov je opozorilo, da se 72. člen ZDen uporablja v razmerju med denacionalizacijskim upravičencem in zavezancem, kar pa tožena stranka ni. Uporabiti je treba 24. člen ZDen, 591. člena ZOR pa ne.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti tej sodbi. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je treba uporabiti 72. člen ZDen. Pri tem se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 218/97. Navaja, da 6. člen ZDen izključuje uporabo ZOR v tej zadevi. Sklicuje se na tretji odstavek 29. člena ZDen.

Meni, da je tožeča stranka oškodovana s tem, da sta denacionalizacijski zavezanec in tožena stranka sklenila najemno pogodbo za bagatelno najemnino, pri čemer je tožena stranka neupravičeno obogatena.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V tej pravdi tožniki uveljavljajo povračilo za izgubljeno korist od denacionaliziranih poslovnih prostorov, ki jih uporablja tožena stranka na podlagi pogodbe o najemu z dne 19.2.1990 in aneksov z dne 28.3.1991 ter 6.9.1991, sklenjenih s T. L. p.o., ki je bila v postopku denacionalizacije zavezanec za vrnitev teh poslovnih prostorov. Navajajo, da je najemnina, določena s pogodbo in aneksoma, prenizka in da so prikrajšani za razliko do najemnine po tržnih cenah. Vendar se neutemeljeno sklicujejo na te okoliščine. Imajo sicer prav, ko trdijo, da v obravnavani zadevi drugi odstavek 72. člena ZDen ni ovira za pasivno legitimacijo tožene stranke, kajti navedena določba le izključuje odškodninske in povračilne zahtevke zaradi nemožnosti uporabe premoženja v času od podržavljenja do uveljavitve ZDen. S tem po razlagi a contrario dopušča ostale zahtevke in jih ne omejuje le na zahtevke proti denacionalizacijskemu zavezancu. Zato bi bila tožena stranka pasivno legitimirana ne glede na drugi odstavek 72. člena ZDen, če bi se izkazalo, da zanjo kot najemnico obstaja pravna podlaga za kakšno njeno obveznost. To je povsem očitno v obravnavanem primeru, ko se zahtevek nanaša na čas po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Tedaj lahko med strankama nastanejo pravna razmerja, ki sploh niso v zvezi z denacionalizacijo. Prav tako tudi ni izključena uporaba ZOR in drugih predpisov, vendar samo, če gre za razmerja, ki niso urejena z ZDen kot posebnim predpisom (lex specialis). To izhaja tudi iz prvega odstavka 6. člena ZDen, na katerega se sklicuje revizija, a ga napačno razlaga.

Vendar pa drugi odstavek 72. člena ZDen ni ustrezna podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku v tej zadevi. Pravni položaj tožene stranke kot najemnika poslovnih prostorov, ki so bili vrnjeni tožnikom, se zaradi denacionalizacije ni spremenil (prvi odstavek 24. člena ZDen). To velja za trajanje pogodbe, višino najemnine in druge določbe, ki opredeljujejo pravice in dolžnosti pogodbenih strank. Sprememba je nastala le na strani najemodajalca, kamor so na podlagi odločbe o denacionalizaciji stopili tožniki namesto T. L. p.o. Veljavna pogodba onemogoča tožečim strankam spremembo pogojev najema in s tem tudi zvišanje najemnine. Ker ni niti zatrjevano, niti ugotovljeno, da so tožniki izpodbijali najemno pogodbo jih ta veže in jim onemogoča zahtevati višjo najemnino od dogovorjene. Pri veljavni najemni pogodbi tudi ne morejo iz drugega pravnega naslova uveljavljati drugačne odmene za uporabo poslovnih prostorov, kar velja za povračilne zahtevke sui generis na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen in tudi za zahtevke na podlagi ZOR, Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in drugih predpisov. V tej zadevi, ko je najemnina določena z veljavno pogodbo, ni dovolj dokazovati, da ne dosega sedanje tržne cene. Glede na čas po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, na katerega se nanaša zahtevek, in glede na subjekt, ki ni denacionalizacijski zavezanec, zoper katerega je zahtevek postavljen, tožbeni zahtevek ob neizpodbiti najemni pogodbi ni utemeljen.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP. Navedbe v revizijskem odgovoru niso prispevale k rešitvi zadeve, zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.