Jedro

Presoja, ali žalitev oziroma neprimerno vedenje do poslovnih parterjev in direktorice tožene stranke predstavlja hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je pravno vprašanje in stvar konkretne presoje. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da mora biti žalitev sodelavcev znatna oziroma pomembna, to pa je zlasti v primeru, če trpi delovni proces pri delodajalcu. Tožničin neprimeren pozdrav poslovnih partnerjev in neprimerno vedenje do direktorice ni vplival na delovni proces pri toženi stranki. Tožničin pozdrav poslovnim parterjem „hello my drinking friends“ in njena vprašanja o „Ceci“ sicer predstavljajo neprimerno vedenje do poslovnih parterjev, ne dosega pa standarda hujše kršitve delovnih obveznosti, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožničino očitano ravnanje v izredni odpovedi ne dosega standarda hujše kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti, odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan, zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v IV. točki izreka spremeni tako, da se datum 14. 9. 2011 nadomesti z datumom 14. 9. 2012. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožnice zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2011, podana tožnici, nezakonita (I. točka izreka). Odločilo je, da se pogodba o zaposlitvi in aneks k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto čistilke z dne 1. 8. 2008 razvežeta s 14. 9. 2012 ter se ugotovi trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 30. 9. 2011 do 14. 9. 2012 (II. točka izreka) in je tožena stranka dolžna tožnico prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da ji bo priznana delovna doba od 30. 9. 2011 do 14. 9. 2012 ter tožnici za čas od 30. 9. 2011 do 14. 9. 2012 izplačati vse plače, ki bi jih prejela, če bi bila na delu, od pripadajočih zneskov plač odvesti davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska neto plače dalje do plačila. Zavrnilo pa je zahtevek na vrnitev na delo in plačilo plač od 14. 9. 2012 do vrnitve na delo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 3.740,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 dalje do plačila (IV. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 555,00 EUR v roku 8 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (V. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) in zoper odločitev v IV. točki izreka se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP), zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so nerazumljivi zaključki sodišča prve stopnje, ki ne glede na predhodno izpostavljeno ugotovitev o tem, da ne gre za tako hudo kršitev, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaključuje, da je zaupanje tožene stranke do tožnice porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Opozarja na diametralno nasprotujoča si stališča sodišča prve stopnje, ki najprej ugotovi, da zaradi neprimernega vedenja tožnice toženi stranki ni nastala moralna niti materialna škoda in da tožnica ni v ničemer okrnila ugleda tožene stranke, kot tudi ni škodila poslovnima partnerjema tožene stranke. V nadaljevanju obrazložitve pa sodišče nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja v konkretnem primeru utemeljuje s sklicevanjem na okoliščino, da je bilo tožničino delo čistilke takšno, da je od nje zahtevalo ne le vestno opravljanje dela, ampak tudi to, da tožnica s svojim vedenjem ne škoduje ugledu tožene stranke in tudi ne poslovnim partnerjem. Zaključki sodišča prve stopnje so nerazumljivi in medsebojno nasprotujoči. Meni, da v konkretnem primeru niso podani razlogi, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka ni navedla okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, temveč je zgolj pavšalno navedla, da ravnanje tožnice z dne 5. 9. 2011 predstavlja tako hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Poudarja, da so trditve tožene stranke, da je tožnica poskušala okrniti ugled tožene stranke s prijavami inšpekcijskim službam, ustanovitelju oziroma z objavami v medijih, podane prepozno in so ostale nedokazane, saj tožena stranka v zvezi s tem ni predložila nobenega dokaza. Zaključek sodišča prve stopnje, da so odnosi med strankama skrhani do te mere, da bi bilo izvajanje delovnega procesa moteno, v kolikor bi se tožnica vrnila nazaj na delo so v nasprotju z listinami, zapisniki o izvedbi dokazov oziroma prepisi zvočnih posnetkov. Iz izpovedbe priče A.A. je med drugim razvidno, da je bila tožnica z vsemi sodelavci v dobrih odnosih. Navedeno je potrdila tudi priča B.B.. Poleg tega tožena stranka tožnici ni izrekla prepovedi opravljanja dela. Materialno pravno zmotna je tudi odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine. Meni, da je sodišče prve stopnje dolžno v okviru materialno procesnega vodstva povedati, da namerava uporabiti institut razveze delovnega razmerja, saj lahko le v tem primeru stranka postavi ustrezni odškodninski zahtevek. Iz tega razloga je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in samovoljna, sodne odločbe pa v tem delu ni mogoče preizkusiti. S tem je kršena tudi njena pravica do izjave, ki ni zagotovljena le z določili ZPP, pač pa tudi z 22. členom Ustave RS. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je ob ugotovitvi, da je v ravnanju tožnice podan odpovedni razlog po drugi alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, 42/02, in nadaljnji) in ob ugotovitvi, da je tožena stranka upoštevala zakonsko določen postopek pri izdaji odpovedi, hkrati ugotovilo, da je odpoved tožnici neutemeljena in s tem nezakonita. V tej zvezi je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da očitana kršitev tožnici, storjena dne 5. 9. 2011 ne predstavlja tako hude kršitve, ki bi opravičevala izredno odpoved, saj je izredno odpoved mogoče podati le za težje kršitve pogodbenih obveznosti. Z navedenim pa sodišče prihaja samo s seboj v nasprotje. V posledici navedenega je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Poudarja, da to ni bila tožničina prva kršitev. Tožena stranka je sodišču prve stopnje predložila dve opozorili na izpolnjevanje delovnih obveznosti, ki jih je izdala tožnici. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, zakaj navedenih potrdil ni upoštevalo pri odločitvi. Meni, da bi te okoliščine moralo upoštevati, te okoliščine pa tudi pojasnjujejo, zakaj se je tožena stranka ob ponovni hujši kršitvi delovne obveznosti odločila za tako skrajni ukrep, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne pa več za sankcijo opominjevalne narave. Navedeni opozorili sta eni izmed okoliščin, ki dokazujejo nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče je tudi ugotovilo, da so podane okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Zaupanje tožene stranke v tožnico je bilo s strani tožene stranke popolnoma porušeno, iz izjave tožnice pa je razvidno, da tudi ona nima zaupanja do tožene stranke. Navaja, da je direktorica tožene stranke doslej naredila vse, da bi se delovno razmerje ohranilo, leta 2006 je tožnici na podlagi prošnje Centra za socialno delo A. odobrila spremenjen delovni čas, tako da je ta lahko delo opravljala v dopoldanski izmeni. Tožnica se dogovora ni držala, zaradi česar je dne 19. 12. 2006 prejela prvo opozorilo, dne 10. 3. 2011 pa je prejela ponovno opozorilo zaradi predčasnega odhoda z delovnega mesta. Ravnanje tožnice z dne 5. 9. 2011 pa predstavlja tako hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati, saj tudi predhodne sankcije opominjevalne narave niso zadostovale, da bi tožnica spremenila svoj odnos do dela. Meni tudi, da je prisojena odškodnina previsoka glede na tožničino starost, delo, ki ga je opravljala in delovno dobo, ki jo je dosegla pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v obrestnem delu tožnici nepravilno priznalo obresti od 14. 9. 2011, saj tožena stranka takrat še ni prišla v zamudo glede na to, da je sodišče odmerilo odškodnino tožnici šele z izpodbijano sodbo.

Stranki sta odgovorili na pritožbi nasprotne stranke, prerekali sta navedbi iz teh pritožb in predlagali njuno zavrnitev.

Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih tožnica in tožena stranka uveljavljata v pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katere uveljavljata stranki v pritožbi, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ni nerazumljiva, ni v nasprotju sama s seboj in jo je mogoče preizkusiti.Prav tako ni podanih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da tožnici očitano ravnanje pomeni hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe prvega odstavka 111. člena ZDR, po drugi strani pa, da kršitev ni tako huda, da delovnega razmerja ne bi bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Zmotno je prepričanje tožene stranke, da se obe stališči medsebojno izključujeta. Neko dejanje sicer lahko predstavlja hujšo kršitev obveznosti, kljub temu pa nima takšne teže, da delovnega razmerja ne bi bilo možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Določba prvega odstavka 110. člena ZDR je korektiv za tiste primere, ko delavčevo ravnanje formalno sicer ima znake kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, vendar pa je po svojem značaju minornega pomena. Glede na vse navedeno tožnica in tožena stranka neutemeljeno uveljavljata obstoj bistvene kršitve iz 14. točke in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Predmet presoje tega individualnega delovnega spora je zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 29. 9. 2011. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Štelo je, da tožničino neprimerno ravnanje do direktorice in poslovnih partnerjev predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, vendar pa očitana kršitev ni tako resna in huda, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Ocenilo je, da so odnosi med strankama zelo skrhani in bi bilo izvajanje delovnega procesa moteno, če bi se tožnica vrnila na delo, zato je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem odločitve v tej zadevi in ugotovilo trajanje delovnega razmerja od 30. 9. 2011 do 14. 9. 2012 ter tožnici za ta čas priznalo vse pravice iz delovnega razmerja. Tožnici je prisodilo tudi odškodnino v višini 5 mesečnih plač, to je v višini 3.740,50 EUR.

Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, razen v delu, kjer je sodišče prve stopnje celotno tožnici v izredni odpovedi očitano ravnanje štelo za hujšo kršitev delovnih obveznosti in v delu, kjer je tožnici od prisojene odškodnine prisodilo zakonske zamudne obresti od 14. 9. 2011 dalje. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alinea 1. odstavka 111. člena ZDR). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR v zvezi z 2. odstavkom 82. člena ZDR).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena za nedoločen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 9. 2008 in je že od 1. 6. 1997 opravljala delo na delovnem mestu „čistilka“. Tožena stranka je dne 5. 9. 2011 s tožnico opravila zagovor in ji v nadaljevanju dne 29. 9. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožnici je očitala, da naj bi dne 5. 9. 2011 naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, ko se je v delovnem času in v prostorih delodajalca neprimerno vedla do direktorice tožene stranke in do poslovnih partnerjev. Tožnici je očitala kršitev določil Kodeksa javnih uslužbencev ter določil 31., 32. in 35. člena ZDR. Zaradi tožničinega ravnanja je zaupanje med strankama porušeno in delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z očitanim dogodkom z dne 5. 11. 2011 na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo vse pravno odločilne okoliščine. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do spornega dogodka prišlo, ko sta dne 5. 9. 2011 k direktorici na sestanek prišla poslovna partnerja A.A. in B.B.. Ko so se vsi trije ustavili pred knjižnico, v kateri so malicali tožnica in ostali zaposleni, je tožnica pričela vpiti „hello my drinking friends“, nato pa je pričela enega izmed poslovnih partnerjev spraševati o „C.“ in mu zastavljati druga vprašanja. Direktorica je tožnico v zvezi s tem dogodkom, ob prisotnosti odvetnice, povabila na razgovor, tožnica pa se je zopet neprimerno vedla tako, da naj bi direktorico in odvetnico tikala in jima grozila, in sicer direktorici, da ji bo uničila kariero, odvetnici pa, da si jo bo že zapomnila. Tožnica je na zaslišanju priznala, da je poslovna partnerja pozdravila s pozdravom „hello my drinking friends“, ker je bila teden dni pred njenim dopustom z njima na pijači izven delovnega časa. Priznala je tudi, da se je z njima pogovarjala o „C.“, ker je bila med dopustom v Beogradu. Grožnje direktorici in odvetnici pa je tožnica zanikala.

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožnica z neprimernim vedenjem do poslovnih partnerjev in direktorice kršila delovne obveznosti iz 35. člena ZDR in določila Kodeksa delovanja javnih uslužbencev (Ur. l. RS, št. 8/2001), ki v 5. členu javnemu uslužbencu nalaga spoštljiv odnos, zmotno pa je sodišče prve stopnje presodilo, da tožničino ravnanje dosega standard hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti in s tem utemeljen razlog za izredno odpoved. Presoja ali žalitev oziroma neprimerno vedenje do poslovnih parterjev in direktorice tožene stranke predstavlja takšno kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jo lahko opredelimo kot hujšo, je pravno vprašanje in stvar konkretne presoje. V sodni praksi je že bilo zavzeto stališče, da mora biti žalitev sodelavcev znatna oziroma pomembna, to pa je zlasti v primeru, če trpi delovni proces pri delodajalcu (odločitve v zadevi opr. št. VIII Ips 214/2006 in opr. št. VIII Ips 125/2005). Iz izvedenega dokaznega postopka pa ne izhaja, da bi tožničin neprimeren pozdrav poslovnih partnerjev in neprimerno vedenje do direktorice kakorkoli vplivalo na delovni proces pri toženi stranki. Tožničin pozdrav poslovnim parterjem „hello my drinking friends“ in njena vprašanja o „C.“ po oceni pritožbenega sodišča sicer predstavljajo neprimerno vedenje do poslovnih parterjev, ne dosega pa standarda hujše kršitve delovnih obveznosti, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri navedbah tožene stranke o težkih posledicah pozdrava „hello my drinking friends“ gre vendarle za močno pretiravanje. V okvir tega pretiravanja sodi že poimenovanje vzdrževalcev programske opreme in računalnikov za poslovne partnerje. Tožničin eksaltirani pozdrav za toženo stranko verjetno ne bi bil tako moteč, če ne bi bila čistilka in bi bil njen socialni oziroma poklicni status višji. Celo več, postopek zaradi istih besed zoper kakšnega drugega delavca tožene stranke, ki je bil po statusu enak „poslovnim partnerjem“, bi bil že na prvi pogled absurden.

Obnašanje tožnice do pooblaščenke tožene stranke in direktorice dne 5. 9. 2011 bi formalno sicer lahko šteli za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, v kolikor bi držalo, da je tožnica direktorico in odvetnico tikala ter direktorici dejala, da ji bo uničila kariero, odvetnici pa, da si jo bo že zapomnila. Vendar pa je potrebno upoštevati, da je bila takšna reakcija tožnice neposredna posledica vabila na zagovor v zvezi z neprimernim obnašanjem do poslovnih parterjev (istega dne). Navedene okoliščine sicer tožničinega ravnanja ne opravičujejo, pojasnjujejo pa tožničin čustven odziv. Žaljivih besed, izrečenih direktorici v danih okoliščinah, po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za znatno oziroma pomembno kršitev pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa ta kršitev sama po sebi in tudi ne v povezavi z neprimernim pozdravom vzdrževalcev programske opreme in računalnikov ne more pomeniti utemeljenega odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Zgolj zaradi te kršitve (upoštevaje, da pozdrav in pogovor z računalničarjema ne more pomeniti hujše kršitve) tudi ni mogoče trditi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, kar pomeni, da ni bil izpolnjen v prvem odstavku 110. člena ZDR določen pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

V konkretnem primeru, ob pravilni materialno pravni presoji, da tožničino očitano ravnanje v izredni odpovedi ne dosega standarda hujše kršitve pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti, odpovedni razlog po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR ni podan in je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2011 nezakonita že iz tega razloga. Navedena zmotna materialno pravna presoja sodišča prve stopnje pa na odločitev sodišča prve stopnje ne vpliva, saj je odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi z dne 29. 9. 2011, glede na navedeno, pravilna.

Drugi bistveni element, ki je potreben za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri ugotavljanju obstoja pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1. odstavka 110. člena ZDR je potrebno upoštevati vse okoliščine in interese pogodbenih strank. V prvi vrsti je potrebno izhajati iz narave in teže tožničinih dejanj. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženi stranki zaradi tožničinega ravnanja ni nastala moralna, niti materialna škoda. Prav tako ni ugotovilo okrnitve ugleda tožene stranke, niti da bi tožničino ravnanje škodilo poslovnima partnerjema. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici očitana kršitev delovnih obveznosti ni tako huda in resna, da bi onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka.

Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji možnosti nadaljevanja delovnega razmerja upoštevati tudi predhodni opozorili tožene stranke tožnici na izpolnjevanje njenih obveznosti z dne 19. 12 2006 in z dne 10. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je namreč v zvezi z navedenimi opozorili zavzelo stališče, da jih pri presoji ni mogoče upoštevati, ker je z njimi tožena stranka želela dokazati tožničino nevestno delo, kar bi bilo relevantno samo v primeru, če bi bila tožnici podana redna odpoved, kar je zmotno. Pri presoji nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka je namreč potrebno upoštevati vse okoliščine in interese pogodbenih strank, torej tudi opozorili, na katere se je sklicevala tožena stranka. Vendar pa navedeni relativno oddaljeni dogodki ne bi mogli odločilno vplivati na drugačno oceno glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, niti v primeru, če bi tožnici očitano kršitev v zvezi z obnašanjem do direktorice in pooblaščenke tožene stranke šteli za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je na podlagi drugega odstavka 118. člena ZPP potem, ko je ugotovilo nezakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in ne za tožničino reintegracijo k toženi stranki. V skladu s citirano določbo sodišče potem, ko ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18-ih mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, če upoštevaje vse okoliščine in interese obeh pogodbenih strank, ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Pri uporabi citirane določbe mora sodišče tehtati poleg vseh okoliščin tudi interese obeh pogodbenih strank. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je zaupanje tožene stranke do tožnice porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, pri čemer je svojo odločitev tudi izčrpno pojasnilo. Ni res, da bi sodišče prve stopnje odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi oprlo na navedbe tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 14. 9. 2012 o okrnitvi ugleda tožene stranke z neresničnimi prijavami inšpekcijskim organom in podobno. Te navedbe je sodišče prve stopnje sicer povzelo v uvodnih stavkih 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, vendar je v nadaljevanju svojo odločitev oprlo na povsem druge razloge. Bistvena je ocena sodišča prve stopnje o tem, da iz izpovedbe tožnice, direktorice tožene stranke in prič izhaja, da je zaupanje tožene stranke do tožnice porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni možno nadaljevati. To je nenazadnje razvidno tudi iz povsem osebnih očitkov tožnice do direktorice in obratno. Okoliščina, da tožena stranka tožnici ni izrekla prepovedi opravljanja dela, navedenega zaključka ne uspe omajati niti ga ne uspejo omajati pritožbene navedbe tožnice, da je bila tožnica z ostalimi sodelavci v dobrih odnosih. Ob ugotovitvi, da zgoraj navedeni interesi in okoliščine ne omogočajo nadaljevanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje pravilno razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem odločitve sodišča (14. 9. 2011) in ugotovilo trajanje delovnega razmerja od 30. 9. 2011 (od prekinitve delovnega razmerja pri toženi stranki) do odločitve sodišča v tem sporu. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin zahtevek za poziv nazaj na delo in plačilo plač od 14. 9. 20012 do vrnitve nazaj na delo.

V zvezi z odškodnino, ki jo predvideva 118. člen ZDR, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pomeni ta odškodnina pravzaprav nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu (torej za izgubo zaposlitve kljub ugotovljeni nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Ta odškodnina ni odškodnina za izgubo zaslužka oziroma za premoženjsko škodo zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi za čas do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, temveč predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma pravično denarno odškodnino. Z ozirom na to, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena že od 1. 6. 1997 dalje, da torej delovna doba pri toženi stranki znaša nekaj več kot 14 let, da je bila tožnica na dan, ko ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo po sodni odločbi, stara 41 let, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina, do katere je tožnica upravičena na podlagi 118. člena ZDR, 5 njenih mesečnih plač, kar znaša 3.740,50 EUR. Pavšalne navedbe tožene stranke v pritožbi o previsoko odmerjeni odškodnini so neutemeljene.

Zmotno pa je sodišče prve stopnje določilo tek zamudnih obresti od prisojene odškodnine. Tožnica je namreč do zamudnih obresti od prisojene odškodnine upravičena šele od odločitve sodišča prve stopnje dalje, to je od 19. 9. 2012 dalje in ne že od 19. 9. 2011, kot je to zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo v IV. točki izreka tako, da je datum teka zamudnih obresti „14. 9. 2011“ nadomestilo s pravilnim datumom „14. 9. 2012“. V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantni in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožnica sama krije tudi svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi stvari (2. odstavek 165. člena ZPP).