Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija zoper odločitev o premoženjski škodi se zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi delnega umika tožbe glede 22. 2. 2008 plačanih 20.000 EUR (19.200 EUR za nepremoženjsko škodo in 800 EUR za premoženjsko škodo) postopek ustavilo, s sodbo pa toženki naložilo, da mora tožnici plačati za nepremoženjsko škodo še 5.100 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2005 do plačila ter da je dolžna plačati na račun zapadlih obresti na plačano nepremoženjsko škodo 6.544,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 2. 2008 do plačila. Toženki je nadalje naložilo, da je dolžna tožnici plačati nastalo premoženjsko škodo za stroške zdravljenja v višini 899,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe sodišča prve stopnje do plačila ter da ji mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnice za plačilo nepremoženjske in premoženjske škode zavrnilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je prisojena odškodnina glede na ugotovljeno dejansko stanje prenizka in dobesedno ponovi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na trajanje in intenzivnost bolečin ter neugodnosti med zdravljenjem, na intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Meni, da bi ji morali sodišči prisoditi celotno vtoževano odškodnino iz teh naslovov. V drugih primerljivih zadevah, ki jih tožnica v reviziji našteva, je bila s strani sodišč določena bistveno višja odškodnina, zato tožničin zahtevek ni pretiran. Pritožbenemu sodišču tudi očita, da njegova sodba ni ustrezno obrazložena, ker se je le pavšalno opredelilo do njenih pritožbenih navedb. Trdi, da iz sodb sodišč prve in druge stopnje ni razvidno, katere subjektivne okoliščine konkretnega primera so bile odločilne, da tožnici pripada le 50% od povprečno prisojene odškodnine za podobne primere. Zatrjuje, da se sodbe sodišča druge stopnje ne da preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, je pa tudi v nasprotju z dokazi v spisu. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da zavrnilni del obeh sodb razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o premoženjski škodi ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije:

6. Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP je revizija dovoljena v tistih premoženjskih sporih, v katerih vrednost revizijsko izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 1,000.000 SIT (4172, 93 EUR). Če tožnik uveljavlja več zahtevkov, ki imajo različno podlago, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena v zvezi z 39. členom ZPP pravica do revizije presoja po vrednosti vsakega zahtevka.

7. Zahtevka za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Ker v tej zadevi zahtevka za plačilo 220,95 EUR (za stroške prevoza tožnice) in za plačilo 1.577,37 EUR (za tujo nego in pomoč) odškodnine za premoženjsko škodo ne presegata revizijskega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP, revizija tožnice v tem delu ni dovoljena.

O neutemeljenosti revizije:

8. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tožnica utemeljuje s sklicevanjem na okoliščine, ki naj bi jo upravičevale do višje odškodnine. Vendar pa sta sodišči prve in druge stopnje vse te okoliščine ugotovili in jih pri odmeri tudi upoštevali. Pri tem sta pravilno uporabili temeljni načeli pri odmeri odškodnine: načelo individualizacije odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pomembno je, da ima načelo individualizacije odškodnine korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih škodnih posledic za vsakič konkretno obravnavanega oškodovanca tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse, saj je to pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanja odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

9. S pravnomočno sodbo je ugotovljeno, da je bila tožnica kot sopotnica udeležena v prometni nesreči 23. 2. 2004, v kateri je utrpela zlom petega ledvenega vretenca. Višina odmerjene odškodnine temelji na dejstvih, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja dr. B. R. (sodni izvedenec medicinske stroke) in dr. M. T. (sodna izvedenka psihiatrične stroke), zaslišanja tožnice in medicinske dokumentacije. Sodišči sta pri odmeri pravilno ovrednotili bolečinsko obdobje, nevšečnosti med zdravljenjem, intenzivnost in trajanje strahu ter duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Primerjava prisojene odškodnine v obravnavani zadevi s prisojenimi odškodninami v tožničinemu podobnih primerih potrjuje primerno umeščenost tožnici pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za tako škodo(1). Zadeve, na katere se sklicuje tožnica v reviziji, niso primerne, ker je šlo v vseh za težje poškodbe in ker je v večini ponujenih zadev revizijsko sodišče (glede na vlagatelja revizije) presojalo samo, ali je bila odškodnina odmerjena prenizko, ne pa tudi, ali je bila odmerjena previsoko.

10. Le delni prepis zakonskega besedila (v obravnavanem primeru dela 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se nanaša na pomanjkanje obrazložitve o odločilnih dejstvih in tako imenovano protispisnost) pomeni uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka brez navedbe razlogov. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo le v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Zato ni dolžno in tudi ne sme samo iskati pomanjkljivosti, zaradi katerih naj se sodba ne bi dala preizkusiti, kateri dokazi naj bi bili v nasprotju z razlogi sodbe itd., kar vse tožnica v reviziji brez konkretne opredelitve in utemeljitve le pavšalno zatrjuje. Sicer pa je vrhovno sodišče v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da je standard obrazloženosti odločb sodišč druge stopnje nižji od standarda obrazloženosti odločb prve stopnje(2). Izpodbijano sodbo je vsekakor mogoče preizkusiti (pritožbeno sodišče se je opredelilo do vseh izpodbijanih postavk nepremoženjske škode in navedlo tudi, da je sodišče prve stopnje že ustrezno ovrednotilo vse okoliščine primera), zato očitana kršitev postopka ni podana.

11. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo tožnice na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti in z njo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerljivi sta zlasti zadevi II Ips 449/2002 in II Ips 638/2008. Op. št. (2): Primerjaj sodbo II Ips 458/2005.