Jedro

Tožnica ni uspela dokazati, da je lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila, preden je toženka pridobila zastavno pravico.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je nedopustna izvršba s prodajo solastniškega deleža do ½ nepremičnine posamezni del št. 54 v stavbi št. ... k. o. ..., dovoljena s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani 2874 VL 49890/2011 pristop k 30849/2008. Sodišče je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 3.968,84 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožeča stranka, ki predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku ali pa vsaj razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo tožnice.

V pritožbi tožnica še pojasnjuje, da je iz sporazuma med zakoncema o priznanju lastninske pravice razvidno, da je med tožnico in njenim možem R. V. nesporno, da sporno stanovanje predstavlja skupno premoženje. Iz sporazuma izhaja, da je tožnica vsa leta skrbela za moža in tri otroke, pa tudi za moževega očeta, ki je prav zato podaril drugo polovico stanovanja. Tožnica je torej izkazala originaren način pridobitve lastninske pravice. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela dokazati, da je bila nepremičnina pridobljena z delom v času trajanja zakonske zveze.

V nadaljevanju se sklicuje na pravico do zasebne lastnine in povzema sodno prakso Ustavnega sodišča RS.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na naroku za glavno obravnavo 17. 4. 2014 je tožnica dokazni predlog za zaslišanje strank umaknila (zapis na list. št. 50 v spisu). Neargumentirana nasprotna pritožbena trditev ne ustreza resnici. Očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej ni bila storjena.

6. Izvršba na določen predmet ni dopustna, če ima tretji na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena Zakon o izvršbi in zavarovanju; ZIZ). Lastninska pravica tretjega je pravica, ki preprečuje izvršbo na nepremičnini.

7. Tožnica zahteva ugotovitev nedopustnosti izvršbe na ½ stanovanja. V tožbi navaja, da izvršba ni dopustna zato, ker je tožnica žena zemljiškoknjižnega lastnika(1), stanovanje pa sta kupila v času trajanja zakonske zveze, zaradi česar je postala lastnica po samem zakonu. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za uspeh s tožbenim zahtevkom trditi in dokazati, da je bilo stanovanje pridobljeno 1) z delom 2) v času trajanja zakonske zveze. Tožnica ni podala nobenih trditev o času trajanja zakonske zveze in trenutku pridobitve sporne nepremičnine. Predloženi dokazi pa niti njene trditve, da je bilo stanovanje kupljeno, niso potrdili. Še več, že tožničine trditve o načinu pridobitve stanovanja si nasprotujejo (da je bilo stanovanje kupljeno, trdi tožnica v drugem odstavku tožbe na list. št. 2 v spisu; v petem odstavku na isti strani tožbe se sklicuje na sklenitev sporazuma o priznanju lastninske pravice; na naroku 16. 4. 2015 pa poda trditve, da je bilo stanovanje podarjeno – pojasnila, komu naj bi bilo podarjeno, ne poda).

8. Sodišče prve stopnje je v takšni situaciji (na podlagi neprerekanih trditev tožene stranke) ugotovilo, da je dolžnik (tožničin mož) ½ sporne nepremičnine pridobil s soinvestitorsko pogodbo z 20. 10. 1982(2), drugo polovico pa na podlagi darilne pogodbe z 10. 11. 2006, ki jo je sklenil z očetom M. V.(3). Takšnemu zaključku sodišča prve stopnje pritožnica obrazloženo ne nasprotuje.

9. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni dokazala, da je lastninsko pravico pridobila pred 3. 7. 2008, je torej pravilen. Jasne trditve, da naj bi bila ½ stanovanja(4) podarjena obema zakoncema ali celo le tožnici, ta nikdar ni podala. Na naroku 16. 4. 2015 prvič poda trditve, da naj bi šlo za darilo iz hvaležnosti za pomoč, ker je prav tožnica skrbela za darovalca M. V. A takšna trditev ne izpodbije zaključka, da je bil obdarjenec po darilni pogodbi le dolžnik R. V. Poleg tega pa je pravilno tudi pojasnilo sodišča prve stopnje, da gre v primeru, če bi bilo kot obdarjenko mogoče šteti tudi tožnico, za pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, ki učinkuje šele od vpisa v zemljiško knjigo.

10. V zvezi s sporazumom o priznanju lastninske pravice SV 37/2012 z 11. 1. 2012 pa je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotovilo, da je zdaj tožnica na podlagi tega vpisana kot lastnica ½ sporne nepremičnine. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da gre pri sporazumu za pravnoposlovni način pridobitve lastninske pravice, ki glede na trenutek vknjižbe (ki je kasnejši od trenutka pridobitve zastavne pravice), ne omogoča uspeha s tožbenim zahtevkom na nedopustnost izvršbe.

11. Ostale pritožbene navedbe za odločitev o tožbenem zahtevku niso bistvene, zato višje sodišče nanje ne odgovarja.

12. Pritožnica izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje napačno priznalo stroške odgovora na (prvo) pritožbo, ki je bil nepotreben, tožnica pa je s tisto pritožbo uspela. Ob odločanju o stroških postopka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo temeljni zakonski kriterij iz 1. odstavka 154. člena ZPP - uspeh pravdnih strank. Kriterij je uporabilo popolnoma pravilno, saj je odločilen končni uspeh, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj(5). Dejstvo, da je pritožnica s prejšnjo pritožbo uspela, ji torej ob končnem neuspehu ne koristi. Tudi ni mogoče zastopati stališča, da je bil odgovor na prvo pritožbo nepotreben v smislu 1. odstavka 155. člena ZPP. V skladu z načelom vestnosti in poštenja v civilnem procesu (11. člen ZPP) je res tudi postulat, da stranka obseg stroškov, ki jih uveljavlja od nasprotne stranke, skrči na tisto najmanjšo možno mero, ko je še mogoče učinkovito varstvo njenih lastnih interesov.(6) A potrebnosti odgovora na potencialno nevarno pritožbo (ki se je izkazala za utemeljeno) stranki ni mogoče odrekati.

13. Pritožba torej ni utemeljena. Ker tudi niso podani razlogi, na katere višje sodišče v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške krije sama (1. odstavek 154. člena ZPP). To pa velja tudi za toženkine stroške odgovora na pritožbo, ki jih v tem primeru ni mogoče umestiti med potrebne pravdne stroške. Glede na vsebino sodbe in pritožbe namreč toženka z odgovorom na pritožbo svojega procesnega položaja ni mogla v ničemer izboljšati.

Op. št. (1): Dolžnika v izvršilnem postopku R. V. Op. št. (2): Tožena stranka je tudi trdila, da je bila zakonska zveza sklenjena po tem, šele 11. 7. 1986, kot njene trditve v 3. odstavku obrazložitve sodbe povzema sodišče prve stopnje.

Op. št. (3): V tem delu torej ne gre za pridobitev lastninske pravice z delom.

Op. št. (4): Pojasnila, kako naj bi tožnica postala lastnica druge polovice stanovanja, tiste, ki jo je po ugotovitvah sodišča prve stopnje dolžnik pridobil na podlagi soinvestitorske pogodbe iz leta 1982, tožnica ni nikdar podala.

Op. št. (5): Podrobneje o tem: Betetto, N., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2 knjiga, Založba Uradni list RS in GV založba, 2006, str. 29, 30. Op. št. (6): Avtorica in delo, navedeno pod opombo št. 5, str. 35.