Jedro

že dosegla priznanje služnostne pravice, zato ni razumljiva in logična njuna navedba o osebni zainteresiranosti prič za izid tega postopka. Izpovedim prič, ki so bili le občasni obiskovalci, je sodišče prve stopnje utemeljeno pripisalo manjšo dokazno vrednost. To velja tudi za (v pritožbi izpostavljeno) pričo A. A., ki je spomladi 2021 na sporni poti več kot mesec dni opravljal gradbena dela. Poleg tega zaznava priče o (ne)uporabi poti izvira iz obdobja, ki za presojo pogojev za priposestvovanje ni (več) pravno pomembno.

Pri presoji, da se toženca neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je bila ključna ugotovitev, da je bilo izvrševanje služnosti navzven zaznavno. Na podlagi zunanjih znakov o uporabi (to so: zvonec ob vhodu na severni strani tožničine hiše, nadstrešek nad tem vhodom, predvsem pa v naravi vidna enotno tlakovana pot, ki se ne zaključi pred vhodom v hišo tožencev, temveč se nadaljuje proti vhodu v tožničino hišo) bi morala toženca podvomiti o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov (glede neobremenjenosti nepremičnine). Hiša tožencev je del četvorčka, torej hiša s podobno arhitekturno zasnovo kot hiša tožnice, kar pomeni, da jima je bilo ob nakupu znano, da iz garaže do stanovanjskih prostorov vodijo strme in ozke stopnice (kar vzbuja dvom o tem, da gre za edini vhod oziroma dostop). Situacija v naravi je torej tožencema nalagala večjo skrbnost pri nakupu in temeljitejše poizvedovanje o (ne)skladnosti zemljiškoknjižnega in posestnega stanja (v smeri, čemu/komu je namenjena pot, ki poteka po parceli 107/11 in se nadaljuje na tožničino parcelo). Posebej ob upoštevanju dejstva, da dobre vere nista mogla črpati iz zagotovila prodajalca, da lahko pot uporablja le on.

11.Pritožbena teza, da je tožnica sporno pot zaradi dostopa do vrta in hiše uporabljala na skrivaj (zvijačno), kar utemeljuje uporabo tretjega odstavka 217. člena SPZ, v izvedenem postopku nima dokazne opore. Tožničino izpoved o transparentnem izvrševanju služnosti so potrdile številne priče. Celo iz toženkine izpovedi izhaja, da je tožnico približno petkrat letno videla, da uporablja sporno pot. Tudi fotografije, ki tožnico prikazujejo, ko dostopa v hišo s C., nimajo dokazne teže, ki jim jo pripisujeta pritožnika. Toženca sta vedela za uporabo poti in se ji (do leta 2021) nista uprla.

Obstoj dostopa do hiše po krajši poti (s C.) ne izključuje obstoja služnostne pravice. Ker se je služnostna pot uporabljala, ni pomembno, ali je obstajala še druga (krajša) pot, preko katere je bil mogoč dostop. Med pogoji za nastanek služnosti s priposestvovanjem ni pogoja o "potrebnosti ali nujnosti" (služnostne poti) za gospodujoče zemljišče - priposestvovanje služnosti ni odvisno od njene koristnosti oziroma potrebnosti za uporabo gospodujočega zemljišča. Drugačno pritožbeno stališče bi bilo lahko pomembno le v primeru postavljenega (nasprotnega) zahtevka za prenehanje služnosti (222. člen SPZ).

12.Pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo (drugi odstavek 44. člena SPZ). Pravilo konkretizira splošno pravilo iz 10. člena SPZ, da kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic. To pomeni, da dobroverni pridobitelj pridobi nepremičnino v takem pravnem stanju kot je izhajalo iz zemljiške knjige, in da lahko priposestvovana služnost zaradi uporabe načela zaupanja v zemljiško knjigo preneha (oziroma da priposestvovalna doba, ki je natekla do trenutka prenosa lastninske pravice na nepremičnini, ne učinkuje proti dobrovernem pridobitelju lastninske pravice). Na podlagi zaupanja v zemljiško knjigo lahko služnosti prosto nepremičnino pridobi samo pridobitelj nepremičnine, ki je bil v času prenosa v dobri veri, da je zemljiškoknjižno stanje pravic točno, torej pridobitelj, ki ni vedel za dejstvo, da se služnost izvršuje, in je bila njegova zmota opravičljiva. Če obstajajo jasni zunanji prepoznavni znaki, da dejanska posestna razmerja ne ustrezajo zemljiškoknjižnemu stanju, mora skrbni pridobitelj dodatno preveriti možnost obstoja zunajknjižno pridobljenih stvarnih pravic na nepremičnini. Nedobrovernost mora dokazati (oziroma domnevo o dobrovernosti izpodbiti) priposestvovalec služnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožnica zadostila svojemu dokaznemu bremenu.

Izrek

13.Pri presoji, da se toženca neutemeljeno sklicujeta na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je bila ključna ugotovitev, da je bilo izvrševanje služnosti navzven zaznavno. Na podlagi zunanjih znakov o uporabi (to so: zvonec ob vhodu na severni strani tožničine hiše, nadstrešek nad tem vhodom, predvsem pa v naravi vidna enotno tlakovana pot, ki se ne zaključi pred vhodom v hišo tožencev, temveč se nadaljuje proti vhodu v tožničino hišo) bi morala toženca podvomiti o pravilnosti zemljiškoknjižnih podatkov (glede neobremenjenosti nepremičnine). Hiša tožencev je del četvorčka, torej hiša s podobno arhitekturno zasnovo kot hiša tožnice, kar pomeni, da jima je bilo ob nakupu znano, da iz garaže do stanovanjskih prostorov vodijo strme in ozke stopnice (kar vzbuja dvom o tem, da gre za edini vhod oziroma dostop). Situacija v naravi je torej tožencema nalagala večjo skrbnost pri nakupu in temeljitejše poizvedovanje o (ne)skladnosti zemljiškoknjižnega in posestnega stanja (v smeri, čemu/komu je namenjena pot, ki poteka po parceli 107/11 in se nadaljuje na tožničino parcelo). Posebej ob upoštevanju dejstva, da dobre vere nista mogla črpati iz zagotovila prodajalca, da lahko pot uporablja le on. Toženca sta sicer trdila in izpovedala, da jima je prodajalec povedal, da se sporna pot uporablja le za dostop do njegove nepremičnine, vendar jima sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo. Tudi pritožbeno sodišče nima razlogov za dvom v izpoved priče G. G., da mož (F. E.) tožencema ob prodaji ni zagotovil, da pot uporabljajo le oni. Prodajalčevo jamstvo, da pot uporablja sam in da drugim ne dovoljuje uporabe, je okoliščina, ki je utemeljevala odločitev v zadevi II Ips 192/2018. Gre za pomembno razlikovalno okoliščino (glede na okoliščine konkretnega primera), zato se pritožnika neutemeljeno sklicujeta na argumentacijo iz te sodbe. Toženca tudi na podlagi ugotovitve, da je sporna tlakovana pot daljša od poti, ki tožnici omogoča dostop do hiše s C. (kar naj bi ju vodilo k prepričanju, da tožnica ne uporablja sporne poti), nista bila razbremenjena raziskovalne dolžnosti. O pomanjkanju dobre vere tožencev ob nakupu nenazadnje priča tudi dejstvo, da sta tožnici dopuščala uporabo več kot 8 let.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. in III. točki izreka) potrdi.

14.Obstoj dostopa do hiše po krajši poti (s C.) ne izključuje obstoja služnostne pravice. Ker se je služnostna pot uporabljala, ni pomembno, ali je obstajala še druga (krajša) pot, preko katere je bil mogoč dostop. Med pogoji za nastanek služnosti s priposestvovanjem ni pogoja o "potrebnosti ali nujnosti" (služnostne poti) za gospodujoče zemljišče - priposestvovanje služnosti ni odvisno od njene koristnosti oziroma potrebnosti za uporabo gospodujočega zemljišča. Drugačno pritožbeno stališče bi bilo lahko pomembno le v primeru postavljenega (nasprotnega) zahtevka za prenehanje služnosti (222. člen SPZ).

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 229,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

15.Ker se služnost priposestvuje v obsegu kot se je med priposestvovalno dobo dejansko izvrševala - relevantna je torej pretekla uporaba, ki jo je sodišče prve stopnje ugotovilo v okviru izvedenega dokaznega postopka, je neutemeljen tudi pritožbeni pomislek, da je sodišče dovolilo uporabo poti za sprehajanje psa, ter vožnjo z otroškim in invalidskim vozičkom, čeprav tožnica nima psa niti majhnih otrok, njen invalidni mož pa je v domski oskrbi. Izpodbijana odločitev ni v nasprotju z vsebino priposestvovane stvarne služnosti, niti z načelom najmanjše obremenitve služeče nepremičnine iz 219. člena SPZ (pritožnika ne trdita, da je služnost vožnje z otroškim vozičkom zanju bolj obremenjujoča kot npr. vožnja kosilnice).

Obrazložitev

16.Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da so bila v postopku pred sodiščem prve stopnje popolno in pravilno ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, da je odločitev materialnopravno pravilna in da zatrjevanih procesnih kršitev (in kršitev ustavnih pravic), pa tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), ni bilo. Pritožbo je zato zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da za potrebe nepremičnin z ID znakom parcela 000 107/10 in parcela 000 117/36, obstoji v korist vsakokratnega lastnika obeh nepremičnin in v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine z ID znakom parcela 000 107/11, služnostna pravica hoje, vključno z vodenjem psa, vožnje z invalidskimi vozički, otroškimi vozički ter vožnje kante za smeti, kosilnice, samokolnice in transportnih vozičkov, ki od glavne ceste na nepremičnini z ID znakom parcela 000 100/41, poteka po obstoječi tlakovani poti, in sicer po skrajnem zahodnem delu služeče nepremičnine v smeri od juga proti severu v širini 0,83 m in dolžini 22,77 m, kjer vzporedno s severozahodnim vogalom stanovanjske stavbe zavije v desno in se nadaljuje ob severnem delu fasade stanovanjske stavbe v širini 1,26 m in dolžini 10,53 m (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek je v delu, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev služnostne pravice vožnje s kolesi, skiroji in drugimi podobnimi sredstvi, zavrnilo (II. točka izreka) ter tožencema naložilo, da tožnici povrneta njene pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (III. točka izreka).

17.Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita stroške v zvezi z njo, tožnici pa sta na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške. Ti zajemajo 375 točk oziroma (upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR) 225 EUR za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 22/1 OT, v zvezi s tar. št. 19/2 OT, in 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT. Znesek 229,50 EUR sta toženca dolžna tožnici plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega roka za prostovoljno plačilo.

2. Toženca vlagata pritožbo zoper ugodilni in stroškovni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in zaradi kršitve ustavnih pravic. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

-------------------------------

Trdita, da izpodbijana sodba ne vsebuje ugotovitev o tem, kdaj je dvajsetletna priposestvovalna doba začela teči in kdaj je iztekla. Zaradi te pomanjkljivosti je ni mogoče preizkusiti.

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

Toženca sta predložila številne fotografije, ki dokazujejo, da je tožnica v različnih časovnih obdobjih do svoje nepremičnine redno dostopala s C. Tožnica preko vhoda s C. dostopa v svoj dom, vozi smeti, dostop preko tega vhoda imajo tudi različni dostavljavci in obiskovalci. Sodišče ni upoštevalo, da ima tožnica ob vhodu s C. izobešeno hišno številko, da ima tam tudi zvonec za obiskovalce, da svojega vozila ne parkira v garaži in da garažna vrata predstavljajo vhod v hišo.

2Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.

Tožnica je tlakovano pot uporabljala na skrivaj, zlonamerno in zvijačno, zato sodišče ne bi smelo ugoditi tožbenemu zahtevku. Fotografije, ki tožnico prikazujejo na tlakovani poti, so bile prirejene za potrebe tega postopka. Če bi toženca vedela za uporabo poti, bi se ji uprla. Tožnica s C. do doma dostopa po poti, dolgi 3 - 4 m, in nelogično je, da bi za dostop do hiše uporabljala več kot 33 m dolgo pot. Sodišče je tožnici dovolilo uporabo nepremičnine tožencev za vožnjo kant, kosilnic, samokolnic in transportnih vozičkov, čeprav uporablja dostop s C. Dovolilo ji je uporabo poti za sprehajanja psa, ki ga nima, in za vožnjo z otroškimi in invalidskimi vozički, čeprav nima otrok, njen mož pa je v domski oskrbi.

Gospodujoča nepremičnina ne potrebuje služnostnega upravičenja. Stvarne služnosti pa ni mogoče ustanoviti, če zanjo ni potrebe. Ni potrebe, da bi nekdo do svoje nepremičnine dostopal po več kot 30 m dolgi poti, če ima na voljo dostop po bistveno krajši poti.

3Vse v obrazložitvi navedene parcele se nahajajo v katastrski občini 000 X.

Toženca sta pred nakupom nepremičnin izpolnila raziskovalno dolžnost: pregledala sta zemljiškoknjižno stanje, opravila ogled in se o stanju pogovorila s prodajalcem nepremičnin, ki jima je zagotovil, da neobremenjeno pot uporablja le on. Tožnica ni od leta 2013 storila ničesar za varstvo svojih pravic. Čeprav je vedela, da njeno služnostno upravičenje ni bilo vknjiženo v zemljiško knjigo, je postopek sprožila šele 8 let po tem, ko sta toženca kupila nepremičnino. Obravnavani primer je podoben primeru, o katerem je Vrhovno sodišče odločalo s sodbo II Ips 192/2018.

4Glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo tega zakona, se upoštevajo določila tega zakona (prvi odstavek 269. člena SPZ).

Sodišče je spregledalo izpoved A. A., da tožnice nikoli ni videl uporabljati poti. Gre za edino pričo, ki ni obremenjena s tem sporom. Zakonca B. sta zainteresirana za tožničin uspeh v postopku, saj sta z istimi manevri, kot jih uporablja tožnica, prisilila C. C., da jima je na drugi strani četvorčka priznal služnostno upravičenje.

5Vsebinsko enaka določbi drugega odstavka 217. člena SPZ je določba prvega odstavka 54. člena (do 1. 1. 2003 veljavnega) Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s spremembami in dopolnitvami).

Ker se je tožnica sklicevala na ustni dogovor iz leta 1963, podlaga za odločanje ni drugi odstavek 217. člena SPZ (lahko bi bil 215. člen SPZ). Zahtevku ni mogoče ugoditi po pravno poslovni podlagi, ker tožnica ni predložila dogovora v pisni obliki.

6Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let (prvi odstavek 217. člena SPZ).

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

7Gre za lastnike tretje in četrte hiše v nizu hiš, gledano s C.

4. Pritožba ni utemeljena.

8Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica (tretji odstavek 217. člena SPZ).

5. Tožnica s tožbo uveljavlja obstoj služnostne pravice, pridobljene na podlagi priposestvovanja na nepremičnini, katere solastnika sta toženca. Toženca se zahtevku upirata s trditvami, da tožnica njune nepremičnine ni uporabljala kot služnostno pot in da ob nakupu nista vedela, da je nepremičnina obremenjena s priposestvovano služnostjo, zato ju (kot dobroverna pridobitelja) varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

9Glej M. Damjan,V. Bergant Rakočević, Dobra vera pri priposestvovanju služnosti: vidik pridobitelja služeče nepremičnine, Pravnik, Ljubljana 2015, št. 5-6, st. 313, 316.

6. Izpodbijana odločitev temelji na drugem odstavku 217. člena SPZ, ki določa, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. Ugotovitev, da je tožnica sama in po svojih pravnih prednikih služnost (hoje in vožnje kosilnice, samokolnice in kante za odpadke) nemoteno izvrševala več kot 20 let, je sodišče oprlo na naslednje dejansko stanje:

10Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ).

Tožnica je od leta 2001 dalje solastnica parcel 107/10 in 117/36 (v naravi stanovanjska stavba z vrtom), ki mejita na parceli 107/11 in 117/35 (v naravi stanovanjska stavba z vrtom), ki sta od leta 2013 v solasti tožencev. Stanovanjski hiši pravdnih strank sta del četvorčka - niza štirih stanovanjskih stavb (gledano s C. je hiša tožencev prva, hiša tožnice pa druga v tem nizu). Na severni strani tožničine hiše sta vrt in glavni vhod v hišo, na južni strani (s C.) pa je možen vhod v hišo (le) skozi garažo. Po zahodnem delu parcele 107/11, v smeri od juga proti severu, v širini 0,83 m in dolžini 22,77 m, in nato pa ob severnem delu fasade stanovanjske stavbe v širini 1,26 m in dolžini 10,53 m, poteka do tožničine hiše tlakovana pot. Tožnica, pred njo pa tudi njeni pravni predniki, je opisano tlakovano pot do leta 2021 nemoteno uporabljala za dostop do svojih nepremičnin s severne strani, za hojo ter vožnjo samokolnice, kosilnice in kante za odpadke z vrta (ne pa tudi za vožnjo s kolesi in skiroji). Prvotni lastniki oziroma investitorji (graditelji) štirih stanovanjskih hiš v nizu so leta 1963 sklenili (ustni) dogovor o skupni uporabi tlakovane poti za potrebe vseh štirih hiš, ki se je vseskozi izvrševal. Toženca sta leta 2021 začela nasprotovati uporabi sporne poti.

11Potek poti na severnem delu ob fasadi hiš prikazujejo fotografije št. 2, 6 in 12 v prilogah A11 in A17.

7. Tudi glede priposestvovalne dobe, ki je začela teči pred uveljavitvijo SPZ (pred 1. 1. 2003), se skladno z 269. členom SPZ upoštevajo določbe SPZ. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne bi dalo preizkusiti - vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni, popolni in si ne nasprotujejo. Četudi sodišče prve stopnje ni natančno opredelilo dobe priposestvovanja, torej trenutka, ko je priposestvovalna doba začela teči in trenutka, ko je iztekla (kar pritožnika štejeta za pomanjkljivost, ki onemogoča pritožbeni preizkus), je odločilna ugotovitev o trajanju dejanskega izvrševanja služnosti, oziroma o izpolnjevanju časovnega pogoja za nastanek služnosti s priposestvovanjem. Služnost, ki ji lastniki gospodujočega zemljišča (toženca in njuni pravni predniki) niso nasprotovali, se je nepretrgoma izvrševala mnogo več kot dvajset let (od leta 1963 dalje), kar pomeni, da je stvarna služnost nastala že pred letom 2021.

12Priča je v izpovedi zanikala, da bi njen mož tožencema ob prodaji zagotovil, da pot uporabljajo le oni, saj to ni bilo res. Mož je tožencema povedal, da gre za pot, ki vodi do vseh vhodov.

8. Tožnica ni zatrjevala nastanka stvarne služnosti na podlagi pravnega posla (215. člen SPZ), niti pogojev za t. i. pravo priposestvovanje služnosti (prvi odstavek 217. člena SPZ), zato so neutemeljene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika merita na neobstoj ustreznega pravnega temelja (dogovor med investitorji iz leta 1963 ni bil sklenjen v pisni obliki) oziroma pomanjkanje dobre vere tožnice.

13V tej zadevi, v kateri so tožniki uveljavljali tožbo zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice, toženci pa nasprotno tožbo zaradi priposestvovanja služnostne pravice, je Vrhovno sodišče v sodbi zapisalo: "...Tožnika sta se bila ob nakupu nepremičnine dolžna pozanimati, kakšen je namen sporne asfaltirane poti, ki poteka po SV delu nepremičnine, ki sta jo nameravala kupiti in ki povezuje javno cesto in občinsko pot. Od prodajalca sta izvedela, da pot uporablja sam, uporabe tretjim osebam pa ne dovoljuje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta tožnika v konkretnih okoliščinah primera, v katerih sporna pot v celoti poteka po nepremičnini, ki sta jo kupila tožnika, povezuje pa dve drugi (javni) poti, upravičeno lahko sklepala, da tretje osebe nimajo pravne podlage za uporabo te poti, saj tudi iz zemljiške knjige ni bilo razvidno, da bi sporno pot smel uporabljati kdo tretji ali da bi v zvezi s tem vprašanjem tekel kakšen spor..."

9. Sodišče prve stopnje se je v okviru dokazne ocene opredelilo do vseh dokazov, izvedenih zaradi dokazovanja pravno odločilnih dejstev. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi se moralo opredeliti do predloženih fotografij, ki tožnico prikazujejo, da v svojo hišo dostopa s C. V postopku je bilo ugotovljeno, da lahko tožnica do stanovanjskih prostorov dostopa s severne strani, preko sporne tlakovane poti, in z južne strani, s C., kjer tudi parkira vozilo. Tožnica ni trdila, da je služnostna pot njena edina pot do stanovanjskih prostorov. Nasprotno, pritrdila je ugovorni navedbi, da uporablja tudi vhod z južne strani, oziroma da je služnostna pot njena alternativna pot. Predložene fotografije dokazujejo, da je tožnica uporabljala vhod v hišo s C. (kar je bilo med pravdnima strankama nesporno, zato dokazovanje ni bilo potrebno - 214. člen ZPP), ne pa tudi, da ni uporabljala služnostne poti zaradi dostopa s severne strani.

14Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.

10. Pritožnika s pritožbenimi navedbami ne uspeta omajati pravilnosti dokazne ocene o večletni nemoteni uporabi služnostne poti. Dokazna ocena je skrbna in popolna, skladna s pravili logičnega mišljenja in življenjskimi izkušnjami. Tožničino izpoved so potrdile številne priče, med drugim njena pravna prednika Č. Č. in D. D., ter E. E., soproga pravnega prednika tožencev F. E. Pritožbena navedba o očitni prijateljski in interesni povezanosti navedenih prič s tožnico je pavšalno navržena domneva. Pritožnika trdita, da sta zakonca B. v korist svojih zemljišč proti lastniku C. C., oziroma v breme njegove nepremičnine.