Jedro

Zastaralni rok za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve začne teči s premikom premoženja brez pravne podlage.

Vložitev pritožbe zoper sklep o dedovanju ne predstavlja takšnega upnikovega dejanja, s katerim bi se lahko ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zastaranje ni bilo pretrgano s pritožbo, saj ta ni bila primerno pravno sredstvo za uveljavljanje terjatve iz naslova obogatitve do zapustnice oziroma njenega dediča. Pravna prednica tožnikov bi namreč zahtevek lahko kadarkoli po dospelosti uveljavljala v pravdi, saj njena pravica ni dednopravne narave.

Ugovor zastaranja je materialnopravne narave in kadar se dolžnik sklicuje na zastaranje na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP, s takšnim ugovorom ni prekludiran.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 506,74 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 13. 3. 2003 od sodišča zahtevala, naj razsodi, da jima je toženec dolžan plačati znesek 17.041,19 EUR z obrestmi. Navajata, da je bil toženec obogaten, ker si je njegova pokojna žena M. S., ki je bila tako kot tožnica sestra pokojne Š. B., brez pravne podlage prisvojila njen denar v višini 22.443,23 USD. Navajata, da je sodišče z dodatnim sklepom o dedovanju po pokojni ženi toženca odločilo, da dodatna zapuščina - finančna sredstva na dveh hranilnih knjižicah - v celoti pripada tožencu. Opozarjata, da so ta sredstva v resnici last pokojne Š. B., ki je prejemala pokojnino od ameriškega zavoda, toženčeva žena pa je s sredstvi le upravljala.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev zastarala, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je zastaranje pričelo teči najkasneje ob smrti toženčeve žene dne 17. 8. 1997 in je do vložitve tožbe dne 13. 3. 2003 petletni zastaralni rok potekel. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnika vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagata, naj revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Navajata, da je bil napačno uporabljen 361. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Po njunem mnenju je nepravilno stališče, da je pokojna Marija Simonič pridobila pravico terjati izpolnitev obveznosti že ob smrti sestre dne 17. 8. 1997. Pojasnjujeta, da je terjatev lahko uveljavljala šele ob prejemu dodatnega sklepa o dedovanju, saj je šele takrat ugotovila, da si je sestra prisvajala njeno pokojnino. Opozarjata, da sodišče ni raziskovalo v kakšnem zdravstvenem stanju je bila Š. B. ob smrti sestre, in da iz podatkov v spisu ne izhaja, da bi ob normalni skrbnosti lahko ugotovila, ali ima denarna sredstva in pravočasno uveljavljala terjatev do zapuščine. Poudarjata, da sta sodišči zagrešili kršitev določb postopka, saj je omenjeni zaključek brez ustrezne podlage, ni preverljiv in se posledično sodb ne da preizkusiti. Nadalje navajata, da je sodišče ravnalo napačno, ker ni uporabilo 388. člena ZOR. Opozarjata, da je bila pritožba edino pravno sredstvo njune pravne prednice ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju. Zato menita, da jo je treba šteti kot upnikovo dejanje, s katerim bi se lahko ugotovila in zavarovala njegova terjatev. Pojasnjujeta, da je nepravilno uporabljen 389. člen ZOR, saj ne pravi, da zastaranje ni pretrgano, če je pritožba zavrnjena. Menita tudi, da je sodišče z odločitvijo, da je bil ugovor zastaranja podan pravočasno, prekršilo 286. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navajata, da je tožnik že na prvem naroku vedel, da je terjatev zastarala, zato bi moral ugovor podati že takrat. Po njunem mnenju sodišče kasnejšega ugovora ne bi smelo upoštevati, saj gre za prekluzijo.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da sodbi temeljita na dejstvih, razvidnih iz dokumentacije v spisu in se ju lahko preizkusi. Opozarja, da pritožba ne predstavlja razloga za pretrganje zastaranja po 388. členu ZOR, saj pravna prednica tožnikov ni bila dedič po sestri in ni imela pravice do pritožbe, temveč le pravico denarno terjatev uveljavljati v pravdi. Poudarja tudi, da prekluzija iz 286. člena ZPP ne velja za materialnopravne ugovore strank, temveč se nanaša le na nova dejstva in dokaze.

5. Revizija ni utemeljena.

6. ZOR v 361. členu določa, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev obveznosti. Zastaralni rok za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve začne teči s premikom premoženja brez pravne podlage. Pravilen je torej zaključek sodišča druge stopnje, da je do tega premika premoženja prišlo dokončno s smrtjo sestre. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pravna prednica toženca umrla 17. 8. 1997, tožba pa je bila vložena dne 13. 3. 2003, sta sodišči pravilno uporabili 371. člen ZOR, ko sta odločili, da je terjatev zastarala.

7. Neutemeljen je revizijski očitek, da navedeni zaključek ne temelji na podatkih v spisu. Iz skopih navedb v spisu izhaja, da je bila pokojna Š. B. le zaradi fizičnih težav vrsto let v oskrbi sestre M. S., da pa je bila sicer poslovno popolnoma sposobna. Sodišči prve in druge stopnje tega dejstva nista ugotavljali, ker tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje nikoli nista zatrjevala, da bi bila njuna pravna prednica M. S. v tako slabem zdravstvenem stanju, da ne bi mogla pravočasno uveljavljati obogatitvenega zahtevka. Tožnika tudi v pritožbi nista uveljavljala ugovora, da sodišče ni ugotavljalo zdravstvenega stanja njune pravne prednice, zato višje sodišče na ta ugovor tudi ni moglo odgovoriti in so njune revizijske navedbe v tej smeri neutemeljene.

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava, ker sodišči pritožbe pravne prednice tožnikov nista šteli kot upnikovo dejanje, ki pretrga zastaranje (388. člen ZOR). Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da vložitev pritožbe zoper sklep o dedovanju ne predstavlja takšnega upnikovega dejanja, s katerim bi se lahko ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Zastaranje ni bilo pretrgano s pritožbo, saj ta ni bila primerno pravno sredstvo za uveljavljanje terjatve iz naslova obogatitve do zapustnice oziroma njenega dediča. Pravna prednica tožnikov bi namreč zahtevek lahko kadarkoli po dospelosti uveljavljala v pravdi, saj njena pravica ni dednopravne narave.

9. Pravilna je tudi odločitev sodišča druge stopnje, da je bil ugovor zastaranja podan pravočasno. Ugovor zastaranja je materialnopravne narave in kadar se dolžnik sklicuje na zastaranje na podlagi dejstev, ki so bila pravočasno navedena v smislu 286. člena ZPP, s takšnim ugovorom ni prekludiran. Ker so bila dejstva, potrebna za njegovo presojo, navedena do prvega naroka za glavno obravnavo, se je lahko toženec na zastaranje skliceval tudi kasneje, to je s pripravljalno vlogo z dne 20. 2. 2006. 10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljena revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnika sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Na podlagi istih določb sta tožnika dolžna tožencu povrniti tudi njegove stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 506,74 EUR (900 točk po 0,46 EUR, 2 % mat, stroške in 20 % DDV).