Jedro

Tožnica kot souživalka vdovske pokojnine (prejema jo skupaj z razvezano vdovo) ni upravičena do varstvenega dodatka, ker višina pokojnine, do katere sta upravičeni obe souživalki vdovske pokojnine, presega znesek osnove za odmero dodatnih pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se odpravita dokončna toženčeva odločba št. … z dne 12. 12. 2007 in prvostopenjska toženčeva odločba št. … z dne 19. 3. 2007, kot zavrnilo zahtevek, da se tožnici prizna pravica do varstvenega dodatka od 26. 9. 2006 dalje. Glede stroškov je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava po določbi 3. točke 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS; št. 26/99 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS; št. 2/04I) uporablja tudi v sporih pred socialnim sodiščem. Navaja, da je sodišče spregledalo osnovni namen ureditve dodatne pravice do varstvenega dodatka iz določb Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe). V 8. členu ZPIZ-1 je obrazložen pojem varstvenega dodatka, ki je definiran kot denarni dodatek upokojencu s pokojninsko dobo, ki je krajša od 38 let (ženske), ki izpolnjuje premoženjski cenzus in katere pokojnina je nižja od osnove za odmero dodatnih pravic. To je povsem v nasprotju s presojo sodišča prve stopnje, ki je svojo odločitev oprlo na določbo 5. odstavka 136. člena ZPIZ-1. Iz pomena izraza varstvenega dodatka nedvoumno izhaja, da je imel zakonodajalec v mislih prav pokojnino posameznega uživalca po umrlem zavarovancu, gre pa za prejemek, ki ga uživa upokojenec tudi v souživalskem delu. Da argumentacija sodišča ni pravilna, izhaja tudi iz sklepov o pogojih za pridobitev in uživanja pravice do varstvenega dodatka v letu 2006. Potrebno je torej izhajati iz temeljnega namena ureditve varstvenega dodatka, ki naj bi kot mesečni dodatek k pokojnini uživalca nizke pokojnine zagotavljal upravičencu socialno in materialno varnost. Poleg tega tudi določba 7. odstavka 135. člena ZPIZ-1 ne daje jasnega in pomenskega odgovora za pravilno rešitev v sporni situaciji. Bistveno za odločitev v zadevi je, da tožnica prejema vdovsko pokojnino v znesku 275,32 EUR mesečno, ki ne presega osnove za odmero dodatnih pravic, dejansko pa predstavlja polovično višino od predpisane 70 % osnove, zaradi česar se pri oceni izpolnjevanja pogojev za priznanje pravice do varstvenega dodatka ne more upoštevati celotna pokojnina v znesku 550,64 EUR, ki jo v tem znesku ne prejemata niti obe vdovi skupaj. Namen in smisel varstvenega dodatka je zgolj v zagotovitvi socialne varnosti uživalcem nizke pokojnine, kar je sodišče v svoji presoji povsem prezrlo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi, oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

V konkretnem primeru gre za upravičenost tožnice, uživalke vdovske pokojnine, do pridobitve varstvenega dodatka. Pri varstvenemu dodatku gre za socialni korektiv, ki zagotavlja prejemniku nizke pokojnine večjo materialno in socialno varnost, če za priznanje takšne dajatve izpolnjuje predpisane pogoje iz določbe 132. člena ZPIZ-1. Tako mora upravičenec za pridobitev takšne pravice izpolnjevati pogoj, da ima kot uživalec pokojnine stalno prebivališče v Sloveniji, da njegova pokojnina ne dosega višine, določene v 57. členu ZPIZ-1, da skupaj z družinskimi člani nima dohodkov, ki bi zadoščali za preživljanje in da je poleg tega tako pri njemu kot pri njegovih družinskih članih ugotovljena ogroženost socialne varnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica kot razvezana vdova skupaj z zakonito vdovo M.L. po pokojnem S.P. souživalka vdovske pokojnine od 1.4.2006 dalje in da je toženec odmeril tožnici vdovsko pokojnino v polovičnem znesku od 70 % osnove, določene v 123. členu ZPIZ-1, kar je v času (26. 9. 2006), ko je vložila zahtevek za varstveni dodatek, znašalo 275,32 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče soglaša s sprejetim stališčem v izpodbijani sodbi, da je potrebno v primeru souživalskega razmerja oziroma uživanja pravic iz naslova vdovske pokojnine po pokojniku izhajati iz celotne pokojnine. Souživalec je eden od upravičencev, ki skupaj z drugimi uživa pravice iz pokojnine, ki predstavlja enovito dajatev in na njeni podlagi upravičenje samo do enega varstvenega dodatka.

V konkretnem primeru je na dan vložitve zahteve za priznanje pravice do varstvenega dodatka znašala 70 % osnova za odmero vdovske pokojnine 550,64 EUR na mesec, kar pomeni, da takšna višina pokojnine, do katere sta upravičeni souživalki vdovske pokojnine, ne presega osnove za odmero dodatnih pravic, ki po določbi 57. člena ZPIZ-1 znaša 369,29 EUR. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tako obrazložene pravne razloge v izpodbijani sodbi kot pravilne.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušala uveljaviti tožnica v vloženi pritožbi, nanašajo pa se na zmotno uporabo materialnega prava pri sprejeti v izpodbijani sodbi. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).