Jedro

Če je bil delavec prikrajšan za letni dopust zaradi nezakonite odpovedi ali druge nezakonitosti delodajalca, mora delodajalec, ki z nezakonitim ravnanjem delavcu ne omogoči njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice, ki se kaže v tem, da delavec ne izgubi pravice do izrabe po poteku referenčnega obdobja.

Če zaradi prenehanja delovnega razmerja dopusta ne more več izrabiti, je upravičen do nadomestila. Nadomestilo po 164. členu ZDR-1 je po naravi in namenu povsem drugačen institut od denarne odškodnine za povzročeno škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava.

Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo opredeli stranka. O utemeljenosti zahtevka mora odločiti glede na podane navedbe, kar pomeni, da je vezano na dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek.

To, da tožnik ni imel možnosti koriščenja dopusta, ki bi mu pripadal, če bi ga toženka že v letu 2012 pravilno razporedila, samo po sebi ne pomeni, da mu je zaradi tega nastala tudi škoda, drugega pa tožnik ni zatrjeval. Njegove navedbe ne vsebujejo nobenega relevantnega dejstva glede obstoja škode, ne premoženjske ne nepremoženjske narave. Zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za priznanje odškodnine.

Ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče glede na dejstva, ki jih je ugotovilo in o katerih sta stranki razpravljali, zmotno uporabi materialno pravo.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v III. podtočki I. odstavka izreka spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "III. Zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati znesek 315,90 EUR, odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila, v roku 8 dni, se zavrne."

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 priznati in odmeriti dodatni dan letnega dopusta (I. točka izreka). Naložilo ji je, da mu omogoči izrabo dodatnega dneva letnega dopusta za leti 2016 in 2017 (II. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, in sicer da mu je toženka dolžna omogočiti izrabo dodatnega dneva letnega dopusta za leta 2013, 2014 in 2015, je zavrnilo; zavrnilo je podredni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku za dodatni dan letnega dopusta obračunati denarno nadomestilo v višini 315,90 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama toženke in tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mora toženka tožniku za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 priznati dodatni dan letnega dopusta (I. podtočka I. točke izreka), zavrnilo pa je zahtevek za odmero in primarni zahtevek za izrabo dodatnega dne letnega dopusta za to obdobje (II. podtočka I. točke izreka). Ugodilo je podrednemu zahtevku za plačilo zneska 315,90 EUR in toženki naložilo, da mora od tega zneska odvesti davke in prispevke ter tožniku plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 (III. podtočka I. točke izreka). Stroške postopka, ki jih je priznalo tožniku, je zvišalo (IV. podtočka I. točke izreka). V ostalem je pritožbi toženke in tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške pritožbenega postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 57/2021 z dne 20. 4. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanj: - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri priznanju dodatnega dneva letnega dopusta, - ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v zvezi s trditveno podlago in dokaznim bremenom ter odločitvijo, da je zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi; - ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo odškodnino za letni dopust. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo, v kateri navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) s tem, ko je presodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi. Meni, da ji je bila kršena pravica do izjave, saj je tožnik šele v tretji pripravljalni vlogi zgolj pavšalno zahteval izplačilo zahtevanega zneska nadomestila za neizrabljen letni dopust kot odškodnino zaradi nezmožnosti koriščenja letnega dopusta. Glede zatrjevanja odškodninske odgovornosti naj bi bil zato prekludiran. Tožnik ni zatrjeval elementov odškodninske odgovornosti, niti narave škode in njene višine. Sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, zato sodba sodišča druge stopnje predstavlja sodbo presenečenja. Toženka poleg tega opozarja, da pravica do letnega dopusta, upoštevaje njen namen in pravno ureditev, ugasne s potekom obdobja za prenos. Sklicuje se na sodno prakso Vrhovnega sodišča in sodno prakso Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), po kateri neomejeno kopičenje pravic do letnega dopusta ne ustreza namenu te pravice, tj. počitku zaradi opravljanja dela. Tožnik bi zato moral biti upravičen do letnega dopusta za delovno mesto policist – vodja izmene, katerega dela in naloge je dejansko opravljal. Tožnik je v spornem obdobju opravljal dela in naloge policista - vodje izmene, zato ni mogel biti upravičen do letnega dopusta na podlagi 3. alineje 36. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Ur. l. RS št. 15/90 in naslednji) zgolj zaradi naknadno ugotovljenega in priznanega višjega naziva. Priznanje večjega obsega pravice do letnega dopusta za sporno obdobje bi pomenilo nezakonito priznanje te pravice, katere edini namen bi bil sprostitev in razvedrilo, ne pa počitek od dela.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev.

6. Revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu in glede tistih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Revizija je delno utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v obdobju od 1. 5. 2012 do leta 2017 razporejen na delovno mesto policist – vodja izmene na Policijski upravi ..., Postaji mejne policije ... Toženka je naknadno ugotovila, da je bila razporeditev na to delovno mesto nezakonita in da bi moral biti razporejen na višje vrednoteno delovno mesto višji policist – kriminalist. Zato je dne 21. 8. 2017 izdala sklep, s katerim ga je za nazaj razporedila na delovno mesto višji policist - kriminalist na Policijski upravi ..., Postaji mejne policije ... in mu priznala pravico do izplačila razlike med izplačano in zakonito določeno plačo. 9. Na podlagi 36. člena ZDDO mu je toženka za delo na delovnem mestu policist - vodja izmene za zahtevnost dela odmerila dodatna dva dneva letnega dopusta, medtem ko bi mu za delo na delovnem mestu višji policist - kriminalist, kamor je bil za nazaj razporejen, pripadali dodatni trije dnevi letnega dopusta. Tožnik v tem sporu zahteva priznanje, odmero in (primarno) izrabo dodatnega enega dneva letnega dopusta za leta 2013 do 2017, za katerega je bil prikrajšan zaradi nezakonite razporeditve, podredno pa izplačilo nadomestila kot odškodnine v višini 315,90 EUR.

_Glede prvega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo pri priznanju dodatnih dni letnega dopusta_

10. Toženka neutemeljeno vztraja pri stališču, da tožnik ni upravičen do vtoževanih dni letnega dopusta, ker naj bi dejansko opravljal delo, za katerega se zahteva srednja izobrazba. Na nižje vrednoteno delovno mesto je bil namreč razporejen nezakonito, zato mu v okviru odprave pravnih posledic te nezakonitosti, enako kot razlika v plači, pripada tudi razlika med številom dejansko priznanih dni letnega dopusta in številom dni letnega dopusta, ki bi mu pripadal glede na zakonito razporeditev na delovno mesto višji policist - kriminalist. 11. Neutemeljeno je tudi stališče toženke, da je tožnikova pravica do letnega dopusta ugasnila s potekom obdobja za prenos, pri čemer se zmotno sklicuje na določbo četrtega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in naslednji), ki v obravnavanem primeru ne predstavlja pravne podlage za odločitev. Ta določba namreč omogoča delavcu, da do 31. decembra tekočega leta izrabi ves dopust, ki ga je pridobil preteklo leto, če ga prej ni mogel izrabiti zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka. Tožnik za letni dopust ni bil prikrajšan zaradi naštetih objektivnih okoliščin, za katere delodajalec ne odgovarja, pač pa izključno zaradi ravnanja toženke, ki ga ni zakonito razporedila na delovno mesto in mu posledično tudi ni priznala razporeditvi ustreznega števila dni letnega dopusta. Toženka ima sicer prav, da je SEU že večkrat presodilo, da pravica do plačanega letnega dopusta izjemoma lahko ugasne z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, ko neomejeno kopičenje pravic ne bi več ustrezalo samemu namenu pravice do plačanega letnega dopusta.1 Gre za izjemo od splošnega pravila, ki jo je treba razlagati ozko, pri čemer je SEU poleg varstva delavca upoštevalo tudi varstvo delodajalca. Toženka pa ob tem spregleda, da je SEU v drugem primeru, ko je bil delavcu dopust onemogočen zaradi protipravnega ravnanja delodajalca, zavzelo drugačno stališče oziroma presodilo, da uporaba te izjeme v tovrstnih primerih ni upravičena. Tako je v združenih zadevah C-762/18 in C-37/19, kjer je bil delavec prikrajšan za letni dopust zaradi nezakonite odpovedi delodajalca, presodilo, da mora delodajalec, ki z nezakonitim ravnanjem delavcu ne omogoči njegove pravice do plačanega letnega dopusta, za to nositi posledice, ki se kaže v tem, da delavec ne izgubi pravice do izrabe po poteku referenčnega obdobja.2 V tem smislu je Vrhovno sodišče razsodilo tudi v sodbi VIII Ips 24/2021 z dne 29. marca 2022. 12. Tožnik je pridobil pravico do (naknadnega) koriščenja vtoževanih dni letnega dopusta, pri čemer morebiten potek obdobja za prenos na podlagi 162. člena ZDR-1 ni relevanten. Odločitev sodišča druge stopnje je zato v izpodbijanem delu (I. podtočka I. točke izreka) o priznanju dodatnega dne letnega dopusta za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 pravilna, čeprav je utemeljena z delno zmotnimi razlogi. Odgovor na zastavljeno vprašanje se glasi, da je priznanje dodatnih dni letnega dopusta tožniku materialnopravno pravilno.

_**Glede drugega in tretjega vprašanja, ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v zvezi s trditveno podlago in dokaznim bremenom v zvezi z odločitvijo, da je zahtevek utemeljen na odškodninski podlagi in ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je tožniku prisodilo odškodnino za letni dopust**_

13. Nadomestilo za neizkoriščen letni dopust iz 164. člena ZDR-1 (enako drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES) je specifičen delovnopravni institut, ki je po svoji naravi in namenu drugačen od instituta denarne odškodnine za povzročeno škodo po splošnih pravilih obligacijskega prava. Kot je SEU že večkrat poudarilo, je pravica do plačanega letnega dopusta sestavljena iz dveh delov. Prvi del pravice obsega dejansko izrabo letnega dopusta, drugi del pa pravico do plačila in – kot pravico, ki je s slednjo neposredno povezana – tudi pravico do denarnega nadomestila za letni dopust, če ob prenehanju delovnega razmerja ni bil izrabljen.3 Bistvo pravice do plačanega letnega dopusta je, da ima delavec pravico do plačanih prostih dni. V primeru, ko delavec prostih dni (prvi del pravice) ne more več izkoristiti, ker mu je delovno razmerje prenehalo, pa mu ostane zgolj še drugi del te pravice, tj. plačilo v obliki nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Edini pogoj za nastanek pravice do denarnega nadomestila je prenehanje delovnega razmerja in neizraba dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja delavec upravičen.4 Primarna je vedno pravica do izrabe prostih dni.

14. Kot izhaja iz zgornje obrazložitve, nadomestilo za neizkoriščen letni dopust ne predstavlja povračila za morebitno škodo, pač pa realizacijo (drugega) dela pravice do plačanega letnega dopusta, ker te pravice v prvem delu, zaradi prenehanja delovnega razmerja, ni več mogoče izrabiti. Tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, zato za plačilo nadomestila ni podlage.

15. Tožnik je primarno postavil (pravilen) zahtevek za izrabo oziroma priznanje prostih dodatnih dni letnega dopusta. Sodišče druge stopnje ga je pravnomočno zavrnilo, zato v ta del odločitve ni več mogoče posegati. Predmet revizije je tako le še odločitev o podrednem zahtevku, ki mu je sodišče druge stopnje ugodilo po tem, ko je (sicer napačno) zavrnilo primarni zahtevek za izrabo dodatnega dne letnega dopusta za leta 2013 do 2017. 16. Podredni zahtevek se je glasil, da „mora toženka tožniku za dodatni dan letnega dopusta za leto 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 namesto izrabe plačati denarno nadomestilo v višini 100% nadomestila bruto plače tožnika.“ V prvi pripravljalni vlogi je tožnik ta zahtevek preoblikoval tako, da se je glasil: "Toženka je dolžna tožniku za dodatni dan letnega dopusta za leto 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 namesto izrabe obračunati denarno nadomestilo v višini 315,90 EUR bruto.“ Zahtevek je utemeljeval z navedbo, da objektivno ni mogel koristiti dopusta, ker je delodajalec šele leta 2017 odpravil svojo napako in ga za nazaj razporedil na pravilno delovno mesto. V podkrepitev svojih trditev se je skliceval na sodno prakso vrhovnega sodišča in SEU v zvezi s pravico do nadomestila zaradi nemožnosti koriščenja letnega dopusta po drugem odstavku 164. člena ZDR-1 oziroma po drugem odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES.5

17. V tretji pripravljalni vlogi, vloženi po prvem naroku za glavno obravnavo, je v zvezi s podrednim zahtevkom navedel, da mu je nastala škoda, ki se kaže v tem, da v času od leta 2013 do leta 2017 ni imel možnosti koriščenja dopusta, ki bi mu pripadal, če bi ga toženka že v letu 2012 pravilno razporedila, ter da mu je toženka dolžna omogočiti koriščenje dopusta ali pa izplačati odškodnino zaradi nemožnosti koriščenja dopusta.

18. Tako zatrjevana dejstva ne utemeljujejo presoje, da je tožnik upravičen do odškodnine. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo opredeli stranka. O utemeljenosti zahtevka mora odločiti glede na podane navedbe, kar pomeni, da je vezano na dejanske okoliščine, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Tožnik je navajal, da uveljavlja tudi „odškodnino“, vendar pa so šle navedbe, s katerimi jo je utemeljeval, dejansko v smeri priznanja nadomestila (in tako se je glasil tudi zahtevek).

19. Podlaga za izpodbijano odločitev (9. točka obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje) je bila ugotovitev, da je bil tožnik za nazaj razporejen na zahtevnejše delovno mesto, kar naj bi dokazovalo protipravnost, in da bi bil na tem delovnem mestu upravičen do enega dodatnega dneva dopusta na leto, kar naj bi dokazovalo škodo. Vendar to, da tožnik ni imel možnosti koriščenja dopusta, ki bi mu pripadal, če bi ga toženka že v letu 2012 pravilno razporedila, samo po sebi ne pomeni, da mu je zaradi tega nastala tudi škoda,6 drugega pa tožnik ni zatrjeval. Njegove navedbe ne vsebujejo nobenega relevantnega dejstva glede obstoja škode, ne premoženjske ne nepremoženjske narave. Zato sodišče druge stopnje ni imelo podlage za priznanje odškodnine.

20. V reviziji se sicer (poleg zmotne uporabe materialnega prava) uveljavlja bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je bila toženki kršena pravica do izjave in da je sodišče druge stopnje izdalo sodbo presenečenja. Vendar ne gre za sodbo presenečenja, če sodišče glede na dejstva, ki jih je ugotovilo in o katerih sta stranki razpravljali, zmotno uporabi materialno pravo. Odločitev sodišča druge stopnje je napačna zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj je oprta na dejstva, ki ne utemeljujejo priznanja odškodnine (odgovor na tretje vprašanje).

21. Zaradi odgovora na to materialnopravno vprašanje, revizijsko sodišče ne odgovarja na druga vprašanja procesne narave (glede trditvenega in dokaznega bremena, kršitve pravice do izjave, prekluzije itd.).

22. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje delno spremenilo v III. podtočki I. točke izreka tako, da je zavrnilo podredni zahtevek za plačilo 315,90 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Sicer pa je v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo (v delu, ki se nanaša na priznanje dodatnega dne letnega dopusta za leta 2013 do 2017).

23. Odločitev o revizijskih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Upoštevajoč delni uspeh v revizijskem postopku stranki krijeta vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

24. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 KHS, C-214/10, točki 29 in 30. 2 Točka 77. 3 Sodba z dne 6. novembra 2018, Bauer in Willmeroth, C-569/16 in C-570/16, 58. točka in druge. 4 Združene zadeve C-762/18 in C-37/19, toka 84. 5 Uradni list EU L 299 , 18. 11. 2003. 6 Po 132. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji) je škoda zmanjšanje premoženja (navadna škoda), preprečitev povečanja premoženja (izgubljeni dobiček), pa tudi povzročitev telesnih ali duševnih bolečin ali strahu drugemu (nepremoženjska škoda).