Jedro

Predhodne opominjevalne sankcije ne vplivajo na zakonitost odpovedi, saj je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razlogov, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zaradi tega, ker gre za ponavljanje in predhodno opozorilo ni doseglo svojega namena, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča tudi kršitev, ki je ni mogoče opredeliti kot hujšo. Pri izredni odpovedi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pa mora biti kršitev, zaradi katere se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, hujša. Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Tožničino ravnanje je mogoče prej pripisati nepremišljenosti oziroma pomanjkanju taktnosti, kot pa nespoštljivosti ali celo žalitvi. To in pa okoliščine, ki sta jih še ugotovili nižji sodišči in ki so botrovale obema dogodkoma, v zvezi s katerima se tožnici očita kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, utemeljuje presojo sodišča druge stopnje, da odpovedni razlog ni podan.

Okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja in zaradi katerih se sodišče odloči razvezati pogodbo o zaposlitvi, se ugotavljajo šele v sodnem postopku.

Sodišče se za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi lahko odloči, ko ugotovi relevantne okoliščine, pri čemer postavitev posebnega odškodninskega zahtevka niti ni potrebna.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2011, pogodbo o zaposlitvi in aneks za delovno mesto čistilka z dne 1. 8. 2008 razvezalo s 14. 9. 2012 ter ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki od 30. 9. 2011 do 14. 9. 2012. Toženi stranki je naložilo, da tožnico prijavi v matično evidenco za navedeno obdobje in ji za ta čas izplača plače, ki bi jih prejela, če bi bila na delu, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožnici je prisodilo tudi odškodnino namesto reintegracije v višini 3.740,50 EUR (petih plač) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 do plačila, v presežku (vrnitev na delo in plačilo plač od 14. 9. 2012 do vrnitve na delo) pa je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica huje kršila pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker se je neprimerno vedla do direktorice in poslovnih partnerjev tožene stranke, vendar pa je presodilo, da teža kršitve ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker pa je ugotovilo, da so odnosi med strankama močno skrhani, je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z dnem izdaje sodbe.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na obresti od prisojene odškodnine spremenilo tako, da je datum 14. 9. 2011 iz IV. točke izreka nadomestilo z datumom 14. 9. 2012, saj je bila pogodba o zaposlitvi razvezana s tem dnem. V preostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ni se strinjalo s presojo sodišča prve stopnje, da tožničino ravnanje pomeni hujšo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pač pa je presodilo, da tožničino obnašanje do poslovnih partnerjev ne dosega tega standarda, prav tako tudi ne do direktorice in pooblaščenke tožene stranke. Zato je presodilo, da odpovedni razlog ni podan, kar pripelje do enake odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, to je do ugotovitve nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Strinjalo pa se je s presojo, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče, ker so njuni odnosi povsem skrhani. Zato je pritrdilo odločitvi o razvezi pogodbe o zaposlitvi. Strinjalo se je tudi z višino odškodnine, ki je po oceni sodišča druge stopnje glede na zaposlitev tožnice pri toženi stranki (nekaj več kot 14 let) in starost tožnice (41 let), primerna.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložili obe stranki.

4. Tožena stranka uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji), ko je ob ugotovitvi, da je z ravnanjem tožnice izpolnjen odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) in ob ugotovitvi, da je tožena stranka upoštevala zakonsko določen postopek pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi presodilo, da je odpoved nezakonita. S takim stališčem je prišlo v nasprotje samo s sabo. Sodišče druge stopnje pa je nasprotno brez dokazov ocenilo, da kršitev ne dosega standarda hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja in s tem utemeljenega razloga za izredno odpoved. Zmotno uporabo materialnega prava uveljavlja v zvezi s presojo, da odpovedni razlog ni podan. Sodišče druge stopnje iz neznanih razlogov toženi stranki smiselno očita diskriminacijo tožnice glede na njen socialni oziroma poklicni status, pri čemer spregleda, da je imela tožnica prav zaradi tega statusa v preteklosti določene ugodnosti, kljub večkratnim kršitvam delovnih obveznosti. Že dvakrat pred izredno odpovedjo je tožnica prejela pisno opozorilo, vendar to ni zaleglo. Ravnanje dne 5. 9. 2011 kaže, da tožnica ni spremenila odnosa do dela, zato predstavlja hudo kršitev delovnih obveznosti. Sodišče je spregledalo vso žaljivost njenega ravnanja in je premalo pozornosti posvetilo dejstvu, da je bila tožnica neposredno pred tem dogodkom na dopustu, ker je mož zadel glavni dobitek na lotu. Ob vrnitvi je jasno izpostavljala, da je delovne obveznosti ne zanimajo več, ker ima dovolj denarja. Tak odnos se je pokazal tudi pri odnosu do poslovnih partnerjev in do sodelavcev. Tožnica je s svojim ravnanjem povzročala motnje v delovnem procesu. Poleg tega je delovne obveznosti kršila tudi že prej, kar so okoliščine, ki bi jih moralo sodišče upoštevati, saj pojasnjujejo, zakaj se je tožena stranka ob ponovni hujši kršitvi odločila za tako skrajni ukrep, kot je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nesprejemljivo je stališče sodišča, ki vzdrževalcem opreme in računalnikov ne priznava statusa poslovnih partnerjev, kar so, saj pogodbeno opravljajo delo za toženo stranko. Tako se izkaže, da je diskriminatoren odnos sodišča, ne pa tožene stranke. Tožnica je kršila tudi določila Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev, ki zahtevajo spoštljivost v odnosih z državljani in v odnosih s svojimi predstojniki, drugimi javnimi uslužbenci in podrejenimi. Od javnega uslužbenca se torej pričakuje večja stopnja zavezanosti načelom delovne discipline, ne glede na to, kakšna dela opravljajo. Tožena stranka je javni zavod, odprt za obiskovalce, in takšno ravnanje, kot si ga je privoščila tožnica, lahko negativno vpliva tudi na podobo tožene stranke v javnosti. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka.

5. Tožnica v reviziji, ki se nanaša le na odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi (zavrnitev zahtevka za reintegracijo), uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da tožena stranka ni dokazala okoliščin in interesov, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja, saj je tožnica, nasprotno, zainteresirana za nadaljevanje. Tožnica je že med postopkom jasno izpostavila, da v odpovedi tožena stranka ni opredelila navedene predpostavke, saj je navedla le, da ravnanje javne uslužbenke dne 5. 9. 2011 predstavlja tako hudo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, da tega ni mogoče nadaljevati. Zgolj pavšalno sklicevanje na okoliščino, da je porušeno medsebojno zaupanje, ne utemeljuje presoje, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tožena stranka je na naroku 14. 9. 2012 poskušala očitno pomanjkanje navedb dopolniti z navajanjem neresničnih trditev o tem, da je tožnica skušala okrniti ugled tožene stranke s prijavami inšpekcijskim službam, ustanovitelju oziroma objavami v medijih. S temi navedbami je bila prekludirana, poleg tega pa so popolnoma nedokazane. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo oziroma je štelo, da navedb, s katerimi je bila tožena stranka prekludirana, sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Dejansko stanje je bilo v zvezi z vprašanjem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja nepopolno ugotovljeno in materialno pravo zmotno uporabljeno. Nikakršnih utemeljenih razlogov ni, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja tožnice ne bi bilo mogoče, poleg tega pa sodišče tožnice niti ni opozorilo na to, kaj namerava storiti. Če je nameravalo sodno razvezati pogodbo o zaposlitvi, bi jo moralo o tem obvestiti in ji dati možnost, da postavi ustrezni odškodninski zahtevek. Zato je odločitev sodišča prve stopnje arbitrarna in samovoljna, sodne odločbe pa v tem delu sploh ni mogoče preizkusiti. Meni, da je bila tožnici kršena pravica do izjave, ki mora biti zagotovljena ne le v skladu z določili ZPP, ampak tudi z 22. členom Ustave RS. Vse to je tožnica izpostavila v pritožbi, sodišče druge stopnje pa se je odzvalo tako, da je izostanek obrazložitve v prvostopenjski sodbi nadomestilo s svojimi razlogi. Na tak način pomanjkljivosti ni mogoče odpraviti. Odločba sodišča prve stopnje glede tega ni bila obrazložena, čeprav bi morala biti tudi po stališču Ustavnega sodišča (odločbi Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, Up-7/98 z dne 30. 9. 1998). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi in se tožnico vrne na delo, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo tožnice navaja, da ta ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

7. Reviziji nista utemeljeni.

8. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je 5. 9. 2011, ko je zagledala direktorico in dva poslovna partnerja (vzdrževalca programske opreme in računalnikov), le tema zaklicala: „Hello, my drinking friends!“. Istega dne je po tem, ko jo je direktorica poklicala na razgovor in ji v prisotnosti pooblaščene odvetnice očitala, da je takšno obnašanje do poslovnih partnerjev neprimerno, direktorici rekla, da ji bo uničila kariero, odvetnici pa, da si jo bo že zapomnila.

K reviziji tožene stranke:

10. Zatrjevana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s presojo sodišča prve stopnje glede obstoja odpovednega razloga in ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni podana. Med ugotovitvijo o obstoju odpovednega razloga iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (hujše kršenje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja) in presojo, da teža kršitve ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sicer obstaja neskladje, ki pa je posledica zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje na to neskladje sicer ni izrecno opozorilo, je pa zmotno uporabo materialnega prava, ki jo je zagrešilo sodišče prve stopnje, saniralo in na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje presodilo, da teža kršitve ne ustreza standardu „hujše kršitve“ (kar je v bistvu ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, le materialnopravna opredelitev ni bila pravilna), zato odpovedni razlog ni podan. Razlogi sodbe sodišča druge stopnje so povsem jasni, zato očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

11. Tudi materialno pravo ni zmotno uporabljeno. Predhodne opominjevalne sankcije, na katere tožena stranka posebej opozarja tudi v reviziji, ne vplivajo na zakonitost odpovedi, saj je bila tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razlogov, vsebovanih v prvem odstavku 111. člena ZDR, torej iz razlogov, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odločilnega pomena bi bile v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je ponavljanje kršitev in predhodno pisno opozorilo pogoj za zakonitost take odpovedi. Zaradi tega, ker gre za ponavljanje in predhodno opozorilo ni doseglo svojega namena, za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zadošča tudi kršitev, ki je ni mogoče opredeliti kot hujšo. Pri izredni odpovedi iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR pa mora biti kršitev, zaradi katere se odpoveduje pogodba o zaposlitvi, hujša. Presoditi je treba težo konkretne kršitve, to je tiste, zaradi katere je podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo.

12. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pojem „hujša kršitev“ je pravni standard, zato je treba v vsakem konkretnem primeru presoditi okoliščine, v katerih je bila kršitev storjena. Revizijsko sodišče soglaša z oceno, da je bilo tožničino vedenje do poslovnih partnerjev (to sta vzdrževalca programske opreme in računalnikov ne glede na pomisleke sodišča druge stopnje pač bila) neprimerno, ne pa žaljivo in nespoštljivo. Tudi reakcija na očitek, ki sta ji ga izrekli direktorica in pooblaščenka tožene stranke, je bila neprimerna, vendar ne taka, da bi jo lahko opredelili za hujšo kršitev, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti, saj je šlo za čustven odziv na grajo njenega vedenja. Tožničino ravnanje je mogoče prej pripisati nepremišljenosti oziroma pomanjkanju taktnosti, kot pa nespoštljivosti ali celo žalitvi. To in pa okoliščine, ki sta jih še ugotovili nižji sodišči in ki so botrovale obema dogodkoma, v zvezi s katerima se tožnici očita kršenje pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, utemeljuje presojo sodišča druge stopnje, da odpovedni razlog ni podan.

13. Očitek, da je sodišče premalo upoštevalo, da je tožničin mož zadel glavni dobitek na loteriji in zato ni imela več interesa za delo, je neutemeljen, saj ne gre za odločilno dejstvo. Ni bilo ugotovljeno, da bi to kakorkoli vplivalo na tožničino obnašanje, saj tožena stranka ni zatrjevala, da bi se le to kaj spremenilo. Nasprotno, dokazovala je, da je bilo kršenje delovnih obveznosti tožničina navada.

K reviziji tožeče stranke:

14. Tožnica v sicer obširni reviziji uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar izrecno ne konkretizira nobene. Zato revizijsko sodišče odgovarja samo na tiste revizijske navedbe, iz katerih je vsaj smiselno mogoče zaključiti, na katere bistvene kršitve se nanašajo. Do ostalih se ne opredeljuje, ker vrhovno sodišče na bistvene kršitve v revizijskem postopku ne pazi po uradni dolžnosti. Prav tako se ne opredeljuje do revizijskih navedb, ki se nanašajo na ugotovitev dejanskega stanja (o tožničinem odnosu s sodelavci).

15. Ko revidentka graja sodišče prve stopnje, da je upoštevalo dejstva, s katerimi naj bi bila tožena stranka prekludirana (čeprav ni bila, saj se predlog za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi lahko poda do zaključka glavne obravnave), ne navede, kako naj bi ta kršitev, ki je lahko samo relativna kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vplivala na zakonitost sodbe. Ker tega ni navedla, obstoja relativne kršitve ni mogoče ugotoviti, saj revizijsko sodišče na bistvene kršitve, kot že rečeno, ne pazi po uradni dolžnosti.

16. V nadaljevanju revizija izpostavlja opustitev dolžnosti materialno procesnega vodstva ter kršitev pravice do izjave, pravice podati navedbe in predlagati dokaze v svojo korist in si zagotavljati njihovo izvajanje. Omenja tudi kršitev 14., 22., 23. in 25. člen Ustave RS. Vse te kršitve naj bi sodišče zagrešilo, ker tožnice ni opozorilo na možnost sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in ji ni omogočilo, da oblikuje odškodninski zahtevek, ampak naj bi razloge za sodno razvezo iskalo samo. Nobena od navedenih kršitev ni podana, saj jih tožnica v reviziji uveljavlja ob zmotnem prepričanju, da sodišče materialnega prava ni pravilno uporabilo.

17. Materialno pravo v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je pravilno uporabljeno.

18. Revizijsko vztrajanje, da tožena stranka v odpovedi ni navedla razlogov, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja in sklicevanje na 82. člen ZDR kaže na to, da tožnica meša pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 110. člena ZDR s pogoji za sodno razvezo iz 118. člena ZDR. Jasno je, da se okoliščine in interesi, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja in zaradi katerih se sodišče odloči razvezati pogodbo o zaposlitvi, ugotavljajo šele v sodnem postopku, zato je očitek, da niso bili navedeni v vabilu na zagovor in odpovedi, nesmiseln.

19. Revidentka že sama citira besedilo 118. člena ZDR, ki omogoča sodišču, da razveže pogodbo o zaposlitvi tudi ne glede na predloge strank, kar pomeni, da se za to lahko odloči, ko ugotovi relevantne okoliščine, pri čemer postavitev posebnega odškodninskega zahtevka niti ni potrebna (1). Sodišče lahko namreč med sodnim postopkom pride do spoznanja, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več smiselno. V konkretnem primeru je zaznalo, da so odnosi med strankama tako porušeni – ne nazadnje že na podlagi povsem osebnih očitkov, ki sta jih na račun druga druge pred sodiščem izpostavili tožnica in direktorica tožene stranke – da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je imelo podlago za uporabo drugega odstavka 118. člena ZDR.

20. Ker niso podani z revizijama uveljavljani razlogi, ju je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Glej sodbi VS RS VIII Ips 37/09 z dne 6. 12. 2010 in VIII Ips 189/2012 z dne 5. 2. 2013