Jedro

Pritožba zoper dodatni sklep o dedovanju glede nove zapuščine v obliki denarnih sredstev na bančnih računih ne more pretrgati zastaranja terjatve do zapustnice iz naslova neupravičene obogatitve, pri čemer je zastaranje pričelo teči najkasneje s smrtjo zapustnice.

Prekluzija, ki jo ureja 286. člen ZPP, se nanaša le na nova dejstva in dokaze, ne more pa veljati za materialnopravni ugovor oziroma pravna naziranja strank v postopku. Ugovor zastaranja je materialnopravni ugovor, ki ga je ob pogoju, da so do konca 1. naroka za glavno obravnavo navedena vsa odločilna dejstva, mogoče uveljavljati do konca postopka na prvi stopnji.

r

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo zneska 17.041,19 EUR z obrestmi, kot izhajajo iz 1. točke izreka sodbe. Posledično je tožnikoma naložilo, da sta dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 2.203,68 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje.

Zoper sodbo se pritožujeta oba tožnika iz vseh pritožbenih razlogov. Ocenjujeta, da njuna terjatev ni zastarala, ker je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo pritožbe zoper dodatni sklep o dedovanju. Sodišče je v zvezi s tem napačno uporabilo materialno pravo, in sicer določila Zakona o obligacijskih razmerjih. Napačno je tudi stališče, da tožnika v nobenem primeru ne bi mogla izločati iz zapuščine vsote denarja. Če bi se sporne hranilne knjižice našle že tekom zapuščinskega postopka, bi sedaj pokojna Š. M. v okviru zapuščinskega postopka uveljavljala svojo pravico na denarnih sredstvih. Te bi iz zapuščine izločala in sodišče bi jo napotilo na pravdo. Š. M. je bila prikrajšana za uveljavljanje svojega zahtevka v okviru zapuščinskega postopka, saj so se denarna sredstva našla šele kasneje in so bila predmet dodatnega sklepa o dedovanju, ki je bil izdan brez razpisane obravnave. Napačno je tudi stališče sodišča, da je za tek zastaranja brez pomena, ali upnik za obstoj svoje terjatve oziroma njeno zapadlost ve ali ne. Pravna prednica tožnice je namreč šele ob izdaji dodatnega sklepa o dedovanju v zapuščinskem postopku ugotovila, da je pokojna sestra funkcijo skrbnika opravljala tako, da si je prisvajala njeno pokojnino. Ugovor zastaranja je tožena stranka podala prepozno, saj ga je podala že po prvem naroku za glavno obravnavo. Gre za materialnopravno pomembno dejstvo, pa tudi trditev in dokaz tega dejstva. Vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev predlogov, pa morajo stranke navesti najkasneje na prvem naroku. Z uveljavitvijo ugovora je bila torej tožena stranka prekludirana. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi ni izvedlo dokaznega postopka, zato je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika s tožbo uveljavljata kondikcijski zahtevek, saj zatrjujeta, da je bila pravna prednica toženca in s tem posredno tudi on sam z denarjem njune pravne prednice neupravičeno obogatena, ko si ga je protipravno prisvojila. Pravilen je zato zaključek prvostopnega sodišča, da je takšna kondikcijska terjatev podvržena zastaranju v splošnem 5-letnem zastaralnem roku, ki ga ureja določilo 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, ki se v konkretnem primeru uporablja na podlagi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (361. člen ZOR), kar je bilo v konkretnem primeru najkasneje ob smrti M. S. 17. 8. 1997, tožba pa je bila vložena 13. 3. 2003. Napačno je stališče pritožnikov, da je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo pritožbe zoper dodatni sklep o dedovanju. Kdaj zastaranje pretrga, namreč zakon izrecno ureja v 388. členu ZOR, vložitev pritožbe pa ne pomeni takšnega upnikovega dejanja, s katerim bi se lahko ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Poleg tega je bila pritožba zavrnjena, kar ob smiselni uporabi določila 389. člena ZOR predstavlja dodaten argument, da zastaranje ni bilo pretrgano. Pravna prednica tožnikov bi sicer v zapuščinskem postopku lahko izločala svoja denarna sredstva, vendar, ker gre za generično stvar, vedno le v obliki denarne terjatve. Tak zahtevek pa je kot že omenjeno podvržen zastaranju, ki se utemeljuje z neizvrševanjem pravice. Opravičuje ga prav dejstvo, da nekdo pravico ima, a ne izkoristi možnosti za njeno realizacijo. Pravna prednica tožnikov bi najkasneje s smrtjo svoje sestre morala biti seznanjena s svojim premoženjskim stanjem, ob normalni skrbnosti bi lahko ugotovila, ali ima vsa denarna sredstva in nato še pravočasno uveljavljala svojo terjatev do zapuščine. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je za svojo terjatev izvedela šele, ko je prejela dodatni sklep o dedovanju, takrat je zgolj zvedela, da je zapustnica imela denarna sredstva, ki so predstavljala dodatno zapuščino. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka ugovor zastaranja podala pravočasno. Gre za ugovor materialnega prava, ki ga je mogoče uveljavljati vse do zaključka postopka na prvi stopnji, seveda če so pravočasno navedena vsa pravnorelevantna dejstva in zanje ponujeni dokazi. Ker so ta v konkretnem primeru že bila vsebovana v trditvenih podlagah obeh pravdnih strank pred prvim narokom za glavno obravnavo, za obravnavo ugovora ni bilo nikakršnih ovir. Prekluzija, ki jo ureja 286. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP), se namreč nanaša le na nova dejstva in dokaze ter izjavo o navedbah nasprotne stranke, ne more pa veljati za materialnopravne ugovore oziroma pravna naziranja strank v postopku.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 350. člena ZPP), je le-to pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP. Ker tožnika s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.