Jedro

Obstoj izvenzakonske skupnosti bivših zakoncev po razvezi zakonske zveze je sicer mogoča, vendar ob ustreznih dejanskih ugotovitvah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi dvosobno stanovanje št. 3 v stanovanjskem bloku T. v N. predstavljalo skupno premoženje pravdnih strank z enakimi solastnimi deleži na njem. Zavrnilo je tudi zahtevek na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razlogi izpodbijane sodbe so si sami s seboj v nasprotju in v nasprotju s spisovnimi podatki. Toženka je sporno stanovanje kupila kot imetnica stanovanjske pravice, kar pa je postala le po naključju. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v svojem 12. členu opredeljuje izvenzakonsko skupnost kot dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. Dejanski podatki omogočajo sklepanje, da je po razvezi zakonske zveze takšna skupnost med pravdnima strankama obstojala, zaradi česar predstavlja v tem času izvršeni nakup spornega stanovanja nastanek skupnega premoženja v zakonski zvezi izenačeni življenjski skupnosti pravdnih strank.

Revizija poudarja elemente tesne življenjske skupnosti toženca in tožnice po razvezi zakonske zveze, ki imajo tudi znake skupnega gospodinjstva. V razlagi, da izvenzakonska skupnost v času nakupa stanovanja ni obstojala, vidi revizija zmotno uporabo materialnega prava na drugi stopnji.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP je v reviziji navedena brez argumentacije. Očitek pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih in nasprotja med razlogi ni obrazložen. S citiranjem elementov zakonski zvezi podobne skupnosti (12. člen zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), ki naj bi bili ugotovljeni, a napačno pravno ocenjeni, pa glede očitka neobrazloženosti v nasprotje s seboj prihaja revizija sama.

V izpodbijani sodbi je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Tožbena trditvena podlaga po dejanski in pravni plati temelji le na prikazovanju okoliščin, ki obstoj skupnega premoženja pravdnih strank, ki ga predstavlja sporno stanovanje, vežejo na njegovo pridobitev - čeprav je denar za nakup stanovanja prispevala toženka sama - v času obstoja zakonski zvezi podobne življenjske skupnosti. Ob nesporni časovni opredelitvi nakupa bi bilo mogoče stanovanje uvrstiti v skupno premoženje pravdnih strank le ob ugotovitvi, da sta tedaj, čeprav po razvezi zakonske zveze, z življenjsko, predvsem ekonomsko skupnostjo, podobno zakonski zvezi, nadaljevali. Takšni pravni razlagi pa nujno sledi dokazna ocena, ki naj uporabo določbe 12. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih omogoči ali izključi. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze in ugotovilo, da skupno življenje pravdnih strank po razvezi zakonske zveze ni predstavljalo "trdnejše ekonomske skupnosti, to je skupnosti, v kateri združujeta partnerja denarna sredstva v skupnem (družinskem) proračunu in v kateri odločata o skupnih družinskih zadevah (zlasti o večjih investicijah, kot je na primer nakup stanovanja)". Za tako sklepanje je navedlo ustrezne argumente - med njimi najpomembnejšega, da je tožnik za tekoče stroške prispeval le 1/4 delež, ki je odpadel nanj - sodišče druge stopnje pa se je s sprejeto oceno v celoti strinjalo. Dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi pa ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 385. člena ZPP).

Izpodbijana sodba je torej pravilna in zakonita. Ker ji tudi ni mogoče očitati napak in nepravilnosti, na katere je revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo zavrniti (393. člen ZPP).