Jedro

Za obstoj izvenzakonske skupnosti je potrebna tudi trdnejša ekonomska skupnost, t.j. skupnost, v kateri združujeta partnerja denarna sredstva v skupnem (družinskem) proračunu in v kateri odločata o skupnih družinskih zadevah.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da je dvosobno stanovanje št. 3 v stanovanjskem bloku T. skupno premoženje strank ter da sta njuna deleža enaka. Zavrnilo je tudi zahtevek za izstavitev zemljiško-knjižne listine, tožnika pa zavezalo, da mora toženki povrniti 70.944,50 SIT stroškov postopka.

Zoper to sodbo se zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnik in predlaga razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje ugotavljalo obstoj izvenzakonske skupnosti že v zadevi I P ..... in zavzelo stališče, da stranki nista živela v izvenzakonski skupnosti. Toda Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi ugodilo in omenjeno sodbo razveljavilo. V tej zadevi pa se je sodišče oprlo predvsem na izpovedbo tožnice in prič (njene sestre in njenega očeta). Priči očitno nista v celoti seznanjeni z razmerami, v katerih živita stranki (toženkin oče je v N. le pozimi), razen tega pa sta kot najožja sorodnika zainteresirani za toženkin uspeh v pravdi.

Sodišče prve stopnje je prezrlo izpovedbo tožnika, da sta s toženko živela tudi po razvezi kot mož in žena, da je med njima še prihajalo do intimnosti, da je imela družina občasno tudi skupna kosila in da so več dopustov preživeli skupaj. Tožnik je kril četrtino tekočih stroškov in kupoval meso za sobotna in nedeljska kosila. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je sprejelo toženkino izpovedbo ter ni ugotavljalo, ali je po razvezi obstajal namen skupnega življenja. Svojo odločitev je oprlo izključno na toženkino izpovedbo in na izpovedbi prič, ni pa ocenilo tožnikove izpovedbe, ki je povedal, da mu je toženka najprej predlagala, da prispeva del kupnine, na kar je tudi pristal, kasneje pa se je premislila in mu s tem onemogočila delno plačilo kupnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dejanske in pravne zaključke sodišča prve stopje. Prvi temeljijo na logično sprejemljivi in življensjko prepričljivi dokazni oceni. Tožnik jih ne more omajati s sklicevanjem na svojo izpovedbo in z oporekanjem verodostojnosti izpovedb prič.

Kajti sodišče prve stopnje je ocenjevalo tudi tožnikovo izpovedbo, kar zadeva izpovedbi prič A.F. in B.F., pa je treba poudariti, da sta bili ti priči zaslišani v funkciji nasprotnega dokaza. Dejstvo, da nista najbolje seznanjeni z razmerami, v katerih živita pravdni stranki in zlasti o tem, kakšni so njuni odnosi, zato v konkretnem primeru niti ni pomembno. Tožnikovi izpovedbi (kot glavnemu dokazu) stoji namreč nasproti toženkina izpovedba (kot nasprotni dokaz), ki daje tistim dejstvom, s katerim tožnik utemeljuje izvenzakonsko skupnost povsem drug pomen. Sicer pa okoliščina, kot so občasna skupna kosila in skupen dopust ter redki (trije) spolni odnosi, kljub dejstvu, da stranki po razvezi zakonske zveze še vendo živita pod isto streho, njuni skupnosti še ne dajejo kvalitete izvenzakonske skupnosti. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je za obstoj izvenzakonske skupnosti potrebna tudi trdnejša ekonomska skupnost, t.j. skupnost, v kateri združujeta partnerja denarna sredstva v skupnem (družinskem) proračunu in v kateri odločata o skupnih družinskih zadevah (zlasti o večjih investicijah, kot je npr. nakup stanovanja ali prenovitev kopalnice). Take skupnosti pa med strankama ni bilo. Kajti tožnik je za tekoče stroške prispeval le 1/4, torej delež, ki je odpadel nanj. S preostalim svojim denarjem pa je očitno razpolagal samostojno. Da med strankama ni bilo ekonomske skupnosti kaže tudi dejstvo, da je toženka sama, s svojimi sredstvi renovirala kopalnico ter da tožnik ni sodeloval pri nakupu spornega stanovanja.

Pri tem ničesar ne spremeni tožnikova trditev, da mu je toženka sprva predlagala, naj prispeva del kupnine, nato pa da se je premislila in mu "s tem onemogočila delno plačilo kupnine". Tudi ekonomska skupnost je namreč lahko le plod volje obeh partnerjev. Če se katerikoli od njiju s tako skupnostjo ne strinja, mu je drugi ne more vsiljevati.

Zato tudi ni pomembno, zakaj tožnik ni sodeloval pri nakupu stanovanja (in končno tudi pri prenovi kopalnice). Sicer pa takrat, ko je toženka kupila sporno stanovanje (14.11.1991) o izvenzakonski skupnosti ni bilo mogoče govoriti že zato, ker skupnost strank, kakršnakoli bi že bila, nikakor ni bila dalj časa trajajoča (zakonska zveza je bila razvezan 10.5.1991).

Sodišče prve stopnje je torej na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo (12. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).