Jedro

Tožnik je za škodo, kot za njenega povzročitelja izvedel z dnem vročitve zadevne odločbe ministrstva.

Postopki, ki so bili pred vložitvijo predmetne tožbe usmerjeni v odpravo sporne odločbe ministrstva, kot tudi postopki pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter Zavodom RS za zaposlovanje, niso dejanja upnika, ki jih upnik sproži proti dolžniku, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala odškodninska terjatev, ki je predmet tega postopka in zato do pretrganja zastaranja ni prišlo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka Ministrstvi za šolstvo, znanost in šport dolžna tožeči stranki povrniti škodo v višini 2.593.607,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 15.457,50 EUR z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožeča stranka.

Tožnik v pritožbi izpodbija 1. in 2. točko izreka zgoraj navedene sodbe in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb postopka in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podredno, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje in ugodi tožbenemu zahtevku, ter naloži toženi stranki povrnitev vseh nastalih pravdnih stroškov tožeče stranke. Pritožnik navaja, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka storjena s tem, da sodišče ni izvedlo nobenega od predlaganih dokazov tožnika, poleg tega je sodišče le pavšalno navedlo, da so predlagani dokazi nepotrebni in ni pojasnilo razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti predlaganega dokaza. S tem je bila tožniku onemogočena pravica do obravnave pred sodiščem, saj je učinkovita pravica do pritožbe mogoča le na ustrezno obrazloženo odločitev sodišča. Tožnik glede nastopa zastaranja navaja, da je vzrok nastale škode sodba, s katero je bil ugotovljen nezakonit izbris, na podlagi te sodbe pa državni organi niso tožniku vrnili vseh pravic za nazaj, kot to izhaja iz sodbe. Relevanten podatek za zastaranje je prav tako datum odločanja pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki pa še ni odločilo. Zaradi navedenega tožbeni zahtevek ni zastaral, sodišče pa v tej smeri ni izvedlo nobenega dokaza. Sodišče tudi ni zaslišalo tožnika, s čimer je kršilo ustavno pravico in pravico do neposrednega zaslišanja. Ker sodišče ni izvedlo nobenega dokaza, ki ga je predlagala tožeča stranka, je napačno ugotovilo dejansko stanje, kar je imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava. Tožnik zahteva tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter je za svojo odločitev navedlo jasne in prepričljive razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

Odločilnega pomena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek, ki ga je tožnik postavil dne 9. 8. 2010, zastaran. Prvostopenjsko sodišče izhaja iz stališča, da je škodni dogodek nastal dne 4. 9. 2003, to je z dnem izdaje odločbe Ministrstva za šolstvo, znanost in šport št. 638-152/2003/1, s katero je bil tožnik izbrisan iz registra zasebnih raziskovalcev, kar ni sporno. Sklicujoč se na stališče sodne prakse, da je za začetek triletnega zastaralnega roka (subjektivni zastaralni rok), v skladu s 1. odstavkom 352. člena OZ, potrebno ugotoviti trenutek, ko je tožnik zvedel za škodo in njenega povzročitelja, sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik tako za škodo, kot za njenega povzročitelja izvedel z dnem vročitve zadevne odločbe ministrstva, to je dne 9. 9. 2003. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema tudi vse razloge sodišča prve stopnje v zvezi z vprašanjem pretrganja zastaranja. Strinja se torej, da postopki, ki so bili pred vložitvijo predmetne tožbe usmerjeni v odpravo sporne odločbe ministrstva (sodba Upravnega sodišča v Mariboru U 340/2003-11 z dne 8.6.2004 in sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 1087/2004 z dne 30. 11. 2006), kot tudi postopki pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter Zavodom RS za zaposlovanje, niso dejanja upnika v smislu 365. člena OZ, ki jih upnik sproži proti dolžniku, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala odškodninska terjatev, ki je predmet tega postopka in zato do pretrganja zastaranja ni prišlo. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in zavrnilo tožbeni zahtevek, saj je od dne, ko je tožnik izvedel za škodo in njenega povzročitelja, to je dne 9. 9. 2003, pa do dne vložitve tožbe, to je dne 9. 8. 2010, minilo več kot tri leta, torej se je zastaralni rok ob vložitvi tožbe že iztekel. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel. Zato v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.