Jedro

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju natančno ne določa zahtev po potrebnih opredelitvah oziroma konkretizaciji omejitev dela zavarovanca, pri katerem je podana invalidnost III. kategorije. Izhodišče za presojo teh omejitev se povezuje s preostalo delovno zmožnostjo zavarovanca, upoštevajoč zahteve in potrebe delovnega procesa in s tem, da ob že ugotovljeni invalidnosti in določitvi omejitev ne prihaja še do dodatnega poslabšanja invalidnosti. Logična predpostavka določitev omejitev je tudi upoštevanje razlogov, zaradi katerih je invalidnost pri zavarovancu sploh podana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožnice in odpravilo odločbi tožene stranke z dne 22. 3. 2011 in 6. 11. 2010. Tožnico je razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 80 % in poškodbi izven dela 20 % od 14. 9. 2010 dalje s pravico do dela z omejitvami brez vsiljenega ritma in tempa, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, ergonomsko urejenem delovnem okolju, z le izjemno zahtevo za hojo po stopnicah ali neravnem terenu, v jutranji izmeni, pretežno pisarniško in le izjemoma tudi terensko, vedno planirano vnaprej, čim bolj raznoliko in s krajšim delovnim časom po štiri ure dnevno. Tožnici je priznalo tudi pravico do delne invalidske pokojnine, v višini in izplačevanju le-te pa bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v tridesetih dneh po tem, ko bo delodajalec tožnici zagotovil delo s krajšim delovnim časom. Sodišče je odločilo tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnica nosi sama svoje stroške postopka. Tožničina pritožba se je nanašala predvsem na opredelitev pravice do dela z omejitvami. V zvezi s tem je sodišče zavrnilo njene pritožbene navedbe, da ni zmožna dvigovati in prenašati bremen več kot dva kilograma, saj iz opisa pogojev za delo na njenem delovnem mestu ni podatkov o dvigovanju bremen, tožnica pa tega izrecno tudi ni zatrjevala. V zvezi z navedbami o težavah s suhimi očmi in nezmožnostjo daljšega gledanje v zaslon je sodišče obrazložilo, da teh podatkov ni in jih tožnica ni navajala na osebnih pregledih na invalidski komisiji I. stopnje in Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja. Pri tožnici gre predvsem za več let trajajoče zdravljenje zaradi revmatoidnega artritisa, niso pa prisotne deformacije sklepov in kontrakture v sklepih; na osebnem pregledu je bilo ugotovljeno, da tožnica hodi brez težav, sicer z omejeno gibljivostjo, prav tako tudi z zavrto gibljivostjo zgornjih ekstremitet. Po zaključku sodišča druge stopnje dodatno izvajanje dokazov ne bi bilo potrebno, sicer pa v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno smiselno zatrjevati bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), če takšna kršitev ni bila uveljavljena že pred sodiščem prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica vložila revizijo. Prereka navedbe sodišča druge stopnje o tem, da ni podatkov o suhih očeh in s tem povezanimi težavami, saj naj bi to izhajalo iz njenega zdravstvenega kartona, iz izvidov okulista, revmatologa ter osebnega zdravnika. Zmotno naj bi bilo ugotovljeno, da niso prisotne kontrakture v sklepih, saj to izhaja iz izvidov, ki so vloženi v zdravstveni karton. Kontrakture so sicer očitne in jih pri pregledu ni mogoče spregledati, navedeno pa je to tudi v izvedenskem mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 14. 9. 2010, pa tudi v izvedenskem mnenju invalidske komisije II. stopnje. Netočna je ugotovitev, da hodi brez težav. To je v nasprotju z zaključki izvedenca, da je od tožnice mogoče le izjemno zahtevati hojo po stopnicah ali neravnem terenu. Nasprotuje trditvi, da hodi brez težav in kar izhaja že iz diagnoze o popolni okvari peronealnega živca. Prisotnost kontaktur oziroma nepopolne gibljivosti komolcev izhaja iz izvedenskih mnenj. Ugotovitve, da hodi brez težav, naj bi bile vzete iz konteksta, v katerem se pojavljajo, itd. Zmotna je tudi ugotovitev, da ni navajala obremenitev njenega delovnega mesta, saj iz mnenja invalidske komisije z dne 14. 9. 2011 izhaja prisilen položaj vratne hrbtenice in rok. V pritožbi je navajala šest kilogramov, ker to predstavlja približno težo polnega fascikla, in o tem izpovedala tudi na glavni obravnavi 8. 3. 2013 ter navedla v pripombah na osnovno in dopolnilno izvedensko mnenje sodnega izvedenca. Nato povzema svoje navedbe v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje in navaja, da sodišče ni upoštevalo še dodatnih ugotovitev v dopolnilnem izvedenskem mnenju v zvezi s tem, da naj bo delo čimbolj raznoliko, ob večjih zahtevah za enovrstne obremenitve pa s pomočjo sodelavcev. Neizpolnjenost podatkov o obremenitvah v zvezi z delovnim mestom delodajalca ne more pomeniti, da obremenitve ne obstajajo. Splošno znano je, za kakšne obremenitve gre pri pisarniškem delu v zvezi z odlaganjem in prenašanjem fasciklov. Sodišče se je oprlo le na nekatera dejstva, ni pa upoštevalo vseh dokazov; ugotovitve sodišča druge stopnje so v nasprotju z nekaterimi dokazi oziroma zdravstveno dokumentacijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Ob upoštevanju dokumentacije bi prišlo tudi do popolnoma drugačnih zaključkov kot v tej sodbi. Tožnica v zvezi s tem uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga razveljavitev sodbe pritožbenega sodišča in sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Tožnica sicer predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, vendar iz revizijskih navedb izhaja, da se te nanašajo le na odločitev o nezadostni opredelitvi omejitev pravice do dela; tožnica poleg že določenih omejitev zahteva še dodatne in konkretnejše omejitve, ne nasprotuje pa odločitvi sodišč v ostalem delu.

7. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju natančno ne določa zahtev po potrebnih opredelitvah oziroma konkretizaciji omejitev dela zavarovanca, pri katerem je podana invalidnost III. kategorije. Izhodišče za presojo teh omejitev se povezuje s preostalo delovno zmožnostjo zavarovanca, upoštevajoč zahteve in potrebe delovnega procesa in s tem, da ob že ugotovljeni invalidnosti in določitvi omejitev ne prihaja še do dodatnega poslabšanja invalidnosti. Logična predpostavka določitev omejitev je tudi upoštevanje razlogov, zaradi katerih je invalidnost pri zavarovancu sploh podana (1).

8. V zvezi z navedbami o suhih očeh in tožničinih pripombah zoper izvedensko mnenje (da dalj časa ne more gledati v ekran, itd.) tožnica teh težav ni izpostavljala kot odločilnih in v povezavi z razlogi za ugotovitev invalidnosti. Revizijsko sodišče sicer sprejema dodatna pojasnila Komisije za fakultetno izvedensko mnenje na tožničine pripombe (v teh je že opozorila na težave z očmi), da je treba tožnici zagotoviti ustrezne ergonomske pogoje delovnega okolja, ugodne mikroklimatske pogoje ter raznoliko delu v sicer krajšem delovnem času. Ta opredelitev odgovarja in upošteva tudi te težave.

9. Ni nezakonito, če sodišče v zvezi s tem ni natančno povzelo prav vseh priporočil Komisije za fakultetno izvedensko mnenje. Vsa od dodatnih priporočil tudi sama niso in ne morejo biti popolnoma natančna - konkretno npr. ergonomski pogoji, ki se nanašajo na ustrezno višino delovnega pulta, optimalno razporeditev pisarniške opreme, ustrezno namestitev odlagalnih površin in omar v zvezi z raznolikim delom, pomoč sodelavcev (npr. pri pisanju daljših tekstov, itd.), vendar so ustrezno umeščena že v okvir omejitev, ki so določene v sodbi. V primeru morebitnih nejasnosti pri izvedbi bo tožnica lahko zahtevala dodatna pojasnila.

10. Tožnica ima sicer prav, ko opozarja na obrazložitev sodišča druge stopnje v zvezi s tem, da pri njej niso prisotne kontakture v sklepih in da hodi brez težav, vendar te navedbe niso odločilne za presojo ustreznosti omejitev, ki so določene. O bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je mogoče govoriti le v primeru, če je o odločilnih dejstvih nasprotje v tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi in ne v primeru, če posamezne ugotovitve o dejstvih niso odločilne za presojo sodišča. 11. Revizijsko sodišče se načeloma tudi strinja s navedbami tožnice, da za upoštevanje omejitev niso pomembni le podatki iz opisa ustreznega delovnega mesta, vendar tudi pri tem in pri tožničinih težavah s hojo ter težavah z zgornjimi ekstremitetami ni mogoče spregledati tega, da so bile te težave in tudi dodatne pripombe tožnice v zvezi z njimi že upoštevane v izvedenskem mnenju oziroma njegovi dopolnitvi, kar sta ustrezno povzeli tudi sodišči druge in prve stopnje. Kot navedeno je poleg navedb o delu v ugodnih mikroklimatskih pogojih in ergonomsko urejenem delovnem mestu le izjemoma določena „zahteva za hojo po stopnicah ali neravnem terenu“, poudarjeno je „pretežno pisarniško in le izjemoma tudi terensko delo,“ ki pa mora biti vedno planirano vnaprej. Ta opredelitev je ustrezna in zadošča. 12. Ni tudi nepomembno, da tožnica izvedenskega mnenja in dopolnilnega mnenja že po njenih pripombah in še dodatnih pripombah ni izrecno izpodbijala kot nejasnega, nepopolnega ali s samo s seboj v nasprotju in v zvezi s tem ni zahtevala odprave pomanjkljivosti z zaslišanjem izvedencev (glej določbe 254. člena ZPP) ali izvedbe še drugih dokazov. Ob izostanku uveljavljanja teh kršitev revizijske navedbe o teži posameznih fasciklov, o tem kakšne in kako težke fascikle lahko prenaša, da jih ni zmožna odložiti na višjo polico, itd., predstavljajo nedovoljeno zavzemanje za dopolnjevanje dejanskega stanja oziroma tudi nasprotovanje dejanskim zaključkom, česar pa revizijskem postopku ni mogoče (tretji odstavek 370. člena ZPP).

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Na ta izhodišča se navezuje tudi Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Uradni list RS, št. 118/2005 in nadalj.), ki med drugim določa postopek za izdelavo izvedenskega mnenja, potrebno dokumentacijo, obrazložitev izvedenskega mnenja z utemeljitvijo določenih omejitev, itd.