Jedro

Za konkretni primer je bistveno (protipravno ravnanje), da je bil tožnik za nazaj s sklepom toženke razporejen na delovno mesto višji policist - kriminalist, za zasedbo katerega se zahteva višja strokovna oziroma višješolska izobrazba. To dejstvo pomeni, da je toženka dolžna za nazaj vzpostaviti zakonito stanje z odpravo škode. Odgovornosti se ne more razbremeniti z navedbami, da ni vedela, da bo tožnik za nazaj razporejen na drugo delovno mesto. Škoda, ki jo je tožnik utrpel, je v tem, da sta mu bila za zahtevnost dela odmerjena dva dodatna dneva letnega dopusta, pri čemer za zahtevnost dela na delovnem mestu višji policist - kriminalist na podlagi tretje alineje 36. člena ZDDO delavcem pripadajo trije dodatni dnevi letnega dopusta, torej en dan več. Škoda je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni, tako da se v celoti na novo glasi: "I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 priznati dodatni dan letnega dopusta.

II. Zahtevek za odmero dodatnega dne letnega dopusta in primarni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki omogočiti izrabo dodatnega dne letnega dopusta za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017, se zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati znesek 315,90 EUR, odvesti davke in prispevke ter ji plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila, v roku 8 dni.

IV. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v višini 1.286,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni."

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbenega postopka v višini 579,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, v roku 8 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 priznati in odmeriti dodatni dan letnega dopusta (točka I izreka). Naložilo ji je, da mu omogoči izrabo dodatnega dneva letnega dopusta za leti 2016 in 2017 (točka II izreka). Kar je zahteval tožnik več ali drugače, in sicer, da mu je toženka dolžna omogočiti izrabo dodatnega dneva letnega dopusta za leta 2013, 2014 in 2015, je zavrnilo; zavrnilo je podredni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku za dodatni dan letnega dopusta obračunati denarno nadomestilo v višini 315,90 EUR bruto, od tega odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila (točka III izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 592,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka III izreka) se iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno razsodilo, da nima pravice do nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leta 2013, 2014 in 2015. Za ta leta mu je priznalo dodatni dan letnega dopusta, kar pomeni, da bi mu moralo, če ga ne more izrabiti, prisoditi nadomestilo. Tožnik je bil pravilno razporejen na delovno mesto v VI. tarifnem razredu šele s sklepom z dne 28. 8. 2017, ki je učinkoval za nazaj, od dne 1. 5. 2012. Prejel je razliko v plači. Toženka bi mu morala, da bi vzpostavila zakonito stanje, za nazaj priznati dodatni dan letnega dopusta. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na zadevi SEU C-214/10 in C-118/2013, saj tožnik ni bil začasno nezmožen za delo, ampak gre za nepravilno ravnanje (razporeditev) toženke. Moralo bi upoštevati stališča VSRS v zadevi VIII Ips 42/2019. Tožnik ima, ker mu toženka ni omogočila izrabe dodatnega dne letnega dopusta, pravico do odškodnine. To pravico ima, četudi mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da ugodi podrednemu zahtevku. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu (točke I, II in IV izreka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo med pravdnima strankama nespornega dejstva, da je tožnik do sklepa z dne 21. 8. 2017, ki je učinkoval za nazaj, dejansko opravljal delo delovnega mesta policist - vodja izmene. Sklep z dne 21. 8. 2017 je bil izdan tudi zaradi nepravilnosti, ki izvira iz tožnikove sfere, saj je sam podal soglasje k premestitvi z delovnega mesta višji policist - kriminalist v nazivu višji policist III, čeprav je bil njegov naziv višji policist II, na delovno mesto policist - vodja izmene. Sklepa o premestitvi tožnik ni izpodbijal. Toženka mu je v spornem obdobju letni dopust odmerila glede na delovno mesto, ki ga je dejansko zasedal in katerega delo je opravljal. Da je to pravilno, potrjuje odločitev VDSS v zadevah Pdp 759/2017 in Pdp 268/2020. Stališče tožnika, da mu dodatni dan letnega dopusta pripada zgolj zaradi formalne razporeditve na določeno delovno mesto, je zmotno. Letni dopust je namenjen prekinitvi opravljanja dela in počitku, to je bilo tožniku zagotovljeno glede na delo, ki ga je dejansko opravljal, oziroma delovno mesto, na katerega je bil dejansko razporejen. Tožnik je opravljal delo delovnega mesta, za katerega se je zahtevala srednja strokovna ali srednja splošna izobrazba. To je toženka pri odmeri letnega dopusta upoštevala. Letni dopust mu je odmerila ob upoštevanju 19.a člena Kolektivne pogodbe za policiste. Ravnala je zakonito. Tožnik dejansko ni opravljal dela delovnega mesta, za katerega bi se zahtevala višja izobrazba. Za pravico do letnega dopusta ne more veljati enako kot za pravico do plače. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče A.A., ki bi izpovedal, da je tožnik dejansko opravljal delo delovnega mesta policist - vodja izmene in ne dela delovnega mesta višji policist - kriminalist. Izpovedal bi, da delovni mesti nista enako zahtevni. Izpodbijana sodba ima pomanjkljivosti. Podana je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje sploh ni utemeljilo, zakaj je tožnik upravičen do dodatnega dne dopusta. Tožnik do tega ni upravičen, kot ni upravičen do nadomestila. Za odločitev so bistvena stališča Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 83/2019. Toženka v spornem obdobju ni vedela, da bo tožnik naknadno upravičen do višjega naziva oziroma da bo razporejen na bolj zahtevno delovno mesto. Priznanje dodatnega dneva letnega dopusta mu daje pravice, do katerih ni upravičen. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da je v ZDR-1 določeno obdobje za prenos prekratko. Zmotno je upoštevalo odločbo SEU C-214/10. Pri tožniku je minilo že več kot 46 mesecev od poteka obdobja za prenos dopusta za leto 2013, 34 mesecev za dopust za leto 2014, 22 mesecev za dopust za leto 2015, 15 mesecev za dopust za leto 2016 in pet mesecev za dopust za leto 2017. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni, tako da zahtevek zavrne. Priglaša stroške pritožbe.

4. Pravdni stranki sta podali odgovora na pritožbi, v katerih prerekata pritožbene navedbe in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi s strani nasprotne stranke izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, kot tudi ne kršitev, ki jih uveljavlja pritožba. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je - razen v delu, v katerem je toženki naložilo priznanje dodatnega dne letnega dopusta in v katerem je delno zavrnilo primarni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki omogočiti izrabo dodatnega dneva letnega dopusta za leta 2013, 2014 in 2015 - sprejelo zmotno odločitev.

7. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov o bistvenih dejstvih oziroma da so ti razlogi nejasni, in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve je jasno razbrati razloge za izpodbijano odločitev, pri čemer toženka z uveljavljanjem kršitve oporeka materialnopravni presoji sodišča prve stopnje (da je tožnik do dodatnega dne letnega dopusta upravičen, ker je bil za nazaj razporejen na delovno mesto višji policist - kriminalist, za zasedbo katerega se zahteva višja strokovna oziroma višješolska izobrazba). Neutemeljeno mu očita, da je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče A.A. Sodišče prve stopnje je dokazni sklep utemeljilo, da je izvedba predlaganega dokaza nepotrebna, saj je med pravdnima strankama sporno (le) pravno vprašanje. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje. O za odločitev bistvenem dejstvu, da je bil tožnik za nazaj razporejen na delovno mesto, za zasedbo katerega se zahteva višja izobrazba, med pravdnima strankama ni bilo spora. Spora tudi ni bilo o dejstvu, da je tožnik v spornem obdobju dejansko opravljal delo delovnega mesta policist - vodja izmene, na katero je bil razporejen, kot tudi da je delovno mesto višji policist - kriminalist bolj zahtevno oziroma se zanj zahteva višja izobrazba, torej dejstvi, o katerih bi po navedbah toženke v pritožbi izpovedal predlagana priča. 8. Tožnik je bil od 1. 5. 2012 razporejen na delovno mesto policist - vodja izmene, ki ga je dejansko opravljal. Glede na to, da se za zasedbo tega delovnega mesta ni zahtevala višja izobrazba, mu je toženka za zahtevnost dela na podlagi četrte alineje 36. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO; Ur. l. RS, št. 15/90 in nadalj.) odmerila dodatna dva dni dopusta. Tožnikov zahtevek za odmero dodatnega dne letnega dopusta za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017, za izrabo tega dne oziroma za plačilo nadomestila za neizrabljeni letni dopust na tej pravni podlagi ne more biti utemeljen. Utemeljen pa je zahtevek, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje, za priznanje dodatnega dne letnega dopusta, vendar na odškodninski podlagi.

9. Pravna podlaga za presojo tožnikovega zahtevka za priznanje dodatnega dneva letnega dopusta za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 in podrednega zahtevka za plačilo zneska 315,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila je odškodninska. Po prvem odstavku 140. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) mora delodajalec, če je javnemu uslužbencu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom pri organu, to škodo povrniti po splošnih načelih civilnega prava, po drugem odstavku istega člena ZJU pa se odškodninska odgovornost nanaša tudi na škodo, ki jo delodajalec povzroči javnemu uslužbencu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Po splošnih pravilih civilnega prava - prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je tisti, ki drugemu povzroči škodo, škodo dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Predpostavke odškodninske obveznosti so protipravno ravnanje, vzročna zveza med tem ravnanjem in škodo, škoda ter odgovornost povzročitelja. Za konkretni primer je bistveno (protipravno ravnanje), da je bil tožnik za nazaj s sklepom toženke razporejen na delovno mesto višji policist - kriminalist, za zasedbo katerega se zahteva višja strokovna oziroma višješolska izobrazba (pri čemer je nebistveno, ali je tožnik sam podal soglasje za nepravilno razporeditev v letu 2012). To dejstvo pomeni, da je toženka dolžna za nazaj vzpostaviti zakonito stanje z odpravo škode. Odgovornosti se ne more razbremeniti z navedbami, da ni vedela, da bo tožnik za nazaj razporejen na drugo delovno mesto. Škoda, ki jo je tožnik utrpel, je v tem, da sta mu bila za zahtevnost dela odmerjena dva dodatna dneva letnega dopusta, pri čemer za zahtevnost dela na delovnem mestu višji policist - kriminalist na podlagi tretje alineje 36. člena ZDDO delavcem pripadajo trije dodatni dnevi letnega dopusta, torej en dan več. Škoda je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem toženke. Višini škode (vtoževanemu znesku za posamezno leto) toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjala.

10. Pritožbeno sodišče je pritožbama delno ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je zavrnilo zahtevek za odmero dodatnega dne letnega dopusta za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017 in primarni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku omogočiti izrabo tega dodatnega dneva dopusta za leti 2016 in 2017, podrednemu zahtevku za obračun zneska 315,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2018 do plačila pa je ugodilo.

11. Zaradi delno spremenjene odločitve o utemeljenosti zahtevka je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo o pravdnih stroških pred sodiščem prve stopnje. Upoštevalo je s strani sodišča prve stopnje priznane stroške, kolikor so ti skladni s prvim odstavkom 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) - znižalo je le priznane materialne stroške. Po tretjem odstavku 11. člena OT se materialni stroški priznajo v pavšalnem znesku v višini 2 % skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah, v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk, pa še 1 % presežka nad 1.000 točk. Tako je tožnik upravičen do 1.730 točk storitev in 27,3 točke materialnih stroškov, skupaj z davkom na dodano vrednost 1.286,34 EUR. Toženka mu je stroške v tem znesku dolžna plačati na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP, in sicer vse stroške, ker tožnik ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka in zaradi tega posebni stroški niso nastali.

12. Ker v delu, v katerem se tožnikova pritožba nanaša na odločitev, da je toženka dolžna tožniku priznati dodatni dan letnega dopusta za leta 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017, in odločitev o zavrnitvi primarnega zahtevka, da mu je dolžna omogočiti izrabo tega dodatnega dne letnega dopusta za leta 2013, 2014 in 2015, niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je tožniku skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP in OT priznalo 375 točk za sestavo pritožbe, 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, kar skupaj z 2 % materialnih stroškov, davkom na dodano vrednost in sodno takso za pritožbo znaša 579,98 EUR. Stroške v tem znesku mu je dolžna plačati toženka, ker v pritožbenem postopku ni uspel samo s sorazmerno majhnim delom in zaradi tega posebni stroški niso nastali, svoje stroške pa krije sama.