Jedro

Sodišče bi moralo upoštevati le dejansko višino tožnici izplačanega dela vdovske pokojnine, ugotoviti razliko med tem zneskom in mejnim zneskom za priznanje pravice do varstvenega dodatka iz 57. člena ZPIZ-1 in tožnici priznati pravico do varstvenega dodatka v sorazmernem delu te razlike, upoštevaje, da vdovsko pokojnino souživata dve uživalki.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke, št. 33 479210 z dne 19. 3. 2007 in št. P-479210 z dne 12. 12. 2007 ter zahtevek za priznanje pravice do varstvenega dodatka od 26. 9. 2006 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je tožnica kot razvezana vdova skupaj z zakonito vdovo po pokojnem S. P. souživalka vdovske pokojnine, katere skupna višina presega višino najnižje pokojnine za polno pokojninsko dobo, kot mejni znesek za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, je soglašalo, da tožnici varstveni dodatek ne pripada.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ob ugotovitvah, da se tožnici od 1. 4. 2006 dalje kot souživalki izplačuje vdovska pokojnina le v polovičnem znesku, to je 275,32 EUR mesečno, in da znaša mejna vrednost višine dohodkov za priznanje varstvenega dodatka 369,49 EUR, je sodišče zmotno razlagalo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) o varstvenem dodatku v tem smislu, da bi bila upravičena do varstvenega dodatka le v primeru, če skupna višina vdovske pokojnine (v znesku 550,64 EUR mesečno) ne bi presegala mejne vrednosti dohodkov za priznanje varstvenega dodatka. Da je taka razlaga nepravilna, še dodatno kaže dejstvo, da tožena stranka vdovske pokojnine v navedenem skupnem znesku dejansko sploh ne izplačuje, saj jo tožnici izplačuje le v polovičnem znesku, souživalki pa iz tega naslova izplačuje le 15 % dodatek k njeni starostni pokojnini. Izpodbijana sodba glede tega nima razlogov. Tožnica ima glede višine izplačila vdovske pokojnine s toženo stranko odprt spor, ki ob vložitvi revizije na revizijski stopnji še ni bil končan.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Izpodbijana sodba ima razloge o dejstvih, ki jih je sodišče štelo za odločilna, in se v tem okviru da preizkusiti. Zato smiselno očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana.

7. Na podlagi 132. člena ZPIZ-1 imajo tudi uživalci vdovske in družinske pokojnine, katerih prejemki ne dosegajo najnižje pokojnine za polno delovno dobo (57. člen) in skupaj z družinskimi člani nimajo drugih dohodkov, ki bi zadoščali za preživljanje, pravico do varstvenega dodatka. Pri tem je višina varstvenega dodatka k vdovski ali družinski pokojnini odvisna tudi od števila uživalcev. Odmero varstvenega dodatka k vdovski ali družinski pokojnini v primerih, ko le nekateri od souživalcev po umrlem zavarovancu izpolnjujejo pogoje za varstveni dodatek, ureja sedmi odstavek 136. člena ZPIZ-1. V teh primerih se varstveni dodatek določi in razdeli, kot da bi vsi izpolnjevali pogoje zanj, nato pa se tako določeni deli varstvenega dodatka izplačujejo samo tistim, ki izpolnjujejo pogoje zanj.

8. Na podlagi navedenih določb ZPIZ-1 tako določa tudi souživalcu vdovske pokojnine, ki sicer glede na premoženjsko stanje izpolnjuje pogoje za varstveni dodatek, pravico do sorazmernega dela varstvenega dodatka, ugotovljenega na način, kot je določen v sedmem odstavku 136. člena ZPIZ-1. Sodišče je zato zmotno uporabilo navedene določbe ZPIZ-1, ko je izhajalo iz predpostavke, da ima souživalec vdovske pokojnine pravico do varstvenega dodatka le v primeru, če skupni znesek vdovske pokojnine ne dosega mejnega zneska iz 57. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do varstvenega dodatka in na tej podlagi tožničin zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Kolikor souživalkama ni bila izplačana celotna vdovska pokojnina, to le še pritrjuje nelogičnosti take razlage.

9. Ob pravilni uporabi navedenih določb ZPIZ-1 bi moralo sodišče upoštevati le dejansko višino tožnici izplačanega dela vdovske pokojnine, ugotoviti razliko med tem zneskom in mejnim zneskom za priznanje pravice do varstvenega dodatka iz 57. člena ZPIZ-1 in tožnici priznati pravico do varstvenega dodatka v sorazmernem delu te razlike, upoštevaje, da vdovsko pokojnino souživata dve uživalki.

10. Tožnica je v reviziji predlagala, naj se pri rešitvi tega spora upošteva tudi izid spora o souživanju vdovske pokojnine, ki ga je sodišče vodilo pod Ps 92/2007 oziroma na drugi stopnji pod Psp 719/2007. V vmesnem obdobju je bil navedeni spor končan tudi na revizijski stopnji (sodba VIII Ips 297/2008 z dne 7. 6. 2010).

11. Glede na navedeno je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo sodišče ob upoštevanju ugotovljenih pravil o priznanju pravice in odmeri višine varstvenega dodatka tožnici, kot souživalki vdovske pokojnine, ponovno preverilo tožničino pravico do varstvenega dodatka ter hkrati presodilo, ali na njeno pravico lahko vpliva tudi končni izid spora o souživanju vdovske pokojnine.

12. Izrek o stroških temelji na določbi člena 165/3 ZPP.