Jedro

Pri tožnici je prišlo do trajno zmanjšane delovne zmožnosti v smislu III. kategorije invalidnosti. Tožnica je zmožna svoje ali drugo delo (njeni izobrazbi, znanjem in izkušnjam primerno) opravljati le v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno in sicer brez vsiljenega tempa in ritma, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, v ergonomsko urejenem delovnem okolju in z le izjemno zahtevo za hojo po stopnicah ali neravnem terenu. Ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice drugih omejitev pri delu ne utemeljuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 22. 3. 2011 in št. ... z dne 6. 11. 2010 ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 80 % in poškodbe izven dela 20 % od 14. 9. 2010 dalje s pravico do dela z omejitvami brez vsiljenega ritma in tempa, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, ergonomsko urejenem delovnem okolju, z le izjemno zahtevo za hojo po stopnicah ali neravnem terenu, v jutranji izmeni, pretežno pisarniško in le izjemoma tudi terensko, vedno planirano vnaprej, čim bolj raznoliko s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. Obenem je tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine ter odločilo, da bo o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po tem, ko bo delodajalec tožnici zagotovil delo s krajšim delovnim časom, ter da je toženec dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 445,45 EUR v roku 15 dni, po poteku navedenega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo delno spremeni tako, da se dodatno doda omejitev brez dviganja in prenašanja bremen nad 2,5 kg nad višino pasu, prenašanja fasciklov in drugih materialov po stopnicah in na razdaljah ne več kot 10 metrov, gledanja in uporabe računalnika več kot 1 uro na dan, z omejitvijo prevoza na delo in z dela z uporabo mestnega potniškega prometa ter z zagotovitvijo možnosti prihoda na delo z osebnim avtomobilom ter zagotovitvijo možnosti parkiranja v neposredni bližini poslovne stavbe delodajalca, podredno pa pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na razpoložljivo medicinsko dokumentacijo in na ugotovitve sodnega izvedenca. Poudarja, da je na mnenji sodnega izvedenca podala pripombe, ki se nanašajo na omejitvene razloge, ker sodni izvedenec ni zajel vseh potrebnih dejavnikov tveganja, ki bodo škodljivo vplivali na tožničino zdravstveno stanje in njeno zmožnost opravljanja dela tudi v polovičnem delovnem času. Navaja, da je sestavni del tožničinega delovnega mesta pisarniško poslovanje, ki narekuje potrebo po prenašanju in dvigovanju poslovnih izdelkov in delov sredstev, katerih teža dosega tudi do 6 kg in več, v redkih izjemah pa manj. Pri manipuliranju z različnimi poslovnimi izdelki in delovnimi sredstvi je potrebna uporaba obeh rok, prenašanje navedenega tudi na razdaljah več kot 10 metrov in pri teh opravilih hoja tudi po stopnicah, kar pa predstavlja posebno nevarnost za padce in telesno poškodbo tožnice. Bremen ne more nositi le v eni roki, zaradi nepopolne gibljivosti v komolcih, nošenje vrečke navzdol pa tožnici povzroči močne neznosne bolečine v rokah. Zaradi suhih oči tožnica ni zmožna gledanja in dela po več ur v računalnik, kar pa je njeno osnovno delovno sredstvo. Tipkanje več kot eno uro skupaj ima za posledico nezmožnost uporabe rok naslednji dan in še nekaj dni, da se bolečina umiri. V sklop omejitvenih razlogov na delovnem mestu tožnice sodi tudi možnost prihoda in odhoda na delovno mesto. O tej omejitveni obliki sodni izvedenec ni podal odgovora in tega tudi naslovno sodišče ni povzelo v izrek sodbe. Zaradi prizadetosti in bolečnosti v zgornjih in spodnjih okončinah tožnica ni zmožna držanja ravnovesja, predvsem pri nenadnih zaviranjih, kar nenehno predstavlja potencialno nevarnost padcev in telesnih poškodb. Iz navedenih razlogov je pri tožnici mogoč prihod na delovno mesto zgolj z uporabo družinskega avtomobila. Iz zdravstvenih razlogov ni sposobna peš hoje niti na krajših razdaljah, zaradi česar je zahtevala tudi ugotovitev omejitve prevoza na delo in z dela s prevozom javnega cestnega prometa. Uporaba družinskega avtomobila pa je vezana na možnost parkiranja v neposredni bližini poslovnega objekta. Sodni izvedenec, kakor tudi sodišče, navedenega omejitvenega razloga nista ugotavljala in ocenjevala. Meni, da je sodišče nepopolno ter zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Podana pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Pritožba neutemeljeno smiselno uveljavlja kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijana sodba lahko preizkusi, razlogi o odločilnih dejstvih so v sodbi navedeni in obširno pojasnjeni ter med seboj niso v nasprotju.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 22. 3. 2011 ter prvostopno odločbo št. ... z dne 6. 11. 2010 in ocenjevalo tožničino delazmožnost skladno z določbo 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) ter se opredelilo do vseh relevantnih okoliščin, vključno do vprašanja parkiranja, ki nedvomno ne sodi v okvir ugotavljanja preostale delazmožnosti, še manj pa podlago za priznanje v tem postopku spornih pravic iz invalidskega zavarovanja, pri čemer morebitna nesoglasja tožnice z delodajalcem ne morejo biti razlog za odločanje o tem vprašanju.

V izvedenih dokazih, konkretno v mnenju Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri A. fakulteti v B., je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage, da je kot nezakoniti odpravilo dokončno odločbo toženca z dne 22. 3. 2011 ter prvostopno odločbo z dne 6. 11. 2010 ter tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni 80 % in poškodbe izven dela 20 % od 14. 9. 2010 dalje ter ji priznalo pravico do dela z omejitvami s krajšim delovnim časom po 4 ure dnevno. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje s pridobitvijo izvedenskega mnenja prepričljivo ugotovilo, da je pri tožnici prišlo do trajno zmanjšane delovne zmožnosti v smislu III. kategorije invalidnosti in da je zmožna svoje ali drugo njeni izobrazbi, znanjem in izkušnjam primerno delo opravljati le v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno in sicer delo brez vsiljenega tempa in ritma, v ugodnih mikroklimatskih pogojih, v ergonomsko urejenem delovnem okolju in z le izjemno zahtevo za hojo po stopnicah ali neravnem terenu.

Takšnega mnenja glede tožničine preostale delovne zmožnosti je bila Komisija za fakultetna izvedenskega mnenja pri A. fakulteti v B.. Ta izvedenski organ je pri podaji mnenja upošteval medicinsko in delovno dokumentacijo, med katero sodi tudi opis ter pogoji delovnega mesta, na katerem je tožnica delala in sicer kot strokovni delavec za pridobivanje oceno in prevzem tveganja, za katero v opisu pogojev dela rubrika o dvigovanju bremen ni izpolnjena in tudi v drugih podatkih ni navedeno, da bi tožnica na tem delovnem mestu v zvezi s pisarniškim poslovanjem dvigovala tudi do 6 kg težka bremena. V pripombah na mnenje komisije (pripravljalni spis z dne 21. 6. 2013, l. št. 65 - 67) je tožnica navajala, da ni zmožna dvigovati in prenašati bremen več kot 2 kg, ni pa navajala, da je takšno obremenjevanje ali celo dviganje do 6 kg sestavni del njenega delovnega mesta, tako kot navaja sedaj v pritožbi. Te navedbe že glede na določbo 337. člena ZPP niso upoštevne.

Sodišče prve stopnje je pri dokazni oceni pravilno upoštevalo razpoložljive in tudi izvedenskemu organu v času podajanja mnenja dostopne podatke za delovno mesto strokovni delavec za pridobivanje, oceno in prevzem tveganj. Nadalje pritožba neutemeljeno kot eno izmed tožničinih zdravstvenih težav (zaradi jemanja bioloških zdravil) izpostavlja suhe oči, ter da je zaradi tega oziroma zaradi jemanja bioloških zdravil, tožnica nezmožna dalj časa gledati v zaslone.

Po podatkih v spisu so pri tožnici ugotavljali alergijo na MTX in da je zaradi zdravljenja z biološkimi zdravili vodena pri pulmologu. Ni pa nobenih podatkov o suhih očeh in s tem povezanimi težavami. Teh tožnica tudi ni navajala na osebnih pregledih ne na invalidski komisiji prve stopnje in ne pred Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja.

Iz dokumentacije in iz vseh izvedenskih mnenj izhaja, da se tožnica več let zdravi zaradi revmatoidnega artritisa s prizadetostjo predvsem malih sklepov rok, zapestij, komolcev in kolen ter bolečinami v vseh sklepih, groba moč je zelo zmanjšana, niso pa prisotne deformacije sklepov, prav tako pa niso prisotne kontrakture v sklepih. Izstopa pareza desnega peronealnega živca. Takšno stanje je v predsodnem postopku na osebnem pregledu ugotovila že invalidska komisija I. stopnje, smiselno enako pa tudi Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ter v osnovnem kot v dopolnilnem mnenju ocenila, da je tožnica zmožna za delo z omejitvami s skrajšanim delovnim časom. Na osebnem pregledu je Komisija za fakultetna izvedenska mnenja ugotovila, da tožnica hodi brez težav, da ima na zgornjih ekstremitetah zavrto gibljivost v obeh zapestjih in komolcih in da je groba moč rok slabša, stisk dlani pa slaboten. Na spodnjih ekstremitetah je gibljivost leve noge fiziološka, desno pa je vse od poškodbe leta 2010 fleksija kolena možna le do nekaj nad 90 stopinj, omejena pa je tudi gibljivost kolka.

Na podlagi takšnega stanja je sodišče prve stopnje mnenju Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja utemeljeno sledilo, saj je skladno z medicinsko in drugo dokumentacijo ter ugotovitvami specialistov, dodatno, ker sta pri podaji mnenja glede na tožničino obolenje in ocenjevanje njene delovne zmožnosti, sodelovala ustrezna specialista in sicer specialist medicine dela, prometa in športa ter specialist revmatolog, ki sta mnenje tudi ustrezno strokovno obrazložila ter upoštevala vsa relevantna dejstva pri svojem mnenju, ki sta ga glede na tožničine pripombe še dopolnila. Dodatno izvajanje dokazov pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno. Sicer pa v pritožbenem postopku ni mogoče uspešno smiselno zatrjevati relativne bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP, če takšna kršitev ni bila uveljavljena že pred sodiščem prve stopnje. Po 286.b členu ZPP mora namreč stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, torej šele ob uveljavljanju rednega pravnega sredstva, je mogoče upoštevati le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Takšnih razlogov, zaradi katerih bistvena kršitev ni bila uveljavljena že v postopku pred sodiščem prve stopnje, pa pritožba sploh ne navaja.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, vključno glede stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje pravilno glede na uspeh v pravdi in skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 v nadalj. ZOdvT) ob upoštevanju 2. odstavka 25. člena zakona, delno priznalo priglašene stroške skladno s tar. št. 3100, 3102 in tar. št. 6007, je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, da tožnica s pritožbo ni uspela, je v skladu z določbo 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.