Jedro

Spremenjena organizacija dela, ki jo je tožena stranka izvedla tako, da je delovne naloge prej samostojnega delovnega mesta vodje strokovne (splošne-pravne) službe, ki ga je opravljala tožnica, drugače razporedila med zaposlene oziroma jih delno oddala odvetniški pisarni kot zunanjemu izvajalcu, predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija, razporeditev nalog, naložitev določenih nalog drugemu delavcu, oziroma ukinitev delovnega mesta potrebna. To pomeni, da je tožena stranka, kljub vsebinskemu nadaljevanju opravil, ki jih je pred tem opravljala tožnica, lahko odločila, da se takšna dela opravljajo v okviru dveh ločenih služb (pravne in splošne službe), tako da je del opravil prenesla na druga na novo oblikovana delovna mesta, del pa na zunanjega izvajalca - odvetniško pisarno. Ker pri toženi stranki ni prišlo le do formalne (navidezne) reorganizacije, temveč tudi do dejanske spremembe organizacije dela in ukinitve delovnega mesta vodje splošne-pravne službe, ukinitev delovnega mesta pa ni bila posledica šikaniranja tožnice, je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (I., II.A in IV. točka izreka) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi tožene stranke, brez datuma, neutemeljen.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati in po odbitku dajatev izplačati odškodnino za razliko neto zneskov plač za naslednje mesece: - za mesec april 2011 v znesku 969,71 EUR, - za mesec maj 2011 v znesku 1.126,24 EUR, - za mesec junij 2011 v znesku 1.232,08 EUR, - za mesec julij 2011 v znesku 1.340,39 EUR, - za mesec avgust 2011 v znesku 1.340,25 EUR, - za mesec september 2011 v znesku 1.340,20 EUR, - za mesec oktober 2011 v znesku 1.340,20 EUR, - za mesec november 2011 v znesku 489,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne v posameznem mesecu za pretekli mesec do plačila.", stranki pa krijeta vsaka svoje stroške postopka.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi že enkrat odločilo. S sodbo opr. št. Pd 257/2011 z dne 6. 9. 2012 je v celoti ugodilo zahtevku tožnice. Po pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo je pritožbeno sodišče odločilo s sklepom opr. št. Pdp 993/2012 z dne 6. 3. 2013 in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V razlogih sklepa je med drugim pojasnilo, da zakonska opredelitev odpovednega (poslovnega) razloga ne izključuje primerov, ko se neko delo ali delovne naloge še vedno opravljajo, vendar ne več na nekem samostojnem delovnem mestu. Delodajalec se lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene ali jih celo odda zunanjim izvajalcem. Zato dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

2. Po dopolnitvi dokaznega postopka je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo v I. točki izreka ponovno presodilo, da ni utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi z istočasno ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od aprila 2011 do novembra 2011 obračuna in po odbitku dajatev izplača odškodnino za razlike v neto plači, razvidne iz II.A točke izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. V II.B. točki izreka je v presežku (plačilo razlik v plači od 11. 11. 2011 do konca decembra 2012) tožbeni zahtevek zavrnilo. Prav tako je v III. točki izreka zavrnilo tožbeni zahtevek za izplačilo odškodnine v obliki razlike odpravnine v neto znesku 5.604,55 EUR po predhodnem odvodu davkov in prispevkov. V IV. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožnici pravdne stroške v znesku 3.947,86 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila.

3. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (II.B in III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). V pritožbi navaja, da sodišče ni navedlo razlogov glede pasivne legitimacije tožene stranke po 11. 11. 2011. Ker je tožnica delo pri prevzemni družbi nastopila 1. 12. 2011, je upravičena do odškodnine v višini razlik plač pri toženi stranki do 30. 11. 2011. Glede na to, da odškodninska terjatev izvira iz nezakonite odpovedi, to je v času pred spremembo delodajalca, ima tožnica odškodninski zahtevek do tožene stranke kot delodajalca prenosnika. Neutemeljen je sklep sodišča prve stopnje, s katerim ni dopustilo spremembe tožbe glede denarnih zahtevkov. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi presodilo, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je bila tožnica diskriminirana. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga je tožnica postavila šele z vlogo 28. 8. 2014, in bi moralo odločiti le o zahtevku v tožbi z dne 4. 3. 2011. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo le dele izpovedi prič, ki so bili v korist tožeči stranki. Poleg tega je svojo odločitev oprlo na trditve in dokaze, ki so bili podani prepozno. Tožnica ni navedla nobene okoliščine, ki bi kazala na dejstvo, da bi bila glede prenehanja delovnega razmerja manj ugodno obravnavana kot ostali zaposleni. Sicer pa je tožnica že v svoji izpovedi potrdila, da se je njeno delo po vsebini spremenilo. Naloge in zadolžitve tožničinega delovnega mesta so bile po reorganizaciji v letu 2010 razdeljene med druge zaposlene, del teh nalog pa je opravljala odvetniška družba kot zunanji izvajalec. Tožnica po podpisu nove pogodbe o zaposlitvi ni več opravljala del in nalog, ki jih je opravljala pred odpovedjo. Delovnega mesta vodja štabne službe (strokovne službe) po reorganizaciji ni bilo več. Tožnica je še navedla, da je po 2. 11. 2010 vse delo predala A.A. in da po tem datumu dela zanjo ni bilo. Navaja, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako B.B. kot C.C.. Navedb tožnice glede diskriminacije po prvem naroku za glavno obravnavo sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. V tem delu velja prekluzija navajanja dejstev in dokazov. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila tožnica diskriminirana, niti ni navedla nobene osebne okoliščine, zaradi katere naj bi bila manj ugodno obravnavana. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, v delu, v katerem je odločilo o odškodninskem zahtevku za razliko plač. Stroškovna odločitev po mnenju tožene stranke ni pravilna, saj ni šlo le za spor o prenehanju delovnega razmerja, temveč tudi za premoženjski spor o denarnih prejemkih iz delovnega razmerja. Zato je upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi z denarnimi zahtevki. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

5. Obe stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili. Prerekali sta pritožbene navedbe in predlagali zavrnitev pritožbe. Priglasili sta stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi skladno z določbo drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri sta obe stranki vztrajali pri navedbah v pritožbi in v odgovoru na pritožbo. Na obravnavi je pritožbeno sodišče dopolnilno zaslišalo tožnico in v soglasju s strankama prebralo zapisnike obravnav pred sodiščem prve stopnje ter listine, ki se v spisu nahajajo v popisu prilog A, B in C. 7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zvezi z utemeljenostjo poslovnega razloga in diskriminacijo zmotno ugotovilo dejansko stanje, oziroma da je napačno dokazno ocenilo zlasti izpoved tožnice, posledično pa je napačen zaključek, da odpovedni razlog ni obstajal in da je bila tožnica diskriminirana pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je pritožbeno sodišče nepravilnosti odpravilo s ponovitvijo izvedenih dokazov ter dodatnim zaslišanjem tožnice na pritožbeni obravnavi.

9. Po določbi tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 s spremembami) delavec lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Ker gre v primeru 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR za prekluzivni rok, sodišče nanj pazi po uradni dolžnosti ves čas trajanja sodnega postopka. Tožnica je, zaslišana na pritožbeni obravnavi, povedala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela dne 9. 2. 2011. Glede na takšno ugotovitev, je bila tožba z dne 4. 3. 2011 vložena pravočasno v 30-dnevnem roku.

10. Tožnici je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR) in ponujena nova pogodba o zaposlitvi (tretji odstavek 90. člena ZDR). S tem se je preverjanje zakonitosti ravnanja tožene stranke kot delodajalca omejilo na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Med utemeljene razloge za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca ZDR v 1. alineji prvega odstavka 88. člena določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog), kot neutemeljeni odpovedni razlogi pa se štejejo le tisti, navedeni v 89. členu ZDR.

11. Tožena stranka je v odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je zaradi reorganizacije prišlo do ukinitve delovnega mesta vodja strokovne službe (v pogodbi o zaposlitvi vodja štabne službe), zato je prenehala potreba po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zaslišana na pritožbeni obravnavi je tožnica povedala, da ji je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodje splošne-pravne službe, čeprav je imela pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje štabne službe. Za odločitev o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu tožnice ni odločilno le poimenovanje delovnega mesta in pisni zapis delovnih nalog za določeno delovno mesto v pogodbi o zaposlitvi, temveč tudi dejansko izvrševanje delovnega razmerja. Pogodba o zaposlitvi in akt o sistemizaciji praviloma pokrivata dejansko izvrševanje delovnega razmerja. Iz opisa delovnega mesta v aktu o sistemizaciji izhaja, da se je delovno mesto vodja štabne službe opravljalo v organizacijski enoti splošne-pravne službe kot ene od strokovnih (štabnih) služb. Pri tem je iz akta o sistemizaciji pred reorganizacijo tožene stranke razvidno, da je bila tožena stranka na makro ravni organizirana v organizacijske enote, med katere spada tudi sektor strokovnih (štabnih) služb. Vodja štabne službe je tako generični pojem, ki zajema tudi vodjo splošne-pravne službe. Ni sporno, da je tožnica opravljala delo vodje splošne-pravne službe. V predmetni zadevi je sporno le, ali je po izvedeni reorganizaciji v letu 2010 prenehala potreba po tem delu.

12. Pritožbeno sodišče je s tem v zvezi na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: - da je bila tožena stranka konec leta 2010 zaradi razmer na trgu in neučinkovite organizacije primorana reorganizirati svoje poslovanje in spremeniti strukturo ter način odločanja, zmanjšati nivoje odločanja, ukiniti prejšnje sektorje (strokovne službe) in uvesti nova področja, zaradi česar so postala nekatera dela in posledično tudi delovna mesta pri toženi stranki nepotrebna; - da je tožena stranka dne 2. 11. 2010 sprejela nov pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je bilo ukinjenih več delovnih mest, med drugimi tudi delovno mesto vodja strokovne službe; - da je tožena stranka dne 2. 11. 2010 tožnico obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in dne 9. 2. 2011 sočasno z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto samostojni pravni referent (B2 in A4); - da je tožnica ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisala, pri čemer je bila nova zaposlitev ustrezna, kar je tožnica potrdila v svoji izpovedi; - da je tožnica pred odpovedjo vodila splošno in pravno službo (kamor so spadali vsi pravni referenti, v splošni službi pa je bilo vložišče, počitniške kapacitete in arhiv) in zastopala toženo stranko na sodišču ter je poročala naprej direktorju projekta ali upravi, kolikor je bilo to potrebno; - da iz izpovedi prič A.A., D.D. in E.E., še zlasti pa iz izpovedi tožnice, izhaja, da je po reorganizaciji prišlo do delitve sektorja splošne-pravne službe in nalog, ki so se opravljale v okviru te službe, in sicer na področje splošne službe, ki jo vodi F.F., in področje pravne službe, ki jo koordinira E.E. kot direktorica projekta na podlagi pooblastila, znotraj pravne službe pa sta bili na novo oblikovani delovni mesti, in sicer vodja pravne pisarne, na katerem je zaposlen A.A., ter vodja pravnega oddelka, na katerem je zaposlena D.D., del nalog (vse izvršbe in civilne zadeve) pa se je dodelilo zunanjemu izvajalcu - odvetniški družbi G.; - da v novi sistemizaciji ni bilo več delovnega mesta vodje splošne-pravne službe, ki ga je do odpovedi pogodbe o zaposlitvi dejansko opravljala tožnica; - da je tožnica povedala, da dela, ki jih je opravljala na delovnem mestu samostojnega pravnega referenta, niso enaka delu, ki jih je po odpovedani pogodbi o zaposlitvi opravljala kot vodja splošne-pravne službe.

13. Glede na navedene ugotovitve po presoji pritožbenega sodišča ni prišlo le do formalne (navidezne) reorganizacije, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje, temveč tudi do dejanske spremembe organizacije dela in ukinitve delovnega mesta vodje splošne-pravne službe, zato je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo je tožena stranka izvedla tako, da je delovne naloge prej samostojnega delovnega mesta vodje strokovne (splošne-pravne) službe drugače razporedila med zaposlene oziroma jih delno oddala odvetniški pisarni kot zunanjemu izvajalcu, je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da reorganizacija in racionalizacija poslovanja ter posledična ukinitev delovnega mesta glede na opredelitev poslovnega razloga iz prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR predstavlja utemeljen poslovni razlog. Odločitev o statusnih spremembah, reorganizaciji delovnih procesov in posledično drugačni razporeditvi ali ukinitvi delovnih nalog predstavlja poslovno odločitev delodajalca, v katero sodišče ne more posegati (npr. odločbe VIII Ips 297/2011, VIII Ips 86/2012, VIII Ips 37/2013, VIII Ips 132/2013, itd.). Pri tem ni pomembno, da so opravila, ki jih je tožnica opravljala, vsebinsko ostala tudi v novi organizaciji, kot to zaključuje sodišče prve stopnje, kajti tudi dejstvo, da potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. sodbo VIII Ips 209/2007). Sodišče nadalje nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija, razporeditev nalog, naložitev določenih nalog drugemu delavcu, oziroma ukinitev delovnega mesta potrebna (npr. sodba VIII Ips 104/2008). To tudi pomeni, da je tožena stranka kljub vsebinskemu nadaljevanju opravil, ki jih je pred tem opravljala tožnica, lahko odločila, da se takšna dela opravljajo v okviru dveh ločenih služb (pravne in splošne službe), tako da je del opravil prenesla na druga na novo oblikovana delovna mesta, del pa na zunanjega izvajalca - odvetniško pisarno.

14. Za zakonitost odpovedi mora biti podan resničen razlog na strani delodajalca, in sicer ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali drug podoben razlog. To pomeni, da poslovni razlog ne sme biti fiktiven ali prikrivati dejansko kakšnega drugega razloga, predvsem pa ne katerega od neutemeljenih odpovednih razlogov iz 89. člena ZDR. Med temi je tudi odpoved zaradi diskriminacije oziroma neenakega obravnavanja na podlagi takih okoliščin.

15. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu navedlo, da tožeča stranka ni navedla nobene osebne okoliščine, zaradi katere bi bila diskriminirana v smislu 6. člena ZDR (9. alineje 89. člena ZDR). V zvezi z navedbami tožnice o diskriminaciji v ponovljenem postopku je treba izhajati iz določbe prvega odstavka 286. člena ZPP, ki določa dolžnost stranke, da najkasneje na prvem naroku na glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponudi dokaze, ki so potrebni za ugoditev njenih navedb, in se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov sicer ni omejeno le na prvi narok za glavno obravnavo, saj so dodatne navedbe omogočene strankam tudi na kasnejših narokih, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP). Podobno velja tudi za navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov na prvem naroku nove glavne obravnave po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje s sklepom pritožbenega sodišča (drugi odstavek 362. člena ZPP). Ti dve določbi sta v prvi vrsti namenjeni pospešitvi postopka, sicer pa pomenita občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku in negativno vplivata tudi na težnjo po zagotavljanju materialno pravilne sodbe. V luči teh načel je potrebno razlagati tudi pojem krivde stranke, ki na poznejših narokih oziroma v pripravljalni vlogi po razveljavitvenem sklepu sodišča druge stopnje navaja nova dejstva (tako sodba VIII Ips 11/2014 z dne 24. 2. 2014).

16. Tožnica na prvi stopnji do prvega naroka za glavno obravnavo z dne 12. 3. 2012 ni niti zatrjevala diskriminacije glede na osebne okoliščine 6. člena ZDR oziroma 9. alineje 89. člena ZDR. Šele kasneje, predvsem pa v ponovljenem postopku, se je sklicevala na diskriminacijo zaradi starosti kot osebno okoliščino, ne da bi pojasnila, zakaj ustreznih trditev ni podala že prej. To bi lahko (in morala) navajati že prej, z ničemer pa ni pojasnila, zakaj tega ni ali ni mogla storiti pravočasno. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni upoštevalo prepoznih navedb niti izpovedi tožnice glede diskriminacije, ki ne more nadomestiti manjkajočih trditev (286. in 362. člen ZPP). Sicer pa se ob dejstvu, da so bili ugotovljeni organizacijski razlogi za prenehanje potrebe po tožničinem delu, da je v okviru reorganizacije tožena stranka ukinila večje število delovnih mest (vodja splošne-pravne službe, svetovalec uprave in direktor sektorja) in je pogodba o zaposlitvi prenehala še C.C. in B.B., tožnica glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga ne more uspešno sklicevati na domnevno diskriminacijo. Ker se je tekom postopka izkazalo, da je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi poslovni, in je bilo dejansko ukinjeno delo vodje splošne-pravne službe, ukinitev delovnega mesta ni bila posledica šikaniranja.

17. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dokazala obstoj organizacijskega razloga, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto vodje splošne-pravne službe. Ob dokazanem utemeljenem poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi in dejstvu, da je bila tožnici ponujena druga ustrezna zaposlitev v smislu določb tretjega odstavka 88. člena in 90. člena ZDR, ki jo je sprejela, je izpodbijana odpoved zakonita. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi na podlagi prvega odstavka 351. člena in 1. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijani ugodilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka.

18. Ob upoštevanju zgoraj razloženega stališča, da je bila tožnici zakonito podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, je neutemeljena tožničina pritožba zoper tisti del izpodbijane sodbe, s katerim je bil zavrnjen del tožbenega zahtevka. Ta del odločitve sodišča prve stopnje je pravilen, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja izpodbijana sodba. Ob ugotovitvi pritožbenega sodišča, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe zakonita, je zavrnitev denarnih zahtevkov za plačilo odškodnine zaradi razlik v plači in odpravnini utemeljena iz tega razloga. Posledično se do pritožbenih navedb v zvezi z višino škode in navedb, ki se nanašajo na številne modifikacije reparacijskega zahtevka, in niso bile bistvenega pomena za odločitev, pritožbeno sodišče ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

19. Zaradi spremembe dela sodbe je pritožbeno sodišče po določilu prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o povrnitvi stroškov ter spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnica sicer ni uspela s tožbenim zahtevkom, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov postopka v zvezi s sporom o prenehanju delovnega razmerja. Neutemeljena je navedba tožene stranke, da je upravičena do povrnitve stroškov zaradi zavrnitve denarnih zahtevkov. Tudi reparacijski zahtevki (plačilo odškodnine zaradi razlike v plači in odpravnini) so zgolj posledica temeljnega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovednega razloga. Za takšne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na uspeh. Navedeno pomeni, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka.

20. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP v preostalem delu pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.