Jedro

Kadar sodišče druge stopnje zavrne pritožbo in pritrdi dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, je standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižji. V tem primeru sodišče druge stopnje ni dolžno na novo izdelovati dokazne ocene in ponavljati argumentov sodišča prve stopnje, ampak se nanje lahko le sklicuje.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 5. 2011, za vrnitev na delo, za razporeditev na delovno mesto delavec za dehidracijo mulja oziroma drugo ustrezno delovno mesto, za prijavo v socialna zavarovanja in obračun plače v znesku 930,86 EUR bruto mesečno z vsemi dodatki, plačilom davkov in prispevkov in za izplačilo mesečnih neto zneskov v višini 665,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petnajstega v mesecu za pretekli mesec. Tožniku je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov prišlo do zaključka, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima znake kaznivega dejanja poneverbe oziroma neupravičene uporabe tujega premoženja po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji). Ugotovilo je, da je tožnik 14. 4. 2011 popoldne z viličarjem iz hale L. odpeljal cule in plastenko z bakrom do ograje, jih vrgel čeznjo, nato pa se ponoči vrnil po odvrženi material, s čimer je povzročil, da je premoženje tožene stranke iz njene sfere prešlo v tožnikovo sfero tako, da je bila toženi stranki odvzeta neposredna dejanska oblast nad tem premoženjem ter onemogočeno nadaljnje razpolaganje z njim. Občan je varnostnikom tožene stranke tega dne ob 18.28 uri podal prijavo, da je mlajši delavec v oranžni majici z oranžnim viličarjem pripeljal iz smeri stare žične in preko ograje odvrgel culi in plastenko. Po pregledu posnetkov kamer je varnostnik B. B. ugotovil, da temu opisu ustreza tožnik in da tistega dne v popoldanskem času na posnetkih ni druge osebe, ki bi v tej smeri vozila viličarja. Na posnetkih je identiteta tožnika vidna, potrdil pa jo je tudi sam. Mesta, kjer so bile cule in plastenka odvržene, kamere ne pokrivajo, kar je tožnik vedel. Zaradi prijave je bila na tem mestu zvečer postavljena zaseda (varnostniki in policist), ki je ugotovila, da je po zaključku delovnega časa istega dne okrog 22.00 ure tožnik pripeljal iz smeri izhoda iz tovarne mimo kraja, kjer so bile cule in plastenka odvržene, se za trenutek ustavil in odšel dalje. Okoli polnoči se je na isto mesto vrnil. Njegovega zagovora, da naj bi tam iskal ključe, ki naj bi jih izgubil popoldne, ko naj bi mu tja prinesla malico C. C., sodišče ni sprejelo.

2. Sodišče druge stopnje je o pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje enkrat že odločalo (Pdp 939/2012 z dne 11. 4. 2013), in sicer je opravilo pritožbeno obravnavo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter ugodilo zahtevku za reintegracijo in reparacijo, razen za čas zaposlitve tožnika pri drugem delodajalcu. Presodilo je, da kršitev tožniku ni dokazana, saj se obvestilo občana varnostniku ne more upoštevati, pri pobiranju stvari pa tožnik ni bil zasačen.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 214/2013 z dne 24. 3. 2014 zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) v zvezi z 8. členom ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Poudarilo je, da izostanek neposrednega dokaza o dejstvu, da je tožnik odvrgel baker preko ograje in ga ponoči prišel iskat, ne pomeni, da tega dejstva ne morejo potrditi drugi dokazi. Le teh pa sodišče druge stopnje ni ocenilo.

4. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje ugotovljeno procesno pomanjkljivost odpravilo in o pritožbi ponovno odločilo. Pritožbo tožnika je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni ravnalo v skladu z napotilom Vrhovnega sodišča, ker dokazov ponovno ni vestno in skrbno presodilo. Zato naj bi storilo bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Meni tudi, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP. Poudarja, da v postopku številne okoliščine kažejo na vprašljivo verodostojnost navedb tožene stranke. Med drugim naj bi na to kazala razlika v količini bakra (20 ali 30 kg), ki jo navaja tožena stranka in naj bi nastala zaradi pisne pomote, dvom pa naj bi vzbujale tudi idealno skladne izpovedbe prič tožene stranke. Že v pritožbi je uveljavljal kršitev pravila o prekluziji, saj sodba sodišča prve stopnje temelji na fotografijah, ki jih je dostavil priča B. B., ne da bi se tožena stranka nanje sklicevala. Nobeno od sodišč tudi ni ponudilo ustrezne obrazložitve o izpovedbi D. D. Fotografija, na kateri je tožnik, ne more služiti kot indic za zaključek, da je z viličarjem odpeljal baker na kritično mesto, saj tožena stranka ni predložila posnetkov. Sodišče se do tega ni izjasnilo, kot tudi ne zadostno o upravičenosti uporabe video posnetkov. Izpodbijana sodba vsebuje le povzetke ugotovitev sodišča prve stopnje, zaključkov tega sodišča pa tožnik ne more sprejeti. Tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje po mnenju revidenta ni izdelana skladno z določbami ZPP, sodišče druge stopnje pa naj bi na pritožbene očitke odgovorilo preveč medlo. Ni obrazloženo, iz česa sodišče sklepa, da naj bi tožnik vedel, da območje tovarne, kjer je odvrgel culi in plastenko z bakrom, varnostne kamere niso pokrivale. Tudi o zaključku, da je tožnik pripeljal viličar na kritično mesto, je izpovedala zgolj priča B. B., še ta pa ne na podlagi lastne zaznave, temveč na podlagi izpovedbe domnevnega očividca. Sodiščema revident očita, da ne ločita med dokazi, dokazanimi dejstvi in idici oziroma zgodbo, ki naj bi jo B. B povedal D. D. Dokazna ocena ni kritična in namesto, da bi se sodišča soočila s krizo spoznanja in kritično presojala dejstva in dokaze, so nadaljevala z napletanjem verzije priče B. B., ki je ključni akter zgodbe, saj je izpeljal tudi filmsko akcijo z osebnimi vozili varnostnikov. Pritožbeno sodišče naj bi glede ostalih pritožbenih razlogov neutemeljeno zaključilo, da niso odločilni. V pritožbi se je tožnik skliceval na nezakonito slikovno snemanje, ker je to dokaz, pridobljen s kršitvijo človekovih pravic. Tak dokaz ne more služiti kot zakonito sredstvo za dokazovanje nekega dejstva. Izpodbijana sodba ne ponudi ustrezne obrazložitve v obrambo dokazne ocene sodišča prve stopnje. Dejansko stanje je zapleteno, zato terja dokazna ocena obrazložitev, kot jo je zahtevalo vrhovno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Tožnik je že v pritožbi izpodbijal tudi zaključke, da je z ravnanjem izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja. Do bistvenih elementov se sodišče prve stopnje ni opredelilo, sodišče druge stopnje pa glede tega vprašanja sodišču prve stopnje zgolj pritrjuje, do pritožbenih očitkov pa se ne opredeli. Tožnik zato predlaga ugoditev reviziji in spremembo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje.

6. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Meni, da so vsi očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka neutemeljeni. Zlasti opozarja, da je zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč (tako kot v obravnavanem primeru).

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

9. Kot pravilno opozarja tožena stranka v odgovoru na revizijo, se pretežni del obsežnih revizijskih navedb o zmotnih ugotovitvah nižjih sodišč, neupoštevanih dejstvih in napačnih ocenah, nanaša na ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Revizijski očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke točke drugega odstavka 339. člena ZPP je navržen le pavšalno, zato nanj ni mogoče odgovoriti. Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je neutemeljen, saj ima izpodbijana sodba (tako kot sodba sodišča prve stopnje) jasne razloge o odločilnih dejstvih, in sicer o tem, da je tožnik 14. 4. 2011 v popoldanskem času preko ograje odvrgel dve culi in plastenko bakra in da ga je v nočnih urah na odvrženo mesto prišel iskat. Na podlagi katerih dokazov je to ugotovljeno, je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo, dodatno pa še sodišče druge stopnje, ki je sicer soglašalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

11. Tudi bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP ni podana. Metodološki napotek iz 8. člena ZPP nalaga sodišču, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. To velja v prvi vrsti za sodbo sodišča prve stopnje, saj dokaze izvaja in jih najprej oceni to sodišče. Zmotno je prepričanje revidenta, da mora tudi sodba sodišča druge stopnje v vsakem primeru vsebovati enako natančno dokazno oceno. Ko je Vrhovno sodišče prvič odločalo o reviziji v tem sporu in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo zaradi kršitve navedene določbe, je imelo pred sabo situacijo, ko je sodišče druge stopnje na podlagi obravnave (kjer je samo ugotavljalo dejansko stanje), spremenilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker je nadomestilo sodbo sodišča prve stopnje, je bila zahteva po natančni dokazni oceni, ki mora biti v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, utemeljena. Kadar pa sodišče druge stopnje zavrne pritožbo in pritrdi dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, je standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje nižji. V tem primeru sodišče druge stopnje ni dolžno na novo izdelovati dokazne ocene in ponavljati argumentov sodišča prve stopnje, ampak se nanje lahko le sklicuje. Dolžno pa je presoditi pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. V kolikor revizija kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP očita tudi sodišču prve stopnje (in iz revizije je to mogoče razbrati), pa je treba opozoriti na 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP, ki določa, da se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP revizija lahko vloži le, če je bila kršitev storjena pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje kršitev lahko stori neposredno (da je ni, je obrazloženo v prejšnji točki) ali pa posredno tako, da je kršitev storjena pred sodiščem prve stopnje, pa je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku ne odpravi. Ker gre za relativno kršitev, sodišče druge stopnje nanjo ne pazi po uradni dolžnosti, ampak le, če jo stranka v pritožbi uveljavlja. Tožnik te relativne bistvene kršitve v pritožbi ni uveljavljal, zato je tudi v reviziji ne more.

13. Revizija smiselno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP tudi v povezavi s 360. členom ZPP, češ da ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe oziroma da je odgovorilo premalo določno (medlo). Ta očitek ni utemeljen. Sodišče druge stopnje ni dolžno odgovarjati na prav vse pritožbene navedbe, ampak le na tiste, ki so odločilnega pomena. Na te pa je sodišče druge stopnje odgovorilo. Pritožba je v glavnem izpodbijala ugotovljeno dejansko stanje, vendar je sodišče ta pritožbeni razlog zavrnilo in tudi obrazložilo, zakaj (v 10., 11. in 12. točki obrazložitve). Ob tem je izrecno odgovorilo, da sodba sodišča prve stopnje ne temelji le na nepreverjenih indicih in nedovoljenih posnetkih kamer, ampak na zaključenem krogu dokazov (ki jih je v prej navedenih točkah obrazložitve povzelo), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje naredilo pravilne dokazne zaključke.

14. Nerazumljivi so očitki, ki se nanašajo na uporabo posnetkov varnostnih kamer, češ da jih v spisu sploh ni, če pa bi že bili, naj ne bi bili zakonito dokazno sredstvo. V spisu so fotografije videoposnetkov (priloga B8) s kronološkim opisom dogodkov. Tožena stranka jih je predložila na poziv sodišča s pripravljalno vlogo z dne 11. 4. 2012. Na pritožbeni očitek v zvezi s posnetki nadzornih kamer je sodišče druge stopnje odgovorilo (14. točka obrazložitve), zato mu revizija neutemeljeno očita, da ni. Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da posnetki nadzornih kamer niso nezakonito pridobljen dokaz. Video nadzor dostopa v uradne službene oziroma poslovne prostore in celo znotraj delovnih prostorov je pod določenimi pogoji z Zakonom o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1, Ur. l. RS št. 86/2004 in naslednji) dovoljen (75. in 77. člen). Kaj konkretno naj bi bilo v obravnavanem primeru v nasprotju s tem zakonom, v reviziji ni navedeno.

15. Zmotno uporabo materialnega prava revident v glavnem uveljavlja le posredno, preko izpodbijanja dejanskega stanja in uveljavljanja bistvenih kršitev, izrecno, vendar ne dovolj določno, pa le glede presoje, da ima kršitev delovnih obveznosti tudi znake kaznivega dejanja. V zvezi s tem navaja le, da je zaključke o izpolnjenih znakih kaznivega dejanja izpodbijal s pritožbo. V nadaljevanju pa ta očitek dopolni z navedbo, da se že sodišče prve stopnje ni opredelilo do bistvenih elementov (znakov) kaznivega dejanja, pa tudi sodišče druge stopnje ne. Tudi ta očitek (bistvene kršitve) ne drži. Sodišče druge stopnje je v 13. točki obrazložitve pritrdilo pravni presoji sodišča prve stopnje, ki pa je znake kaznivega dejanja iz 209. člena KZ-1 povsem jasno opisalo v 11. točki obrazložitve, in sicer da je šlo za baker, ki je bil last tožene stranke, da ga je preko ograje odvrgel tožnik (da je bil delavec tožene stranke ni sporno, zato je odveč vprašanje, ali mu je bil baker zaupan v zvezi z zaposlitvijo) in da je s tem prišlo do premika premoženja iz sfere tožene stranke v tožnikovo sfero.

16. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 17. Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo v skladu s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), saj delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške, ne glede na izid.