Jedro

Dveletni rok za izvršitev obveznosti za obsojenca, ki s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku okoliščin, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazenske sankcije, začne zato teči takrat, ko te ovire prenehajo. S tako razlago Vrhovno sodišče ohranja stališče, sprejeto v sodbi I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017, da je ta rok zakonski in zato nepodaljšljiv, vendar pa ga dopolnjuje z razlago, da začne teči šele takrat, ko prenehajo ovire, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazni in jih obsojenec ni povzročil po svoji krivdi. Takšno stališče je tudi v skladu z vsebino desetega odstavka 86. člena KZ-1, ki ureja položaje, v katerih je na obsojenca mogoče nasloviti očitek, da zaradi njegovega ravnanja, ki ni bilo v skladu z določenimi nalogami v okviru dela v splošno korist in izpolnjevanjem navodil v okviru varstvenega nadzorstva v roku dveh let naloženega dela zato ni opravil po svoji krivdi, v nasprotnem primeru pa obsojenec ne more nositi škodljivih posledic, če je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi izpolnil svoje obveznosti, ki se nanašajo izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 27479/2013 z dne 27. 5. 2016 in sklepa Višjega sodišča v Kopru II Kp 15499/2010 z dne 11. 2. 2016 in Okrožnega sodišča v Kopru I K 15499/2010 z dne 21. 1. 2016 razveljavijo in zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 15499/2010 z dne 4. 12. 2013, ki je postala pravnomočna 20. 1. 2014, obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem odstavku 212. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo šest mesecev zapora, ki pa se izvrši tako, da obsojeni v roku dveh let od izvršljivosti sodbe opravi 360 ur dela v splošno korist. Isto sodišče je 21. 1. 2016 izdalo sklep I K 15499/2010, s katerim je izvrševanje kazni zapora šestih mesecev z delom v splošno korist v višini 360 ur spremenilo tako, da obsojenec izrečeno kazen prstane v zavodu. Višje sodišče v Kopru pa je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom potrdilo tak sklep prvostopenjskega sodišča. Okrožno sodišče v Ljubljani je v postopku neprave obnove združilo kazni, izrečene obsojencu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 27479/2013 z dne 23. 3. 2015 v višini petih let in enega meseca zapora in sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 15499/2010 v višini šestih mesecev zapora ter mu izreklo enotno kazen pet let in pet mesecev zapora. Sodba, s katero sta bili zaporni kazni združeni, je postala pravnomočna 30. 6. 2016. 2. Zoper te pravnomočne odločbe je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Boris Ostruh, v kateri navaja, da je sodišče storilo kršitev kazenskega zakona po 1. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 5. točko 372. člena istega zakona in kršitev 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave). V zahtevi problematizira pravnomočen sklep, s katerim je sodišče odločilo, da se kazen šestih mesecev zapora obsojenemu A. A., ki se izvrši z delom v splošno korist, spremeni tako, da obsojeni izrečeno kazen prestane v zavodu. Sklep je sodišče utemeljilo z navedbo, da obsojenec v roku dveh let od izvršljivosti sodbe, s katero je bila določena izvršitev zaporne kazni z delom v splošno korist, ni opravil in da so razlogi, da tega ni storil, na njegovi strani, saj je bil na prestajanju zapornih kazni po drugih sodbah. Po stališču vložnika se v konkretnem primeru postavlja pomembno pravno vprašanje, ali dveletni rok od izvršljivosti sodbe, v katerem mora obsojeni opraviti delo v splošno korist (sedmi odstavek 86. člena KZ-1B), velja absolutno in je prekluzivne narave ali predstavlja časovni okvir, s katerim se zameji upoštevanje subjektivnih okoliščin na strani obsojenca, v primeru objektivnih okoliščin pa, da ta rok ni prekluzivne narave. Navedel je tudi, da bile o tem vprašanju, o katerem se Vrhovno sodišče še ni izreklo, v sodni praksi že sprejete nasprotujoče si odločitve in je zato odločitev potrebna tudi zaradi zagotovitve enotne sodne prakse. Glede konkretnega življenjskega primera pa poudarja, da je obsojenec že ob izreku sodbe v zadevi I K 15499/2010 4. 12. 2013 že prestajal zaporno kazen v trajanju treh let in pol in je bil na glavno obravnavo priveden iz ZPKZ Dob. Navaja, da je prestajanje kazni po drugih sodbah objektivna okoliščina in zato ne sprejema razlogov sodišča, da gre za okoliščino na obsojenčevi strani, zlasti zato, ker je bila (bi morala biti) sodišču znana že ob izreku sodbe. Zaradi odvzema prostosti še pred izrekom sodbe obsojeni dela v splošno korist ni mogel opravljati in torej ne gre za to, da ga ne bi hotel opraviti oziroma za katero od okoliščin, ki kaže na njegov negativni subjektivni odnos do opravljanja dela v splošno korist. Ocenjuje, da je sodišče z izdajo sklepa, s katerim je spremenilo izrek kazni zapora z delom v splošno korist tako, da je obsojenec izrečeno kazen dolžan prestati v zavodu, kršilo kazenski zakon, saj je prekoračilo pravico, ki jo ima na podlagi 86. člena KZ-1B. Sklepno poudarja, da je eno temeljnih ustavnih načel tudi načelo pravne varnosti (2. člen Ustave), ki za državljana pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo, kar posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo arbitrarno, torej brez razloga, poslabšala. V obravnavanem primeru pa se je zgodilo ravno to, saj je sodišče pravnomočno odločbo o kazni spremenilo na podlagi okoliščine, na katero obsojenec od izreka sodbe ni imel nobenega vpliva in tako poslabšalo njegov pravni položaj, s tem pa kršilo tudi navedeno ustavno načelo. Glede na to, da je bila na podlagi izpodbijanega pravnomočnega sklepa v postopku neprave obnove s sodbo izrečena enotna kazen, Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in razveljavi tako sodbo o izrečeni enotni kazni kot tudi pravnomočni sklep, s katerim je bilo odločeno, da bo namesto z delom v splošno korist obdolženec kazen zapora prestal v zavodu.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca je bila poslana obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki pa se o njej nista izjavila.

B.

4. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti po končanem kazenskem postopku zoper sodno odločbo, s katero je bil kazenski postopek končan, zoper drugo odločbo pa le v primeru, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodbo.

5. Izpodbijana pravnomočna sodba in pravnomočni sklep nista odločbi, s katerima je bil kazenski postopek končan, ampak gre za odločbi, izdani po pravnomočno končanem kazenskem postopku. Vrhovno sodišče sprejema stališče vrhovnega državnega tožilca, da je pravno vprašanje, ki ga izpostavlja v zahtevi, pomembno z vidika zagotovitve enotne sodne prakse, zato je njegovo zahtevo obravnavalo po vsebini.

6. Ključno pravno vprašanje, ki ga problematizira zahteva, je, ali dvoletni rok od izvršljivosti sodbe, v katerem mora obsojeni opraviti delo v splošno korist (sedmi odstavek 86. člena KZ-1B) velja absolutno in je prekluzivne narave ali pomeni časovni okvir, s katerim se zameji upoštevanje subjektivnih okoliščin na strani obsojenca, v primeru objektivnih okoliščin pa navedeni rok ni prekluzivne narave.

7. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 89/2005 sprejelo razlago, da okoliščina, da centru za socialno delo ni uspelo najti nobenega primernega dela, s katerim bi obsojenec opravil delo v splošno korist, ne more biti razlog za zavrnitev njegovega predloga, v odločbi IV Ips 110/2013, sprejeti sicer v odločanju o izrednem pravnem sredstvu v prekrškovnem postopku, pa da sodišče kljub oviri, da center za socialno delo ni uspel najti ustrezne organizacije, ne bi smelo odločiti, da se globa prisilno izterja, temveč bi moralo z odločitvijo počakati, dokler center za socialno delo sodišču ne bi sporočil izbrane organizacije, ki bi storilcu omogočila opravljanje nalog.

8. V sodbi I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017 pa je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je rok dveh let, v katerem se lahko izvrši kazen zapora z delom v splošno korist, zakonski rok in kot tak nepodaljšljiv. Utemeljilo ga je z navedbo, da KZ-1 ne vsebuje izrecne določbe, po kateri bi bilo mogoče rok za opravo dela v splošno korist podaljšati tudi v primeru, če bi bili za to podani utemeljeni razlogi. S takšno argumentacijo je zavrnilo razlago, ki jo je sprejelo višje sodišče, da je v določenih primerih dvoletni rok podaljšljiv, če niso razlogi za nedokončanje dela na strani obsojenca, kot pravno napačno. Zapisalo je tudi, da mora država zagotavljati pogoje, da obsojenec lahko delo v splošno korist izvrši v roku ter da neizvršitev dela v roku, ki ga dopušča zakon, ni mogoče sankcionirati s spremembo v zaporno kazen v tistih primerih, ko razlogi za neizvršitev dela niso v obsojenčevi sferi, torej če niso posledica njegovega zavestnega in hotenega neizpolnjevanja nalog in navodil, izmikanja ali drugačnega kršenja obveznosti. Pojasnilo je tudi, da bi bila drugačna razlaga določb 86. člena KZ-1 v nasprotju z namenom ureditve, da se ob pripravljenosti obsojenca kazen izvrši na bolj human način.

9. Po sedmem odstavku 86. člena KZ-1 se kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Strinjati se je treba z vložnikom, da je dveletni rok iz navedene določbe namenjen temu, da se čas opravljanja določenega števila ur dela v splošno korist ne zavleče v nedogled in da obsojenec, če je mogoče, čim prej po izvršljivosti sodbe opravi delo in s tem opraviči zaupanje sodišča, ki je po presoji vseh okoliščin ocenilo, da bo namen kaznovanja z zaporom dosežen tudi z njegovo izvršitvijo na način, da opravi delo v splošno korist. Z navedenim rokom je tako zamejen čas, v katerem se obsojeni lahko sklicuje na svoje osebne okoliščine in pokaže svojo pripravljenost za opravo dela ter potrdi pozitivno prognozo. Vložnik ima tudi prav, da opredelitev neizpolnjevanja obsojenčevih nalog v zakonu in Pravilniku o izvrševanju dela v splošno korist (Ur. l. RS, št. 109/2008 in 46/2012) kot podzakonskem aktu kaže, da je pomembno razlikovanje ali je do neizpolnjevanja nalog prišlo zaradi subjektivnih okoliščin, ki jih je mogoče pripisati obsojencu, ali pa je do neizpolnitve prišlo iz objektivnih razlogov.

10. Vložnikovega stališča, da velja tudi za izvršitev kazni zapora z opravljanjem dela v splošno korist splošni zastaralni rok o zastaranju kazni zapora iz 92. člena KZ-1, ni mogoče sprejeti. Taka razlaga ni v skladu s smotrom, ki ga je zasledoval zakonodajalec, ko se je odločil za dveletno obdobje, v katerem mora obsojenec opraviti delo v splošno korist in na ta način opravičiti zaupanje sodišča. Proti stališču, ki glede tega vprašanja ponuja zahteva, pa govori tudi vsebina 24. člena po pravnomočnosti izpodbijane odločbe sprejetega Zakona o probaciji, ki odložitev izvrševanja dela v splošno korist v primerih opravičljivih razlogov, omejuje največ na dve leti.

11. Določbo sedmega odstavka 86. člena KZ-1 je treba razlagati (tudi) v povezavi z določbo drugega odstavka 129. člena ZKP, po kateri se pravnomočna sodba izvrši, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih ovir. Glede na to, da je način izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist poseben način izvršitve kazni, je takšna ovira podana tudi če obsojencu ni zagotovljena realna možnost, da bo na tak način kazen tudi izvršena. Dveletni rok za izvršitev obveznosti za obsojenca, ki s svojim ravnanjem ni prispeval k nastanku okoliščin, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazenske sankcije, začne zato teči takrat, ko te ovire prenehajo. S tako razlago Vrhovno sodišče ohranja stališče, sprejeto v sodbi I Ips 58911/2011 z dne 16. 3. 2017, da je ta rok zakonski in zato nepodaljšljiv, vendar pa ga dopolnjuje z razlago, da začne teči šele takrat, ko prenehajo ovire, ki objektivno gledano onemogočajo tak način izvršitve kazni in jih obsojenec ni povzročil po svoji krivdi. Takšno stališče je tudi v skladu z vsebino desetega odstavka 86. člena KZ-1, ki ureja položaje, v katerih je na obsojenca mogoče nasloviti očitek, da zaradi njegovega ravnanja, ki ni bilo v skladu z določenimi nalogami v okviru dela v splošno korist in izpolnjevanjem navodil v okviru varstvenega nadzorstva v roku dveh let naloženega dela zato ni opravil po svoji krivdi, v nasprotnem primeru pa obsojenec ne more nositi škodljivih posledic, če je storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi izpolnil svoje obveznosti, ki se nanašajo izvršitev kazni zapora z delom v splošno korist. 12. V obravnavani zadevi je na glavni obravnavi 2. 12. 2013 pred Okrožnim sodiščem v Kopru državna tožilka predlagala, da se obsojencu v primeru, da prizna krivdo, izreče kazen šest mesecev zapora, ki naj se izvrši tako, da obsojenec v roku dveh let opravi 360 ur dela v splošno korist, obsojeni A. A. pa je nato krivdo po obtožbi priznal. Sodišče je njegovo priznanje sprejelo in 4. 12. 2013 ga spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu določilo kazen šest mesecev zapora, ki bo na podlagi sedmega odstavka 86. člena KZ-1 izvršena tako, da bo obsojenec v roku dveh let od izvršljivosti sodbe opravil 360 ur dela v splošno korist. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenec že v času izreka te sodbe prestajal zaporno kazen treh let in pol in je bil tudi na glavno obravnavo priveden iz ZPKZ Dob. Treba je razlikovati položaje, ko je obsojenec v času določitve takega načina izvršitve kazni na prestajanju kazni zapora od tistih situacij, ko obsojenec v času, ko bi moral opraviti delo v splošno korist, stori novo kaznivo dejanje in s tem po svoji krivdi onemogoči tak način izvršitve kazni. Zaradi odvzema prostosti, še pred iztekom sodbe obsojenec dela v splošno korist objektivno gledano naj ne bi mogel opraviti in naj bi zato ne šlo za okoliščino, ki bi kazala na njegov negativni subjektivni odnos do opravljanja dela v splošno korist. Sodišči prve in druge stopnje pa sta z izpodbijanim pravnomočnim sklepom spremenili način izvršitve šestmesečne zaporne kazni z opravljanjem 360 ur dela v splošno korist, pri čemer pa sta kot edino relevantno dejstvo upoštevali pretek dveletnega roka, nista pa presojali vprašanja, od kdaj in če sploh so bili objektivno gledano realni pogoji, da bi bila kazen izrečena obsojencu izvršena z delom v splošno korist. Okoliščine, v katerih je bilo sprejeto obsojenčevo priznanje, so popolnoma jasne, zato bi bilo tudi v nasprotju s temeljnimi izhodišči instituta o priznanju krivde, pa tudi v neskladju s poštenostjo sodnega postopka in krepitvijo zaupanja med strankami in sodiščem, če bi sodišče ob nespremenjenih okoliščinah na tak način poseglo v prvotno določeni način izvršitve zaporne kazni. Zato ima vrhovni državni tožilec tudi prav, ko pravi, da tak način odločanja ni v skladu z načelom pravne varnosti, ki pomeni predvsem varstvo zaupanja v pravo, in zagotovila posamezniku, da država njegovega pravnega položaja ne bo brez utemeljenega razloga, arbitrarno poslabšala. Zato bo moralo Okrožno sodišče v Kopru znova vsebinsko presoditi ali so podani pogoji za spremembo načina izvršitve izrečene šestmesečne zaporne kazni.

C.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, v skladu s pravili konsekutivnega odločanja pa razveljavilo tudi sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II Ks 27479/2013, s katero je obsojencu izreklo enotno kazen, potem ko je vanjo vštelo tudi kazen izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 15499/2010.