Jedro

V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je iz niza odločb v zvezi z razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije razvidno utrjeno stališče, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja pri tem kaznivem dejanju bistveno, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin. Kot prepovedano se šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih in poseg v pravico do spolne samoodločbe. Višina protipravne pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika. Če bi bila dejavnost organiziranja prostitucije v Sloveniji dopustna in pravno urejena, bi izvajalke te dejavnosti (prostitutke) bile pred izkoriščenjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena A. A. je dolžna plačati sodno takso v višini 900,00 EUR, obsojena B. B.pa je dolžna plačati sodno takso v višini 500,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru X K 47610/2015 z dne 28. 12. 2018 sta bili A. A. in B. B. spoznani za krivi storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obsojeni A. A. izreklo kazen tri leta in šest mesecev zapora in denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov po 35,40 EUR, kar skupno znese 8.850,00 EUR denarne kazni. Sodišče je obsojenki v izrečeno kazen vštelo čas prestan v priporu. Obsojeni B. B. je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen enega leta in šest mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja. Sodišče je odločilo, da se obsojeni A. A. odvzame premoženjska korist v višini 80.925,00 EUR in 200 USD in da morata obsojeni A. A. in B. B. nerazdelno plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Kopru je s sodbo IV Kp 47610/2015 z dne 17. 6. 2021 pritožbama zagovornikov obsojenih A. A. in B. B. delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je iz opisa kaznivega dejana izpustilo posamezne besede oziroma besedne zveze, kaznivo dejanje, ki ga je storila obsojena B. B., pravno opredelilo kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 175. člena KZ-1 in znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki se odvzame obsojeni A. A., 80.925,00 EUR, nadomestilo z zneskom 1.770,00 EUR. Obsojeni A. A. je kazen znižalo na dve leti in dva meseca zapora, izrečeno denarno kazen pa ji je znižalo tako, da je višino dnevnega zneska znižalo na 170,00 EUR in plačilo denarne kazni na 6.018,00 EUR. Pritožbeno sodišče je obsojeni B. B. v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na šest mesecev zapora, preizkusno dobo pa skrajšalo na eno leto in šest mesecev zapora. V ostalem je pritožbi zagovornikov obsojenk zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagata zahtevi za varstvo zakonitosti: – zagovornik obsojene A. A., kot navaja v uvodu, iz razlogov po 1., 2., in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, pa tudi zaradi kršitve pravic, ki jih zagotavlja Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), in pravic, zagotovljenih z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). V obrazložitvi zahteve trdi, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev kazenskega zakona, ker je v opisu kaznivega dejanja izostal zakonski znak izkoriščanja, da je opis obsojenki očitanega ravnanja „nesklepčen“, ker iz njega ni razvidno, da bi "kdorkoli v zameno za ponujeno spolno storitev karkoli plačal", da je na več mestih v izpodbijani sodbi podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, da je pritožbeno sodišče zagrešilo kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP, ker ni pojasnilo, zakaj so posegi sodišča prve stopnje v kazenskopravni očitek obsojenki v korist, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo več dokaznih predlogov obsojenkine obrambe in da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o stranski denarni kazni, ki je bila izrečena obsojenki. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da jo na podlagi določbe 358. člena ZKP oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje; – zagovornik obsojene B. B., kot navaja v uvodu, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da pritožbeno sodišče ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, da ni "s stopnjo sigurnosti" ocenilo obsojenkine krivde in da ni podalo utemeljitve, ali je obsojenka prejela kakršnokoli plačilo v zvezi z dogodkom z dne 9. 4. 2021, ki se nanaša na C. C.. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka Mirjam Kline je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, predlagala njuno zavrnitev. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene A. A. je navedla, da je pritožbeno sodišče obširno odgovorilo na trditev obsojenkine obrambe, da v obravnavanem primeru ni podan zakonski znak ekonomskega izkoriščanja, da je neutemeljen očitek zahteve, je podana kršitev ustavnega načela svobodne gospodarske pobude, da je izrek sodbe razumljiv in ne nasprotuje njenim razlogom, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazne predloge obrambe, da ima izpodbijana pravnomočna sodba ustrezne razloge v zvezi z denarno kaznijo in da zahteva skuša relativizirati ugotovljeno dejansko stanje, s čimer uveljavlja razlog, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljen. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojene B. B. pa je navedla, da je sodišče druge stopnje pojasnilo, zakaj je obsojenki očitano kaznivo dejanje "prekvalificiralo" po prvem odstavku 175. člena KZ-1 in da tudi zagovornik te obsojenke v zahtevi uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenki in njuna zagovornika seznanjeni. Zagovornik obsojene A. A. je v izjavi navedel, da vrhovna državna tožilka zgolj ponavlja stališča, ki so razvidna iz izpodbijane pravnomočne sodbe. Poudaril je, da navedbe v zahtevi, da obsojenka ni posegla v spolno avtonomijo deklet, ki so se sama odločila za opravljanje spolnih storitev, niti ni posegla v njihovo ekonomsko svobodo, ne pomenijo uveljavljanja nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

B.-1

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene A. A.**

5. Obsojenkin zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da iz očitka obsojenki ne izhajajo vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena KZ-1, ker v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o ekonomskem izkoriščanju oziroma koristoljubnosti obsojenke, ki bi se kazala v velikih zaslužkih od prostitucije drugih oseb. Kršitev utemeljuje z navedbami, da v opisu kaznivega dejanja ni mogoče zaslediti nesorazmerne oziroma izkoriščevalske delitve dohodka med osebo, ki se prostituira, in osebo, ki sodeluje pri njeni prostituciji. Poudarja, da je v obravnavanem primeru izostalo ekonomsko izkoriščanje, poleg tega pa v opisu kaznivega dejanja ni najti kakšnih drugih posegov s spolno avtonomijo oseb, ki so se prostituirale. Svoje trditve utemeljuje s citiranjem posameznih delov obrazložitev zlasti starejših judikatov Vrhovnega sodišča, s katerimi utemeljuje, da je sodna praksa, ki napolnjuje zakonski znak "izkoriščanje prostitucije" neenotna. Uveljavlja še, da je izrek sodbe nerazumljiv, ker iz njega ne izhaja, da bi kdorkoli karkoli plačal v zameno za ponujeno spolno storitev. Iz opisa kaznivega dejanja (od 1. do 7. točke) je namreč razvidno, da je bilo plačilo zahtevano, ne pa tudi realizirano. Uveljavljeno kršitev sklene z navedbo, da je sodišče prve stopnje iz opisa kaznivega dejanja v krivdoreku izpustilo vse tiste očitke, ki bi lahko predstavljali zakonski znak izkoriščanja, tako da so v njem ostali le splošni očitki, ki ne zadostijo izkoriščanju prostitucije.

6. V novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča je iz niza odločb1 v zvezi z razlago zakonskih znakov kaznivega dejanja zlorabe prostitucije razvidno utrjeno stališče, da je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja pri tem kaznivem dejanju bistveno, da imajo storilci korist od prostituiranja oseb. Vprašanje, ali je podano izkoriščanje prostitucije, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno presojati na podlagi v postopku ugotovljenih okoliščin. Kot prepovedano se šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih in poseg v pravico do spolne samoodločbe. Višina protipravne pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato tudi ni mogoče sprejeti stališča, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost. Zaradi tega zaslužka organizatorjev prostitucije ni mogoče presojati s podjetniškega vidika. Če bi bila dejavnost organiziranja prostitucije v Sloveniji dopustna in pravno urejena, bi izvajalke te dejavnosti (prostitutke) bile pred izkoriščenjem s strani delodajalca zaščitene s področno zakonodajo. Ob izostanku pravne ureditve, ki bi urejala razmerje med prostitutko in osebo, ki skrbi za njeno prostituiranje, pri nas dejavnosti prostitucije ni mogoče primerjati z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi.

7. Bistvo kazensko pravnega očitka obsojenki v obravnavani zadevi je bilo, da je zaradi izkoriščanja sodelovala pri prostituciji najmanj osmih deklet. Obsojenka je organizirala njihov prevoz iz Ukrajine v Slovenijo, jih v Sloveniji prevzemala in nastanila, nato pa izkoriščala njihovo prostituiranje v svojih nočnih klubih. Delo je imela organizirano na način, da so jo v nočnih klubih nadomeščale njej podrejene osebe, ki so neposredno vodile delovni proces. Pri izkoriščanju prostitucije deklet so sodelovale tako, da so jih nadzirale, jim odrejale delo ter za koriščenje spolnih uslug deklet od strank zahtevale plačilo. Dekleta so namreč smela imeti spolna dejanja s strankami šele, ko so o tem obvestile B. B. podrejene osebe, ki so jih nadzirale, in šele po tem, ko so stranke B. B. podrejenim osebam vnajprej plačale v obliki nakupa šampanjca najmanj 140,00 EUR. V nadaljevanju opisa kaznivega dejanja je opisano izkoriščanje prostitucije osmih oškodovank, katerih prihod v Slovenijo je praviloma organizirala obsojena B. B., njej podrejene osebe pa so od tajnih policijskih delavcev zahtevale plačilo za koriščenje njihovih spolnih uslug. Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani pravnomočni sodbi je razvidno še, da so bila dekleta nadzorovana in v primeru kršitev in zamujanja na delo tudi finančno kaznovana, z izkoriščanjem prostitucije pa so si obsojenci pridobili premoženjsko korist. 8. Iz takšnega opisa kaznivega dejanja zlorabe prostitucije jasno razvidno izkoriščanje oškodovank. Iz prvega dela opisa kaznivega dejanja izhaja, da so stranke lahko koristile spolne usluge oškodovank ob predhodnem plačilu šampanjca A. A. oziroma njej podrejenim osebam v nočnih klubih v znesku 140,00 EUR. Iz tega je razvidno, da so obsojenci od vsake spolne usluge zaslužili najmanj 140,00 EUR, kar pomeni, da so imeli od prostitucije oškodovank neposredno finančno korist. Poleg tega je iz opisa kaznivega dejanja razvidno, da so A. A. oziroma njej podrejene osebe, ki so jo nadomeščale v nočnih lokalih, dekleta, ki so se prostituirala, nadzirale, jim odrejale delo na način, da so smela imeti spolna dejanja s strankami šele, ko so jih o tem obvestile, in šele po tem, ko so stranke za to plačale najmanj 140,00 EUR. Iz opisa kaznivega dejanja je tudi razvidno, da so oškodovanke v nočnih lokalih finančno kaznovali zaradi kršitev in zamujanja na delo. Iz takšnega očitka obsojenki je torej določno razvidno bistvo kaznivega dejanja zlorabe prostitucije, ki je v tem, da imajo storilci korist od prostituiranja drugih oseb.

9. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da je opis obsojenki očitanega kaznivega dejanja "nesklepčen", ker iz njega ni razvidno, da bi kdorkoli karkoli plačal za spolne storitve deklet, temveč je pri posameznih konkretnih opisih izkoriščanja oškodovank navedeno le, da so A. A. podrejene osebe od tajnih policijskih delavcev zahtevale plačilo.

10. Kot je utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče,2 izrek kaznivega dejanja predstavlja med seboj povezano celoto, ki je ni mogoče deliti na posamezne, iz konteksta iztrgane dele. Iz celotnega opisa kaznivega dejanja je tako razvidno, da so morali tajni delavci za koriščenje spolnih uslug oškodovank obsojenki oziroma njej podrejenim osebam vnaprej plačati najmanj 140,00 EUR za nakup šampanjca, ki je dejansko predstavljal pretvezo za plačilo spolnih storitev osebam, ki so izkoriščale prostitucijo. V obravnavanem primeru torej besedna zveza "zahtevati plačilo" ne pomeni le pričakovanja določenega denarnega zneska, temveč, v kontekstu opisa celotnega kaznivega dejanja, izvršeno plačilo. To je brez dvoma razvidno tudi iz seštevka višine protipravne pridobljene premoženjske koristi, ki je sestavljena ravno iz posameznih plačil, ki so jih tajni policijski delavci plačali za koriščenje spolnih uslug oškodovank3. 11. Obsojenčev zagovornik skuša z obširnimi navedbami v zahtevi, da se obsojenki ne očita omejevanje prostosti gibanja deklet in vsiljevanje določenih strank, da je sodišče iz opisa kaznivega dejanja izpustilo vse tiste očitke, ki bi lahko predstavljali zakonski znak izkoriščanja prostitucije, da so vsa dekleta opravljala delo na neki pravno pogodbeni podlagi, da se obsojenki le na splošno očita, da je dekleta nadzirala in v primeru kršitev finančno kaznovala, da obsojenci niso posegali v spolno in ekonomsko avtonomijo deklet, ki so se sama odločila ponuditi gostom spolne storitve in da gre v obravnavanem primeru za "umetno ustvarjanje kaznivega dejanja ter kršitev ustavnega načela svobodne gospodarske pobude, ko se želi kriminalizirati pravico do svobodnega določanja prodajnih cen šampanjcev", Vrhovno sodišče prepričati, da obsojenka ni izpolnila zakonskega znaka izkoriščanja prostitucije in tako ni storila očitanega ji kaznivega dejanja. Po vsebini s temi navedbami ne uveljavlja kršitve zakona, temveč v celoti izraža nestrinjanje z obširno in prepričljivo obrazložitvijo izpodbijane pravnomočne sodbe. Zato te trditve v zahtevi pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

12. Obsojenkin zagovornik s trditvijo v zahtevi, da je obramba z dokaznimi predlogi za zaslišanje priče D. D. in E. E. in za pridobitev ter izvedbo ogleda video posnetkov hišne preiskave v klubih, želela dokazati, da nočna kluba nista služila zgolj "kot neka krinka za izvajanje oziroma izkoriščanje prostitucije, z njihovo izvedbo pa bi bilo dokazano tudi, da tako imenovani separeji in priveei" niso bili primerni za opravljanje spolnih storitev, uveljavlja kršitev obsojenkine pravice do obrambe, ker sodišče teh dokazov ni izvedlo.

13. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje4, čemur je pritrdilo pritožbeno sodišče,5 utemeljeno zavrnilo navedene dokazne predloge. V zvezi z zaslišanjem dveh gostov lokala je sodišče pojasnilo, da je v okviru dokaznega postopka zaslišalo številne priče, ki so bile gostje obsojenkinih nočnih klubov, vendar nobena ni potrdila, da bi bile v lokalih deležne spolnih uslug. Sodišče je podrobno pojasnilo, zakaj izpovedbam teh prič ni sledilo. Upoštevaje izvedene dokaze je sodišče utemeljeno presodilo, da zaslišanje prič D. D. in E. E., ki sta se nahajala v lokalu v trenutku policijske akcije, ne bi pripeljalo do drugačnih dokaznih zaključkov.

14. V zvezi z dokaznim predlogom za ogled video posnetka hišnih preiskav pa je sodišče zaključilo, da bi bila izvedba tega dokaza v prvi vrsti materialno pravna nerelevantna. Pri tem je izhajalo iz vsebine kazenskopravnega očitka obsojenki, katerega bistvo je, kot že rečeno, da je sodelovala pri izkoriščanju prostitucije drugih oseb. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi na več mestih presodilo, da po slovenski pravni ureditvi prostitucija ni legalna dejavnost, zato je bilo v obravnavanem primeru logično, da je bil način delovanja obsojenkinih nočnih lokalov oziroma njihova prostorska ureditev takšna, da se je izvajanje prostitucije kar se da najbolj zakrilo. Sodišče je dokazni zaključek, da se je v obsojenkinih nočnih klubih za denar ponujalo spolne usluge deklet, oprlo na poročila in izpovedbe tajnih policijskih delavcev, na številne prestrežene telefonske pogovore in na obsežno listinsko dokumentacijo. Glede na navedeno je utemeljeno presodilo tudi, da ogled video posnetkov hišnih preiskav ne bi doprinesel k drugačnim dokaznim zaključkom v zvezi z jedrom obsojenki očitanega kaznivega dejanja, ki je bilo v pridobivanju koristi od prostituiranja drugih oseb.

15. Obsojenkin zagovornik pritožbenemu sodišču očita kršitev po prvem odstavku 395. člena ZKP. Kršitev utemeljuje z navedbami, da je obsojenkina obramba v pritožbi natančno navedla, da primerjava med obsojenki očitanim ravnanjem, vsebovanim v spremenjeni obtožbi, in opisom kaznivega dejanja v izreku sodbe, predstavlja "samostojno avtorstvo sodišča". Pritožbeno sodišče pa se je v zvezi s tem očitkom vsebinsko prazno opredelilo na način, da so bili vsi posegi sodišča v opis kaznivega dejanja obtožencem v korist, kar je posledica nerazumevanja pritožbenega očitka. Pritožba namreč ni zatrjevala, da obsojena A. A. ni poskrbela za organizacijo prihoda tujih delavk in njihovih nastanitev, temveč je zatrjevala, da tega ni storila zaradi izkoriščanja prostitucije deklet. 16. Zatrjevana kršitev ni podana. Pritožbeno sodišče6 je podrobno pojasnilo, da so vsi posegi sodišča prve stopnje v opis kaznivega dejanja, ki se očita obsojenki, njej v korist. Sodišče prve stopnje je tako izpustilo očitek, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi, prav tako pa je obsojencem v korist poseglo v časovno opredelitev očitanega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je utemeljeno presodilo, da je sodišče prve stopnje7 jasno in argumentirano obrazložilo vse posege v opis očitanega kaznivega dejanja, pri čemer je iz primerjave opisov dejanj v obtožbi in izreku sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je sodišče besedilo spremenilo ali ga izpustilo v korist obsojencev. V nadaljevanju obrazložitve sodbe pa se je, kot že rečeno, pritožbeno sodišče podrobno in ustrezno opredelilo do vseh pritožbenih navedb, ki se nanašajo na to, da v obravnavanem primeru, upoštevaje opis kaznivega dejanja, ni šlo za izkoriščanje prostitucije.

17. Obsojenkin zagovornik na več mestih v zahtevi uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z obširnimi navedbami, da je tajni policijski delavec za celonočno odsotnost C. C. plačal 500,00 EUR, ker je šlo za njeno odsotnost v delovnem času, v ta znesek pa niso bile vključene 24 ur trajajoče spolne storitve, da bi moral v primeru "realizacije" spolnega odnosa njej še dodatno plačati, da če bi bilo C. C. res prepovedano uporabljati mobilni telefon v službi, bi njena telefonska komunikacija s tajnim policijskim delavcem imela za posledico najmanj finančne sankcije, da je zaključek sodišča prve stopnje, da je plačilo 270,00 EUR v zvezi z J. J. vključevalo tudi izvedbo spolne storitve, v nasprotju z izvedenimi dokazi, da zaključek sodišča, da naj bi F. F. za koriščenje spolnih uslug zahtevala od tajnega policijskega delavca plačilo 200,00 EUR, ne ustreza ključnim dokazom, saj je ta znesek predstavljal zgolj plačilo šampanjca, da podobno velja v zvezi s G. G., v zvezi s katero je bil tajnemu policijskemu delavcu šampanjec zaračunan po ceni iz veljavnega cenika lokala, z njegovim nakupom pa je pridobil le pravico spiti šampanjec v njeni družbi, ne pa tudi pravice do spolnih storitev, da za koriščenje spolnih uslug, ki naj bi jih nudila "....", ni dokazano plačilo 200,00 EUR, da izvedeni dokazi potrjujejo spolno in ekonomsko avtonomijo "...", da iz ključnih dokazov, ki se nanašajo na srečanja tajnih policijskih delavcev z H. H. in I. I. izhaja povsem drugače, kot je zaključilo sodišče, in da je iz izvedenih dokazov razvidno, da je s plačilom šampanjca oziroma erotičnega plesa gost dobil le pravico, da se določen čas druži z zabaviščno plesalko, s tem pa ni plačal nobene spolne usluge, saj se je moral o tem z dekletom posebej dogovoriti in ji spolno uslugo "plačati na roke". Po vsebini vse te trditve v zahtevi ne pomenijo uveljavljanja absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč pomenijo ponovno nestrinjanje s pravnomočnimi dejanskimi ugotovitvami sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi. Z njimi vložnik zahteve torej uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

18. Obsojenkin zagovornik uveljavlja, da je sodišče druge stopnje neutemeljeno zavrnilo pritožbeno navedbo, da v sodbi prvostopenjskega sodišča ni razlogov glede stranske denarne kazni, ker iz nje ni razvidno kako je sodišče izračunalo višino dnevnega zneska in določilo njihovo število. Pritožbenemu sodišču očita še, da v zvezi z znižanjem stranske denarne kazni ni obrazložilo, zakaj je ta ustrezna, upoštevaje vse ugotovljene okoliščine.

19. Iz izreka sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče obsojeni A. A. izreklo stransko denarno kazen v višini 250 zneskov, višino dnevnega zneska pa je določilo na 35,40 EUR, kar je zneslo 8.850,00 EUR denarne kazni. Pritožbeno sodišče je obsojenki izrečeno denarno kazen znižalo in sicer tako, da višina dnevnega zneska znaša 170,00 EUR, kar pomeni plačilo denarne kazni 6.018,00 EUR.

20. Obe sodišči sta v zvezi z izrekom stranske denarne kazni navedli ustrezne razloge, kazen pa določili znotraj z zakonom predpisanih meja. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe8 navedlo, da je obsojenki izreklo denarno kazen, ker je bilo kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti. Pri njenem izreku je upoštevalo obsojenkino premoženjsko stanje. Obsojenka je lastnica nepremičnine, v kateri živi in lastnica ter direktorica še delujočega podjetja, za mladoletno hčer pa prejema 550,00 EUR preživnine in 114,00 EUR otroškega dodatka. Sodišče prve stopnje je izrecno presodilo, da denarna kazen izrečena v takšni višini ne bo ogrozila vzdrževanja obsojenke in njenih družinskih članov.

21. Pritožbeno sodišče je obširno odgovorilo na trditve pritožbe obsojenkinega zagovornika, da sodišče prve stopnje ni navedlo ustreznih razlogov v zvezi z denarno kaznijo. Presodilo je, da je sodišče ravnalo na podlagi četrtega odstavka 47. člena KZ-1, ki mu omogoča, da če podatkov za določitev višine dnevnega zneska ne more pridobiti ali bi bila njihova pridobitev povezana z nesorazmernimi težavami ali zamudo, lahko višino dnevnega zneska določi na podlagi podatkov, s katerim razpolaga, in na podlagi drugih ugotovljenih okoliščin o premoženjskih razmerah storilca. Po presoji pritožbenega sodišča je bila višina dnevnega zneska za obsojenko primerna (dnevni znesek v višini 35,40 EUR ustreza mesečnemu prihodku okoli 1.000,00 EUR) in odmerjena v skladu z določbo tretjega odstavka 47. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče je v razlogih sodbe9 obrazložilo tudi, zakaj je obsojenki izrečeno denarno kazen znižalo.

22. Upoštevaje navedeno je neutemeljena trditev zahteve, da sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov glede stranske denarne kazni oziroma iz njiju ni razvidno, kako je sodišče izračunalo višino dnevnega zneska in določilo njihovo število. Iz povzete obrazložitve sodišča prve in druge stopnje je določno razvidno, da je sodišče višino dnevnega zneska določilo v skladu z določbama tretjega in predvsem četrtega odstavka 47. člena KZ-1, na katerega se je oprlo ob pomanjkanju konkretnih podatkov o obsojenkinih premoženjskih razmerah.

23. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno stališče, da presoja primernosti izrečene kazenske sankcije, to je presoja, ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na izbiro sankcije in odmero kazni, pravilno upoštevane, ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti10. Odločba o kazni se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi kršitve kazenskega zakona. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Sodišče krši kazenski zakon v odločbi o kazenski sankciji (5. točka 372. člena ZKP), če prekorači pravice, ki jih ima po zakonu. Prekoračitev pravice pomeni, da sodišče izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskih meja ali izreče kazensko sankcijo, ki jo zakon sploh ne pozna oziroma ne izreče kazenske sankcije, ki bi jo moralo izreči. Če sodišče glede na konkretne olajševalne in obteževalne okoliščine storilcu izreče neprimerno vrsto sankcije ali kazen, ki je neprimerna po višini (je pa v zakonskih mejah in ne gre za takšno nepravilno odmero kazni, ki bi kazala na zlorabo diskrecijske pravice), ne gre za kršitev kazenskega zakona, temveč za pritožbeni razlog iz 374. člena ZKP.

24. Glede na navedeno in upoštevaje, da je bila obsojenki denarna kazen izrečena v zakonsko predpisanih mejah, Vrhovno sodišče ni preizkušalo očitkov v zahtevi, da obsojenka odplačuje stanovanjski kredit za hišo, da je izrečena stranska denarna kazen v nesorazmerju s premoženjsko koristijo, ki si jo je obsojenka pridobila, in da stranska denarna kazen tudi po znižanju s strani pritožbenega sodišča predstavlja 3,5 kratnik zneska pridobljene premoženjske koristi.

B.-2

**K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojene B. B.**

25. Obsojena B. B.je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1, ker je v nočnem klubu občasno nadomeščala A. A., v noči iz 9. na 10. 4. 2015 pa je od tajnega policijskega delavca zahtevala plačilo 500,00 EUR za koriščenje spolnih uslug ukrajinke C. C. 26. Obsojenkin zagovornik v zahtevi trdi, da pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe ne utemelji, ali je obsojenka prejela kakršno koli plačilo v zvezi z dogodkom v noči med 9. in 10. 4. 2015. 27. Zatrjevana kršitev ni podana. Iz obrazložitve pritožbenega sodišča11 je med drugim razvidno, da je B. B.nadzirala potek dela v klubu C., prodajala pijačo in pobirala denar. Ko je tajni policijski delavec prišel po C. C., mu je obsojena B. B. povedala, da mora za 24-urni najem dekleta plačati 500,00 EUR, kar je tajni policijski delavec storil in obsojenki izročil bankovec v tej vrednosti. Upoštevaje takšno ravnanje obsojenke in okoliščine, da je bila lastnica kluba, v katerem se je izvrševala prostitucija, njena mati, obsojena A. A., in da je obsojena B. B. v nočnem lokalu delala daljše časovno obdobje in v njem nadomeščala mater, je sodišče življenjsko logično zaključilo, da je obsojenka, ki je sodelovala pri izkoriščanju prostitucije, od tega imela materialno korist. 28. Obsojenkin zagovornik s preostalimi trditvami v zahtevi, da sodišče ni "s stopnjo sigurnosti ocenilo obsojenkine krivde", da je bila obsojenka spoznana za krivo, ker je hči prvo obsojene in ker je nadomeščala mater pri delu v lokalu, da ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, da je sploh prejela kakšen delež iz naslova sodelovanja pri prostituciji, da je denar v lokalu pošteno zaslužila kot natakarica in da sodišče ne navede ustreznih dokazov v zvezi z dogodkom v noči iz 9. na 10. 4. 2021, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč nedovoljen razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

C.

29. Ker v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahtevi pa sta bili vloženi tudi iz nedovoljenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ju je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo.

30. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenki z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspeli, sta dolžni plačati sodni taksi, in sicer obsojena A. A. v znesku 900,00 EUR, obs0jena B. B. pa v znesku 500,00 EUR, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo na podlagi Zakona o sodnih taksah, ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenk.

31. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020, I Ips 32491/2016 z dne 1. 4. 2021 in I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022. 2 24. točka razlogov sodbe. 3 O višini protipravno pridobljene premoženjske koristi je pritožbeno sodišče podalo podrobne razloge v 39. točki obrazložitve sodbe. 4 Tretji odstavek na 125. strani in prvi odstavek na 126. strani razlogov sodbe. 5 36. točka razlogov sodbe. 6 14. točka razlogov sodbe. 7 121. do 123. stran razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 8 Drugi odstavek na 132. strani sodbe. 9 88. točka razlogov sodbe sodišča druge stopnje. 10 Primerjaj npr. odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Ips 31018/2011 z dne 11. 4. 2013, I Ips 16823/2011 z dne 3. 10. 2012, I Ips 30999/2016 z dne 13. 6. 2019, I Ips 50620/2014 z dne 2. 12. 2021 in številne druge. 11 47. točka razlogov sodbe.