Jedro

Odmera višine odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (glede drugega odstavka 1. točke, drugega odstavka 3. točke in 4. točke izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino za pretrpljeni strah, za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti tekom zdravljenja in za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter za duševne bolečine zaradi skaženosti v znesku 5.100,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.7.2005 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka na račun odškodnine za nepremoženjsko škodo več, je sodišče zavrnilo. Toženi stranki je nadalje naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki na račun zapadlih obresti na plačano nepremoženjsko škodo 6.544,71 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.2.2008 dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več na račun zakonitih zamudnih obresti na plačano nepremoženjsko škodo, torej glede 20,74 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.2.2008 dalje do plačila in glede zakonitih zamudnih obresti od 6.565,45 EUR za čas od 26.2.2008 do 28.2.2008, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki nastalo materialno škodo iz naslova stroškov zdravljenja v višini 899,90 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka za materialno škodo iz naslova stroškov zdravljenja več, je zavrnilo. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki materialno škodo iz naslova tuje pomoči v znesku 1.577,37 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2005 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.656,40 EUR, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka 15 dni dalje do plačila.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe glede nematerialne škode (razen za skaženost) v znesku 12.700,00 EUR in materialne škode, pri čemer se sklicuje na vse pritožbene razloge ter predlaga spremembo sodbe. Bistvene pritožbene trditve so sledeče: tožena stranka je plačala nesporni del materialne škode, ne da bi pri tem obrazložila, katero škodo naj bi dejansko plačala, zato bi sodišče moralo opraviti poračun delnega plačila materialne škode po določbi 288. člena OZ; glede stroškov prevoza na zdravljenje in pomoči tožnici tekom zdravljenja, ki so ji jo nudili starši, bi moralo sodišče upoštevati, da je škodo v konkretnem primeru odpravljala celotna družina, pa tudi prijatelji in znanci, vendar ti niso v nikakršni zavezi do povzročitelja, da namesto njega odpravljajo škodo, ki jo je povzročil in niso dolžni to škodo odpravljati brezplačno; ob ugotovljenem dejanskem stanju, da je tožnica trpela izredno hud strah ob samem dogodku ter zaradi izida zdravljenja in da je zaradi tega imela tudi psihične travme, bi moralo sodišče prisoditi odškodnino za strah v zahtevani višini; glede odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti je sodbi očitati zmotno ali vsaj nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bila tožnica po izdaji izvedenskega mnenja na zdravljenju na ginekološki kliniki in je opravila tudi dodatni kontrolni pregled na travmatološki kliniki zaradi hudih bolečin v predelu ledvene hrbtenice; prisojena odškodnina je neprimerna ob upoštevanju tožničine starosti in dejstva, da je pričakovati hiter razvoj artrotičnih sprememb in s tem hujše bolečine v bodoče; pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti so osnovne ugotovitve sodišča o trajnih posledicah korektno povzete iz navedb tožnice in ugotovitev izvedenca, vendar je premalo upoštevana okoliščina, ki jo izvedenka opisuje kot strah, da ne bo dobila ustrezne zaposlitve, ki je poglobila psihične težave in povzročila, da je bila tožnica psihično zamorjena in depresivna.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka je tožeči stranki plačala dne 22.2.2008 nesporen del odškodnine v znesku 20.000,00 EUR in sicer 19.200,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 800,00 EUR za premoženjsko škodo. Tožeča stranka je v zahtevku za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo to upoštevala in odštela znesek 19.200,00 EUR, ne strinja pa se z enakim obračunom za premoženjsko škodo in sodišču tudi v pritožbi sugerira, da bi moralo delno plačilo premoženjske škode obračunati v skladu z določbo 288. člena Obligacijskega zakonika, torej tako, da se najprej odplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Na ta način naj bi se upoštevala že plačana akontacija odškodnine za premoženjsko škodo po stališču tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni opredelila ob plačilu, za katero materialno škodo je plačana akontacija. Vrstni red vračunavanja določa 287. člen OZ. V primeru, če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunavajo po istem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Če ni dolžnikove izjave o vračunavanju, se obveznosti poravnajo po vrstnem redu, kot je katera zapadla v izpolnitev. O tem, da se dne 22.2.2008 nakazanih 800,00 EUR za materialno škodo nanaša na stroške zdravljenja tožnice, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, ne more biti dvoma, saj je poleg stroškov bolnišničnega zdravljenja, ki jih tožnica izkazuje z računi, uveljavljala le še stroške prevozov in plačilo odškodnine za tujo nego in pomoč, vendar je tožena stranka že v odgovoru na tožbo plačilo navedene odškodnine odklonila. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je delno plačilo odškodnine za materialno škodo upoštevalo v znesku prisojene odškodnine za stroške zdravljenja.

Temelj zahtevkov za povrnitev škode zaradi tuje pomoči v času zdravljenja je v določbi 1. odstavka 174. člena OZ, ki določa, da mora tisti, ki prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so v zvezi s tem, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Sodna praksa ni povsem enotna pri presoji legitimacije za uveljavljanje tovrstnih zahtevkov. Pritožnica trdi, da je v njenem primeru škodo povzročitelja odpravljala celotna njena družina, pa tudi prijatelji in znanci, zaradi česar naj bi bilo njihovo premoženje nedvomno zmanjšano. Za priznanje te vrste odškodnine sicer ni relevantno, kdo naj bi tožnici nudil pomoč, temveč dejstvo, ali je to pomoč kot oškodovanka potrebovala ter ali je bila zaradi tega oškodovana. Pritožbeno sodišče se zato strinja z razlogi prvostopnega sodišča, da v konkretnem primeru ne gre za takšno obliko materialne škode, ki bi opravičevala odmero odškodnine po določbi 174. člena OZ.

V ostalem se pritožba tožnice nanaša na zmotno uporabo materialnega prava, ko očita sodišču prve stopnje, da je odmerilo prenizko odškodnino za vse postavke nematerialne škode, razen za duševne bolečine zaradi skaženosti. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila, opredeljena v 179. členu OZ. Ta merila so bila pri prisoji višine denarne odškodnine pravilno upoštevana. Pri odškodnini za strah je upoštevana ugotovitev sodišča, da je tožnica utrpela strah tako ob samem škodnem dogodku, kot tudi strah za izid zdravljenja. Tudi ob upoštevanju časovno omejene posttravmatske stresne motnje, ki je bila po ugotovitvi izvedenke psihiatrične stroke pri tožnici izražena vsaj pol leta in se je kazala v obliki izogibanja pred prometom, nočnimi morami in motnjami spanca, je prisojena odškodnina v znesku 1.500,00 EUR za strah primerna tako glede na subjektivno doživljanje oškodovanke, kot tudi objektivno pogojenost te postavke škode.

Glede na ugotovitve sodišča v zvezi s težo poškodbe, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem, ki so tudi po mnenju pritožnice korektno povzete iz njene izpovedi ter mnenja izvedenca travmatološke stroke, je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Pri tem je sodišče v zvezi s to postavko odškodnine sledilo mnenju izvedenca travmatologa, da se bodo pri tožnici bolečine lahko pojavljale tudi v bodoče zaradi možnosti zgodnjega razvoja degenerativnih sprememb, kar se nedvomno nanaša tudi na v pritožbi zatrjevane bolečine v času nosečnosti. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede funkcionalnih posledic škodnega dogodka, obsega zmanjšanja življenjske aktivnosti in intenzivnosti duševnih bolečin tožnice pa kažejo, da je primerna tudi prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 12.000,00 EUR. Tožnica izpostavlja, da je prikrajšana za aktivnosti, med katerimi je tudi skrb za otroka ter da je zaradi fizičnih omejitev prizadeta pri iskanju ustrezne zaposlitve. Te okoliščine je sodišče prve stopnje že ustrezno ovrednotilo, seveda ob upoštevanju, da se denarna odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti oškodovancu lahko prisodi v tolikšni meri, kolikor dokaže, da se trajne posledice poškodb odražajo v njegovi duševni ali telesni bolečini oziroma trpljenju.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.