Jedro

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Za začetek teka zastaralnega roka zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka, ker je glede na vse okoliščine primera mogel zvedeti za škodo in storilca. Tožbeni zahtevek je zastaral, saj tudi če bi sodišče štelo, da je zastaralni rok začel teči z dnem, ko je bila tožniku vročena odločba Agencije (16. 1. 2007) in je protipravno stanje prenehalo, je do dne, ko je na Državno pravobranilstvo naslovil odškodninski zahtevek (28. 6. 2010), minilo več kot 3 leta in je subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ potekel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povrnitev škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi neupravičenega izbrisa iz registra zasebnih raziskovalcev.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik je vložil revizijo in predlagal, da ji sodišče ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje oziroma da izpodbijani sodbi spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. V reviziji vztraja, da je vzrok nastale škode sodba, s katero je bil ugotovljen nezakonit izbris iz registra zasebnih raziskovalcev, na njeni podlagi pa tožniku niso bile vrnjene vse pravic za nazaj. Zahteva povrnitev vseh socialnih transferjev, ki jih je izgubil. Za začetek teka zastaranja je relevanten prvi dan odločanja pred Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki o tožnikovih zahtevkih še ni odločil. Tožbeni zahtevek zato ni zastaral, saj škoda še ni znana. Tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje je o prispevkih za obvezno zdravstveno zavarovanje odločil šele v letu 2010, Zavod RS za zaposlovanje pa še vedno vodi postopek v zadevi vodenja tožnika v evidenci brezposelnih, kar je prav tako povezano z odločbo o izbrisu.

4. Revident sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je brez ustrezne obrazložitve zavrnilo izvedbo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Ker sodišče ni zaslišalo tožnika, je kršilo pravico do kontradiktornosti. Pravdni stranki mora biti omogočeno, da navede svoje argumente, da se izjavi glede dejanskih in pravnih vprašanj in da se sodišče do teh argumentov opredeli. Če bi sodišče tožnika zaslišalo, bi ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni zastaral. 5. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Nižji sodišči sta ugotovili, da: - je Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport (v nadaljevanju Ministrstvo) z odločbo, št. 6/2003 z dne 4. 9. 2003, tožnika izbrisalo iz registra zasebnih raziskovalcev. Odločba je bila tožniku vročena 9. 9. 2003; - je tožnik zoper v prejšnji alineji navedeno odločbo vložil tožbo na Upravno sodišče Maribor, ki ji je to s sodbo U 340/2003-11 z dne 8. 6. 2004 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo Ministrstvu v ponovni postopek. Toženka se je zoper odločitev pritožila, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 1087/2014 z dne 30. 11. 2006 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo Upravnega sodišča Maribor. Iz obrazložitev obeh sodišč izhaja, da je toženka ravnala v nasprotju z načelom varstva pravic strank iz 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; - je na podlagi odločb iz prejšnje alineje Javna agencija za raziskovalno dejavnost, na katero so bile v vmesnem času prenesene pristojnosti vodenja registra zasebnih raziskovalcev, z odločbo, št. 6/2006, odpravila izbris tožnika iz registra zasebnih raziskovalcev z dne 26. 8. 2003. Odločba je bila tožniku vročena 16. 1. 2007; - je tožnik 28. 6. 2010 na Državno pravobranilstvo naslovil odškodninski zahtevek; - je tožnik 9. 8. 2010 vložil tožbo v tej pravdi.

8. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z neupravičeno zavrnitvijo predlaganih dokazov, predvsem zaslišanja tožnika, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo (tudi) pravico do kontradiktornosti. Tožnik mora v pravdi dokazati resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoj tožbeni zahtevek (212. člen Zakon o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Za uspeh s svojim tožbenim zahtevkom mora kumulativno zadostiti trditvenemu in dokaznemu bremenu, pri čemer pomanjkljivosti trditev ne more nadomestiti z dokazi. Sodeča sodnica je tožnika na prvem naroku 18. 4. 2012 večkrat pozvala, naj poda navedbe v zvezi s svojim tožbenim zahtevkom ter pojasni, katera dejstva želi s predlaganimi dokazi dokazati. Tožnik svojih navedb ni dopolnil in je vztrajal, da bo navedbe podal ob samem izvajanju dokazov. Revident svoj očitek zmotno opredeljuje kot kršitev kontradiktornosti, saj mu sodišče pravice do izjavljanja ni v ničemer omejevalo, nasprotno, večkrat ga je v okviru materialnoprocesnega vodstva pozvalo, naj svoje navedbe dopolni, a tega ni storil. Zavrnitev zaslišanja tožnika z obrazložitvijo, da njegovo zaslišanje ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato ne pomeni kršitve kontradiktornosti.

9. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo začetka teka zastaralnega roka in posledično (ne)utemeljenostjo ugovora zastaranja tožbenega zahtevka. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Za začetek teka zastaralnega roka zadošča, da je imel oškodovanec realne možnosti za uveljavitev svojega odškodninskega zahtevka, ker je glede na vse okoliščine primera mogel zvedeti za škodo in storilca. Škodni dogodek se je zgodil z izdajo odločbe Ministrstva z dne 4. 9. 2003, s katero je bil tožnik izbrisan iz registra zasebnih raziskovalcev. Nižji sodišči sta ugotovili, da je za škodo in njenega povzročitelja zvedel z dnem, ko mu je bila odločba vročena (9. 9. 2003). Tožnik je zoper to odločbo vložil tožbo na Upravno sodišče Maribor, ki je odločbo Ministrstva odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek, Vrhovno sodišče RS pa je takšno odločitev potrdilo. Javna agencija za raziskovalno dejavnost (v nadaljevanju Agencija) je v ponovljenem postopku odpravila izbris tožnika iz registra zasebnih raziskovalcev z dne 26. 8. 2003, s čimer je protipravno stanje prenehalo.

10. Tožnik je najkasneje od vročitve odločbe Agencije dalje nedvomno imel realno možnost (brez dejanskih ali pravnih ovir oziroma subjektivne ali objektivne nezmožnosti), da bi uveljavljal odškodninsko varstvo.(1) Pravilna je zato materialnopravna presoja nižjih sodišč, da je tožbeni zahtevek zastaral. Tudi če bi sodišče štelo, da je zastaralni rok začel teči z dnem, ko je bila tožniku vročena odločba Agencije (16. 1. 2007) in je protipravno stanje prenehalo, je do dne, ko je na Državno pravobranilstvo naslovil odškodninski zahtevek (28. 6. 2010), minilo več kot 3 leta in je subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 352. člena OZ potekel. Zastaranje prav tako ni bilo pretrgano, saj postopki, ki so bili pred vložitvijo predmetne pravde usmerjeni v odpravo sporne odločbe Ministrstva, kot tudi postopki pred ZZZS, ZPIZ in ZRSZ, niso dejanja upnika, ki bi pomenila pretrganje zastaranja v smislu 365. člena OZ, ker niso bila usmerjena v ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo odškodninske terjatev, ki jo tožnik uveljavlja v tej pravdi.

11. Sodišče je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, ker razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niso podani (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe Ustavnega sodišča RS Up-117/12, Up-1141/12, Up-1195/12, Up-89/14 in Up-124/14, vse z dne 28. 5. 2015.