Jedro

Vrhovno sodišče RS je večkrat poudarilo, da za zakonitost izredne odpovedi ZDR-1 kumulativno določa dva pogoja, in sicer odpovedni razlog ter okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Obstoj obeh pogojev pa je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 dolžan dokazati delodajalec, torej v konkretnem primeru toženka. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledico kršitve pogodbe. Drugi pogoj ima oseben značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja ipd.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

II. Tožena stranka sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 3. 2015 nezakonit (I. točka izreka) in da je tožniku delovno razmerje pri toženki trajalo do 17. 3. 2015, zavrnilo pa je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za priznanje delovne dobe, obračun in izplačilo nadomestil plač in plačilo davkov ter prispevkov, vse za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do razsoje sodišča prve stopnje (III. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku obračuna denarno povračilo v znesku 2.188,80 EUR bruto, odvede davke in prispevke ter mu izplača neto znesek v 8 dneh, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (V. točka izreka). Obema strankama je naložilo, da plačata priznane potne stroške pričam, ki sta jih predlagali (VI. in VII. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v točkah I, II in IV izreka se pritožuje toženka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 338. člena ZPP).

Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožniku očitana ravnanja mogoče opredeliti kot hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa po oceni sodišča ni podan drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, zaradi česar je odpoved nezakonita, saj ima delodajalec na voljo tudi druge blažje sankcije. Posledično je sodišče tožniku prisodilo denarno povračilo v višini treh plač.

Toženka se ne strinja, da takšna kršitev, kakršna je bila ugotovljena pri tožniku, ne opravičuje izredne odpovedi. Delodajalec, da prepreči takšne kršitve delavca, lahko uveljavi svoj legitimni interes. Ugotovljena kršitev je predstavljala realno podlago za izgubo zaupanja v tožnikovo delo, kar je toženka izrecno navedla v sklepu o izredni odpovedi in to trdila tudi v odgovoru na tožbo. Tožnik je v tožbi navedel zgolj dejstvo, da med strankam zaupanje ni porušeno in bi delo lahko še dalje opravljal glede na to, da ni porabil prevelikih količin mesa glede na število zaposlenih in otrok. Toženka se je na te pavšalno podane navedbe odzvala z navedbo in trditvijo v odgovoru na tožbo, v dokaznem postopku pa je toženka dokazala te takozvane "okoliščine", ki se nanašajo na naravo, težo in posledice kršitve, vse vezano s presojo interesov in okoliščin obeh strank, ki so pomembno vplivale na medsebojno zaupanje. Že narava in teža ugotovljenih kršitev same po sebi privedejo do popolne izgube zaupanja in s tem možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. S tem, ko je toženka izkazala in dokazala obstoj odpovednega razloga, je dokazala tudi okoliščine, da v posledici dokazanih kršitev takšno ravnanje tožnika poruši zaupanje delodajalca do delavca. Ker tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana nezakonito, ni upravičen do denarnega povračila in do nobene škode.

Toženka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju, po delni razveljavitvi prve sodbe, izdane v tem postopku (sklep pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 332/16 z dne 17. 11. 2016), obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v navedenem sklepu. Tako je pravilno najprej ugotavljalo, ali je tožnik storil očitano kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Glede tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v spornem obdobju v svojstvu kuharja vrtca in podružnice šole v nasprotju z normativi za pripravo kosil in malic nabavljal večje količine živil, predvsem mesnih, ter da takšno tožnikovo ravnanje predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjeno najmanj iz hude malomarnosti, zaradi česar je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedena ugotovitev ni pod pritožbo.

6. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) v prvem odstavku 109. člena določa, da delavec in delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V zvezi z omenjenim določilom je Vrhovno sodišče RS že večkrat poudarilo (npr. sodba opr. št. VIII Ips 184/2015), da za zakonitost izredne odpovedi ZDR-1 kumulativno določa dva pogoja, in sicer odpovedni razlog ter okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Obstoj obeh pogojev pa je na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR-1 dolžan dokazati delodajalec, torej v konkretnem primeru toženka. Prvi pogoj je stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledico kršitve pogodbe. Drugi pogoj ima oseben značaj. Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja ipd.

7. Na podlagi navedenega stališča v omenjeni sodbi nikakor ni mogoče pritrditi toženki, da je s tem, ko je dokazala obstoj odpovednega razloga (pri tem tudi naravo kršitve), dokazala tudi drugi pogoj. Nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja bi toženka morala dokazati ločeno od obstoja odpovednega razloga, česar pa ni storila. Toženka je v podanem sklepu o izredni odpovedi zapisala, da "delavcu dokazane očitane kršitve utemeljujejo resen in utemeljen razlog za izredno odpoved, saj glede na naravo delavčevih kršitev, glede na njegovo delovno mesto, ki ga opravlja in glede na to, da delodajalec delavcu nikakor ne more več zaupati, ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. "Takšne navedbe toženke, zakaj je štela, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, pa so pavšalne in nezadostne. Iz njih pravzaprav izhaja enak zaključek, kot ga toženka navaja v pritožbi, da je že zaradi samega obstoja očitane kršitve podan tudi drugi pogoj, torej nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Takšen zaključek pa ni pravilen, še manj, da je toženka drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi dokazala.

8. Tožnik je v IX. točki tožbe izrecno navajal, da meni, da med njim in toženko ni porušeno zaupanje in bi delo lahko še dalje opravljal pri toženki. Tožnik je torej izrecno izpodbijal obstoj drugega pogoja, nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. O tem se toženka v odgovoru na tožbo sploh ni nič izjasnila, niti ne podala kakršnegakoli dokaznega predloga. Tega ni storila niti v kasnejših vlogah ali na narokih. Prav tako se zaslišana ravnateljica toženke A.A. o (ne)možnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni nič opredelila, tako da toženka (razen prerekane trditve v odpovedi) o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja sploh ni podala nobene trditvene podlage in nobenega dokaznega predloga.

Posledično tudi navedb v pritožbi o tem pogoju pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP sploh ne more upoštevati, saj toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. Zato je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in je zato izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

9. Ker je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku, nezakonita, je neutemeljena pritožbena trditev, da tožnik ni upravičen do denarnega povračila, saj mu takšno povračilo pripada na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR-1, ki ga je sodišče prve stopnje določilo skladno z drugim odstavkom tega člena v višini treh plač in je takšno povračilo glede na okoliščine primera povsem primerno. Pritožbeno sodišče se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 27. in 28. točki obrazložitve v celoti strinja in k temu nima več kaj dodati.

10. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko navaja, da tožnik ni upravičen do nobene škode, saj sodišče prve stopnje tožniku ni prisodilo nobene odškodnine oziroma je celo zavrnilo njegov reparacijski zahtevek.

11. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP). Sodišče druge stopnje je presodilo le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena ZPP).