Jedro

Delo v času pripravljenosti za delo je posebna oblika dela in je vezana na naravo in organizacijo dela v policiji, ki utemeljuje tudi svojo različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev.

Tožnik (policist specializiranega oddelka pri skupini državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala) je med pripravljenostjo za delo opravljal delo v petek od 16.00 do 18.20 ure ter v soboto od 9.00 do 14.00 ure in od 18.30 do 22.55 ure, pri čemer je bil sicer delovni čas policistov tega oddelka razporejen na 5 dni tedensko od ponedeljka do petka in sicer od 8.00 do 16.00 ure. Ker je tožnik med pripravljenostjo za delo efektivno delal izven svojega rednega delovnega časa in v času, ki je bil zanj manj ugoden, mu na podlagi tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o določenem času na Vrhovnem državnem tožilstvu RS pripada izplačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času za ure, ko je delala v manj ugodnem delovnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke z dne 3. 11. 2011 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 21. 12. 2011 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek dodatka za delo preko polnega delovnega časa za 11 ur in 55 minut opravljenega dela, od tega bruto zneska odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek dodatka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2011 dalje do plačila (II. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna izdati odločbo za delo preko polnega delovnega časa (III. točka izreka). Odločilo je, da lahko v roku 15 dni od prejema te sodbe stranki specificirano zahtevata povrnitev stroškov postopka (IV. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I. in II. točko izreka navedene sodba zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oz. podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je nesporno, da je tožnik dne 23. in 24. 9. 2011, v času pripravljenosti za delo, opravil 11 ur in 55 minut dela. Policistu, ki med pripravljenostjo opravi nujno delo, se te ure dela štejejo v delovni čas in se razporeditev njegovega delovnega časa izdela tako, da se število opravljenih ur izravna. Kot je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, je tožnik navedene ure koristil dne 28. 10., 2., 3. in 4. 11. 2011, ko mu je bil delovni čas prerazporejen. Obrazložitev sodišča, da med dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času sodi tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa in da je tožeča stranka do plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa oz. dodatka za nadurno delo upravičena na podlagi 5. alineje prvega odstavka 32. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ni pravilno. Četrti odstavek 32. člena ZSPJS določa, da dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času iz prvega in tretjega odstavka tega člena pripadajo javnemu uslužbencu le za čas, ko dela v času, ki je manj ugoden. V zadnji alineji prvega odstavka 32. člena ZSPJS je naveden dodatek za delo preko polnega delovnega časa, zato pripada ta dodatek javnemu uslužbencu samo za čas, ko opravlja nadurno delo. Tožeča stranka dela preko polnega delovnega časa ni opravila. Ure dela, ki jih je opravila v času pripravljenosti, so ji bile namreč upoštevane pri razporeditvi delovnega časa in jih je na ta način koristila. Njena mesečna delovna obveznost zato ni bila presežena, zato ji ta dodatek ne pripada. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravno podlago za presojo predmetne zadeve predstavlja Zakon o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 in nadalj.), ki v 81. členu določa, da so delavci policije, kadar je to potrebno za izvajanje z zakonom določenih nalog, delo dolžni opravljati v posebnih delovnih pogojih, med katere spada tudi pripravljenost za delo v delovnih prostorih, na določenem kraju ali doma. Navedeni posebni delovni pogoj je opredeljen v 82. členu ZPol, ki pa izrecno določa, da se pripravljenost za delo ne šteje v število ur delovne obveznosti, razen v primerih, ko delavec policije med pripravljenostjo za delo dela. Iz predstavljene zakonske ureditve jasno izhaja razlikovanje med pripravljenostjo za delo na delovnem mestu in dejansko efektivno opravljenim delom, na katerega pa so vezani ostali posebni delovni pogoji iz 81. člena ZPol. Tožena stranka je dne 7. 7. 2011 sprejela tudi Pravilnik o delovnem času na Vrhovnem državnem tožilstvu RS (Pravilnik, A3), ki podrobneje ureja posamezna vprašanja, povezana z delovnim časom javnih uslužbencev na Vrhovnem državnem tožilstvu. V 5. členu Pravilnika je določeno, kako se obračunavajo ure dela, opravljene v času pripravljenosti. Tako drugi odstavek 5. člena Pravilnika določa, da če mora javni uslužbenec med pripravljenostjo za delo opraviti delo, se ure tega dela ne štejejo v pripravljenost, ampak se štejejo v število ur delovne obveznosti javnega uslužbenca. Tretji odstavek pa določa, da če je z opravljanjem dela med pripravljenostjo presežena redna delovna obveznost, se javnemu uslužbencu - policistu A. oddelka na podlagi poročila o opravljenem delu v času pripravljenosti praviloma v istem ali naslednjem mesecu določi prerazporeditev delovnega časa zaradi izravnave redne mesečne delovne obveznosti, pri čemer mu pripada izplačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času za ure, ko je delal v manj ugodnem delovnem času.

Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo: -da je bil delovni čas policista A. oddelka pri skupini B. od 1. 1. 2011 do 31. 12. 2011 razporejen na pet dni tedensko od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00 ure; -da je bila tožeča stranka na podlagi razporeda dežurne službe skupine B. - A. oddelka določena kot dežurni policist A. oddelka za obdobje od 19. 9. 2011 do 26. 9. 2011 in ji je bila odrejena pripravljenost za delo na domu po izpolnjeni delovni obveznosti ter po potrebi tudi delo; -da je tožeča stranka dne 23. 9. 2011 in 24. 9. 2011, v času dežurne službe, dejansko opravila 11 ur in 55 minut dela in sicer v petek 23. 9. 2011 je opravljala delo od 16.00 do 18.20 ure in v soboto 24. 9. 2011 od 9.00 do 14.00 ure ter od 18.30 do 22.55 ure; -da je tožena stranka odredila tožeči stranki razporeditev delovnega časa dne 28. 10. 2011 (od 8.00 ure do 13.00 ure), 2. 11. 2011 (od 8.00 do 13.00 ure), 3. 11. 2011 (od 8.00 do 13.00 ure) in 4. 11. 2011 (od 8.00 do 13.00 ure) zaradi prerazporeditve delovnega časa in izravnave redne mesečne delovne obveznosti, ki jih je tožeča stranka opravila dne 23. in 24. 9. 2011, s čimer se je njena redna mesečna delovna obveznost izravnala.

Delo v času pripravljenosti za delo je posebna oblika dela in je vezana na naravo in organizacijo dela v policiji, ki utemeljuje tudi svojo različno plačilo v primerjavi z rednim delom, ki ga delavec opravlja v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev. Med strankama v postopku ni sporno, da je tožeča stranka med pripravljenostjo za delo dejansko opravljala delo v petek 23. 9. 2011 od 16.00 do 18.20 ure ter v soboto 24. 9. 2011 od 9.00 do 14.00 ure in od 18.30 do 22.55 ure, pri čemer je bil sicer delovni čas policistov A. oddelka razporejen na 5 dni tedensko od ponedeljka do petka in sicer od 8.00 do 16.00 ure. Ker je tožeča stranka med pripravljenostjo za delo efektivno delala izven svojega rednega delovnega časa in v času, ki je bil zanjo manj ugoden, ji na podlagi tretjega odstavka 5. člena Pravilnika pripada izplačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času za ure, ko je delala v manj ugodnem delovnem času. ZSPJS v prvem odstavku 32. člena določa dodatke za delo v manj ugodnem delovnem času, med drugimi tudi dodatek za delo preko polnega delovnega časa.

Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da tožeči stranki dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času ne pripada, ker so bile ure dela, ki jih je opravila v času pripravljenosti, kasneje upoštevane pri prerazporeditvi delovnega časa in jih je na ta način koristila in njena delovna mesečna obveznost zato ni bila presežena. Tretji odstavek 5. člena Pravilnika namreč jasno določa, da če je z opravljanjem dela med pripravljenostjo presežena redna delovna obveznost, se javnemu uslužbencu - policistu A. oddelka na podlagi poročila o opravljenem delu v času pripravljenosti praviloma v istem in naslednjem mesecu določi prerazporeditev delovnega časa zaradi izravnave redne mesečne delovne obveznosti (kar je bilo pri tožeči stranki tudi storjeno), pri čemer mu pripada izplačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času za ure, ko je delal v manj ugodnem delovnem času. Po navedeni določbi je primarna obveznost delodajalca, da se policistu A. oddelka določi prerazporeditev delovnega časa zaradi izravnave redne mesečne delovne obveznosti. Vendar navedeno ne pomeni, da mu za ure, ki jih je dejansko opravil v manj ugodnem delovnem času in „kompenziral“ s prostimi urami, dodatki za delo v manj ugodnem delovnem času ne pripadajo, saj navedeno izhaja prav iz citiranega tretjega odstavka 5. člena Pravilnika in 81. člena ZPol. Tako tožeči stranki za 11 ur in 55 minut opravljenega dela dne 23. in 24. 9. 2011 pripada dodatek za delo preko polnega delovnega časa. Sodišče prve stopnje je tako pravilno toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki obračunati bruto znesek dodatka za delo preko polnega delovnega časa za 11 ur in 55 minut opravljenega dela v času dežurne službe, od tega bruto zneska pa odvesti predpisane davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek dodatka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).