Jedro

Na zastavljeni vprašanji, ali je policist upravičen do izplačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa za ure efektivnega dela, opravljenega v času pripravljenosti na delo, ki so bile kasneje upoštevane pri prerazporeditvi delovnega časa zaradi izravnave redne mesečne delovne obveznosti in ali se pravica do plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa lahko prizna zgolj na podlagi organizacijskega internega akta državnega organa, revizijsko sodišče ni ugotovilo utemeljenih razlogov za dopustitev revizije iz določbe 367a. člena ZPP.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep Vrhovnega državnega tožilstva z dne 3. 11. 2011 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 21. 12. 2011, naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna bruto znesek dodatka za delo preko polnega delovnega časa za enajst ur in petinpetdeset minut opravljenega dela v času dežurne službe dne 23. in 24. 9. 2011, od tega bruto zneska odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2011 do plačila. Višji in drugačen zahtevek, vključno z zahtevkom, da je tožena stranka dolžna tožniku izdati odločbo za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno nadurno delo dne 23. in 24. 9. 2011, je zavrnilo.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bil tožnik začasno premeščen k toženi stranki na uradniško delovno mesto višjega policijskega inšpektorja, za tožnika pa se na podlagi šestega odstavka 10e. člena Zakona o državnem tožilstvu za urejanje delovno pravnega statusa, itd. uporabljajo tudi določbe zakona in drugih predpisov, ki urejajo policijo. Tožnik je bil določen za dežurnega policista v obdobju 19. 9. 2011 do 26. 9. 2011; v tem času mu je bila odrejena pripravljenost za delo na domu po izpolnjeni dnevni delovni obveznosti; 23. in 24. 9. 2011 je v času dežurne službe opravil enajst ur in petinpetdeset minut dela ter prosil za izplačilo nadurnega dela. Tožena stranka temu ni ugodila in mu je z odredbo določila razpored delovnega časa za dneve 28. 10., 2. 11., 3. 11. in 4. 11. 2011, od 8.00 do 13.00 ure - zaradi izravnave redne mesečne obveznosti za ure, ki jih je opravil dne 23. in 24. 9. 2011. Odredbo je spoštoval, ure dela, ki jih je opravil med pripravljenostjo, pa mu je tožena stranka štela v število ur njegove delovne obveznosti in mu jih kot take izplačala. Sodišče je presodilo, da mu za te ure pripada dodatek za nadurno delo, saj je tožnik med pripravljenostjo za delo dejansko efektivno delal izven svojega delovnega časa oziroma v času, ki je bil zanj manj ugoden. Zahtevku je ugodilo na podlagi Pravilnika o delovnem času na Vrhovnem državnem tožilstvu RS (1) in v skladu z 32. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS).

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje se je sklicevalo na določbo tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o delovnem času na Vrhovnem državnem tožilstvu RS in kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno zatrjevanje, da tožniku dodatek ne pripada, ker so bile ure dela, ki jih je opravil v času pripravljenosti, kasneje upoštevane pri prerazporeditvi delovnega časa. Sodišče se je sklicevalo tudi na določbo tedaj veljavnega 81. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol).

4. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem se sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava, in sicer da nista bili upoštevani določbi četrtega odstavka 32. člena ZSPJS (ki predvideva izplačilo dodatka le za čas, ko delavec dela v času, ki je manj ugoden) in 82. člena ZPol. Zastavlja vprašanji: 1.) ali je policist upravičen do izplačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa za ure efektivnega dela, opravljenega v času pripravljenosti na delo, ki so bile kasneje upoštevane pri prerazporeditvi delovnega časa zaradi izravnave redne mesečne delovne obveznosti in 2.) ali se pravica do plačila dodatka za delo preko polnega delovnega časa lahko prizna zgolj na podlagi organizacijskega internega akta državnega organa. Nato navaja, da dodatek za delo preko polnega delovnega časa pripada javnemu uslužbencu le za čas, ko dejansko dela preko polnega delovnega časa. V konkretnem primeru ni šlo za takšno delo. Tožniku so bile ure dela, opravljenega v času pripravljenosti, v okviru razporeditve delovnega časa izravnane, zaradi česar njegova mesečna delovna obveznost ni bila presežena, to pa naj bi pomenilo, da ni opravljal delo preko polnega delovnega časa. Zato ni pravne podlage za priznanje dodatka za delo preko polnega delovnega časa oziroma za nadurno delo. Sodišče ni upoštevalo 82. člena ZPol, na podlagi katerega so se tožniku opravljene ure v času pripravljenosti, ko je dejansko efektivno delal, štele v število ur njegove delovne obveznosti in nato v okviru njegove mesečne delovne obveznosti tudi izravnale. Meni, da je po tej določbi in določbi 32. člena ZSPJS kot delo preko polnega delovnega časa mogoče upoštevati le ure, ki so po opravljeni izravnavi v okviru razporeditve delovnega časa (po koncu referenčnega obdobja) presegale mesečno delovno obveznost delavca. Tudi stališče sodišča, da podlago predstavlja 5. člen Pravilnika o delovnem času na Vrhovnem državnem tožilstvu RS, ni pravilno. Pravilnik ureja delovni čas po tem, ko je bil sprejet ZSPJS-N (Ur. l. RS, št. 59/2010); v tem je bil urejen drugačen način izračuna dežurstva in je zato tudi določal, da morajo proračunski uporabniki v skladu s prehodno določbo 19. člena ZSPJS-N, s soglasjem resornega ministra z internimi akti določiti dežurna delovna mesta. Ker pristojno ministrstvo ni dalo soglasja k aktu o določitvi delovnih mest javnih uslužbencev, na katerih se izvaja dežurstvo policistov, je bil sprejet navedeni pravilnik kot načinu organiziranja dela in ne kot podlaga za plačilo. Priznanje pravice, ki ne temelji na predpisih, naj bi bilo v nasprotju z drugim odstavkom 2. člena Zakona o javnih financah (ki določa, da se sredstva proračuna lahko uporabljajo le za financiranje državnih in občinskih organov, za izvajanje njihovih nalog in za druge namene, ki so določeni z ustavo, zakonom in občinskimi predpisi ter v višini, ki je nujna za delovanje in izvajanje njihovih nalog in programov) in v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena Zakona o javnih uslužbencih. V nadaljevanju tožena stranka navaja tudi okoliščine, ki kažejo na pomembnost spornih vprašanj, in sicer da sodne prakse Vrhovnega sodišča ni in da gre za pravni vprašanji, ki sta pomembna za zagotovitev pravne varnosti ter enotne uporabe materialnega prava, saj bo imela njuna razrešitev neposreden vpliv na pravilno uporabo materialnega prava v zvezi z odločanjem o pravici do dodatka za delo preko polnega delovnega časa. Spornih primerov v javnem sektorju je zagotovo veliko.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Revizijsko sodišče ne ugotavlja utemeljenih razlogov za dopustitev revizije iz določbe 367a. člena ZPP. Zato je predlog zavrnilo.

Op. št. (1): Ta v tretjem odstavku 5. člena določa, da če je z opravljanjem dela med pripravljenostjo presežena redna delovna obveznost, se javnemu uslužbencu - policistu SO na podlagi poročila o opravljenem delu v času pripravljenosti oziroma v istem ali naslednjem mesecu določi prerazporeditev delovnega časa zaradi izravnave redne mesečne delovne obveznosti, pri čemer mu pripada izplačilo dodatkov za delo v manj ugodnem delovnem času za ure, ko je delal v manj ugodnem delovnem času.