Jedro

Tožena stranka je v podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku očitala kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 1. odstavka 204. člena KZ-1. Na podlagi video posnetkov je ugotovila, da je tožnik spornega dne popoldan z viličarjem pripeljal po tovarniškem dvorišču do varovalne ograje in čez ograjo odvrgel dve culi in s plastenko, v katerih je bilo okrog 30 kg bakra. Naslednjega dne ponoči pa je bil s strani varnostnikov in delavcev policije zaloten pri pobiranju cul na drugi strani ograje. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da je bil tožnik tisti, ki je odvrgel culi in plastenko z bakrom preko tovarniške ograje, čeprav kamere tega niso posnele, saj se je o tem prepričalo na podlagi preostalih dokazov (posrednega - opisa C.C., izpovedb prič, iz nejasnosti v izpovedbi tožnika in njegove punce). Tožnikova kršitev ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz določbe prvega odstavka 209. člena KZ-1, zato je obstajal utemeljen razlog po 1. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene in revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 30. 5. 2011 podala tožniku, nezakonita; zavrnilo je zahtevek za ugotovitev, da je tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od dne 31. 5. 2011 dalje za nedoločen čas, zaradi česar ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, ga razporediti na delovno mesto – delavec ..., šifra ..., KV:..., tarifni razred ..., plačilni razred ..., ali drugo ustrezno delovno mesto, ga za čas od dne 31. 5. 2011 dalje prijaviti v socialna zavarovanja in mu obračunati plačo v bruto znesku 930,86 EUR mesečno z vsemi dodatki, pristojnim organom plačati davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca, tožniku pa izplačati plačo v neto znesku 665,20 EUR mesečno, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v mesecu za prejšnji mesec dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišče pri presoji izhajalo iz izpovedb prič na strani tožene stranke, ki so svoje izpovedbe predhodno uskladile. Večji pomen bi moralo dati njegovi izpovedbi ter izpovedbi dekleta A.A.. Ne strinja se z oceno količine odtujenega bakra, ki se mu očita v odpovedi. Sodišče ne bi smelo opreti odločitve tudi na fotografije, ki jih je predložil B.B.. Navedeni varnostnik je delal pogodbeno za toženo stranko in je nedopustno, da mu je s privatnim avtomobilom kritične noči postavil zasedo, poleg tega pa tudi opravljal poizvedbe glede njegovega delokroga. Sodišče ne bi smelo upoštevati posnetkov varnostnih kamer, saj tožena stranka ni izkazala, da je takrat izvajala zakonito snemanje. Iz razpoložljivih dokazov ni mogoče zaključiti, da je bil on tisti, ki je kritičnega popoldneva vrgel čez ograjo tovarne dve culi in plastenko, v kateri naj bi bil baker. Nihče ne more biti obsojen za storitev kaznivega dejanja zgolj na podlagi nepreverjenega suma. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Takrat so pristojni varnostniki pooblaščene varnostne službe skupaj s predstavniki policije pripravili tožniku zasedo, zaradi česar je logično, da so ti enako pričali o istem dogodku. Predlog za zaslišanje priče C.C. je umaknila in v tej zvezi seznanila sodišče z razlogi takšnega ravnanja. Sodba se v ničemer ne opira na navedbe navedene osebe, ki jih je podala varnostnikom. Vse fotografije o dogodku je pravilno predložila v dokazne namene, pri čemer predstavlja navedba pritožbe o nezakonitem izvajanju slikovnega snemanja dokazno novoto, ki se ne bi smela upoštevati. Tožniku je v odpovedi utemeljeno očitala kršitev delovne obveznosti, ki ima znake kaznivega dejanja. Pri premoženjskih deliktih je sprejeto načelo, da je kaznivo dejanje dokončano, ko storilec dobi z odvzemom stvar v svojo posest in s tem onemogoči drugemu, da bi z njo še naprej razpolagal. Tožnik je takrat odtujil določeno količino bakra, s takšnim kršitvenim ravnanjem pa je izpolnil znake kaznivega dejanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič razsodilo. Vrhovno sodišče RS je namreč s sklepom opr. št. VIII Ips 214/2013 z dne 24. 3. 2014 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 939/2012 z dne 11. 4. 2013 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu zavzelo stališče, da bi se moralo pritožbeno sodišče opredeliti do vseh dokazov in oceniti njihov pomen, zlasti do tega, da je tožnik dne 14. 4. 2011 popoldan vozil viličarja do mesta, kjer je bil na drugi strani ograje odvržen baker. Poudarilo je, da dokaza o obvestilu C.C. ni mogoče izključiti samo zato, ker je o njemu izpovedal B.B., navedeni občan pa ni bil zaslišan. Izostanek neposrednega dokaza glede tega, da je tožnik odvrgel baker preko ograje in ga ponoči prišel iskat, ne pomeni, da to ne morejo potrditi drugi dokazi. Tudi na podlagi posrednih dokazov je mogoče ugotoviti odločilna dejstva, če predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično in nujno potrjuje zatrjevanje stranke ter hkrati ne onemogočajo razumnih pomislekov oz. ne izključujejo možnosti drugačne presoje.

Pritožbeno sodišče je ponovno preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Tožena stranka je tožniku dne 10. 5. 2011 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu delavca ... iz odpovednega razloga po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Tožena stranka je v pisni odpovedi očitala tožniku, da je dne 14. 4. 2011 kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ki imajo znake kaznivega dejanja tatvine iz določbe 1. odstavka 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008). Na podlagi video posnetkov je ugotovila, da je bil tožnik tisti, ki se je dne 14. 4. 2011 popoldan z viličarjem pripeljal po tovarniškem dvorišču do varovalne ograje in čez ograjo odvrgel dve culi in s plastenko, v katerih je bilo okrog 30 kg bakra v skupni vrednosti 200,00 EUR, pri čemer je bil naslednjega dne ponoči ob 00:23 uri zaloten s strani varnostnikov in delavcev policije pri pobiranju cul na drugi strani ograje. Ob upoštevanju vseh okoliščin primera in interesov pogodbenih strank, predvsem pa glede dejstva, da predstavlja odtujevanje bakra ravnanje, ki materialno in moralno škoduje poslovnim interesom delodajalca, je prišlo do porušenega zaupanja med strankama, zaradi česar ni mogoče več nadaljevati z delovnim razmerjem tožnika.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, med ostalim tudi na podlagi navedb občana C.C., ki je prijavil toženi stranki dejanje, ugotovilo, da je tožnik vedel, da območja tovarne, kjer je odvrgel culi in plastenko z bakrom, varnostne kamere niso pokrivale. Štelo je za dokazano, da je takrat odvrgel stvari v zaraščen in neprehoden kraj za ograjo, pri čemer je bil ponoči zasačen, kako se je z avtom pripeljal po stvari. S takšnim ravnanjem je storil kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja po določbi 1. odstavka 209. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je bistveni znak premoženjskih deliktov, v kar spada tudi poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja, v premiku stvari iz sfere lastnika v sfero storilca (v konkretnem primeru od tožene stranke k tožniku), tako da je bila toženi stranki odvzeta neposredna dejanska oblast nad stvarmi ter onemogočeno njeno nadaljnje razpolaganje. Zato je imela tožena stranka na podlagi takšnih razlogov zakonito podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo prvostopenjskega sodišča v celoti strinja.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V takšnem primeru lahko delodajalec sam ugotavlja znake kaznivega dejanja, čeprav zoper delavca ni bil uveden ali pa končan kazenski postopek. Enako ravna tudi sodišče, ki glede na dejansko stanje lahko spremeni kvalifikacijo kaznivega dejanja, ki jo je ugotovil delodajalec. Medtem, ko je v kazenskem postopku pri ugotavljanju dejanskega stanja kaznivega dejanja poudarjeno načelo materialne resnice, in je v tej zvezi dokazno breme na strani državnega tožilca, je v pravdnem postopku, ko sodišče odloča o civilnopravnih razmerjih med fizičnimi in pravnimi osebami (v delovnih razmerjih med delavcem in delodajalcem), v ospredju interes posameznikov. Ker v takšnih razmerjih stranke praviloma prosto razpolagajo s svojimi pravicami, prevladuje v postopku načelo dispozitivnosti, na področju zbiranja procesnega gradiva pa razpravno načelo. Zato nosi dokazno breme praviloma tisti, ki nekaj zatrjuje, in ne tisti, ki zanika, oziroma ga nosi tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je potrebno dokazati, v korist (tako Dragica Wedam Lukič, Razmerje med kazenskim in civilnim sodnim postopkom, Pravni letopis 2012, stran 37).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka dokazala tožniku kršitev delovne obveznosti, ki je bila predmet izredne odpovedi. Iz poročila o očitanem dogodku (priloga A1) izhaja, da je bil varnostnik B.B. s strani občana C.C. obveščen, da je mlajši delavec v oranžni majici, ki se je pripeljal z oranžnim viličarjem iz smeri D., preko ograje tovarne vrgel dve culi in plastenko bakra. Navedeni varnostnik je po pregledu posnetkov tovarniških kamer ugotovil, da je takšnemu mlajšemu delavcu ustrezal samo tožnik, ki je bil na posnetkih tudi viden pred vhodom v halo legur in nato še brez viličarja, ko je peš odhajal iz hale. V tej zvezi je svojo identiteto na posnetkih potrdil sam tožnik. Poleg tega je tožena stranka z zaslišanjem varnostnikov in policistov, ki so sodelovali v zasedi, dokazala, da se je tožnik po zaključku popoldanske izmene kritičnega dne okrog 22.00 ure peljal z avtomobilom iz smeri izhoda tovarne mimo kraja, kjer so bile odvržene cule, da se je tožnik v vožnji za trenutek zaustavil, pri čemer se je na kraj dejanja vrnil nekaj po polnoči, kot je bilo to ugotovljeno na podlagi izpovedi varnostnikov in policistov, ki so postavili zasedo.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo za dokazano, da je bil tožnik tisti, ki je kritičnega popoldneva odvrgel culi in plastenko z bakrom preko tovarniške ograje, čeprav kamere tega niso posnele, saj se je o tem prepričalo na podlagi preostalih dokazov, tudi posrednega - opisa C.C., izpovedb prič, nenazadnje pa tudi iz nejasnosti v izpovedbi tožnika in njegove punce - dostava malice, plezanje čez ograjo, iskanje ključev ponoči na zaraščenem terenu ipd.. Sodišče prve stopnje se je do ugotovljenih dejstev določno opredelilo in obrazložilo, katere dokaze je štelo za odločne. Nenazadnje se je o prepričljivosti posameznih izpovedi prepričalo tudi z neposrednim vtisom na zaslišanju.

Zato pritožbeno sodišče sprejema razloge v izpodbijani sodbi, da v konkretnem primeru tako zaključena veriga izvedenih dokazov, čeprav tožnik neposredno na kraju samem s strani oseb iz zasede ni bil zasačen pri pobiranju odvrženega bakra, temveč nekaj metrov vstran, potrjuje dejstvo, da je bil takrat samo tožnik tisti, ki je storil očitano ravnanje. Pritožba zmotno opozarja, da je tožena stranka gradila izpodbijano izredno odpoved zgolj na nepreverjenih indicih in na nedopustnih posnetkih kamer, saj je šlo v konkretnem primeru za obstoj dokazov z zaključenim krogom sklepanja, da je bil v zadevi pri odtujevanju bakra akter samo tožnik.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je tožnik z očitanim ravnanjem storil kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja iz določbe prvega odstavka 209. člena KZ-1. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja kršitve lahko spremenilo kvalifikacijo kaznivega dejanja iz izredne odpovedi, pri čemer je v bistveni vsebini določno obrazložilo njegove znake, ki bremenijo tožnika. Poleg tega je potrebno pritrditi razlogom, da je tožena stranka zaradi takšnega tožnikovega ravnanja v celoti izgubila zaupanje, da bi s tožnikom še nadaljevala z delovnim razmerjem.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa ostali pritožbeni razlogi za drugačno presojo niso odločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP). Gre predvsem za uveljavljanje pritožbe, da tožena stranka ne bi smela uporabljati kamere, ki je posnela tožnika, ko je vozil viličarja. Ravno nasprotno, po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v okviru delovnega procesa lahko spremljala delovni proces oz. proizvodnjo s kamerami, saj ima na takšen način pregled nad tem, kaj se dogaja na tovarniškem dvorišču in v halah. Zato je lahko posnela gibanje tožnika v spornem času.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Tožena stranka je priglasila stroške tudi v vloženi reviziji, s katero je bila uspešna. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta (tožena stranka tudi revizijske) vsaka svoje pritožbene stroške: tožnik zaradi tega, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa na podlagi določbe petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije delodajalec svoje stroške ne glede na izid postopka.