Jedro

Sodišči za odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločitev o sodni razvezi nista upoštevali istih dejstev (okoliščin) glede subjektivno porušenega odnosa med delodajalcem in delavcem, zato revizijski ugovori v zvezi s tem niso utemeljeni. Odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi temelji le na tem, da toženka razen pavšalnih navedb o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 te nemožnosti ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani, obratno pa je sodišče prve stopnje (kar je potrdilo sodišče druge stopnje) glede odločitve o sodni razvezi izhajalo iz tega, da je tožnik med postopkom sam navedel, da delovno razmerje med strankama ni več mogoče in da se ne želi vrniti več nazaj v službo k toženki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 17. 3. 2015, ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženki trajalo do 17. 3. 2015 in mu priznalo denarno povračilo v znesku 2.188,80 EUR bruto, višji zahtevek pa je zavrnilo.

Odločitev sodišča, ki jo je sprejelo v drugem sojenju, temelji na tem, da v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku niso navedeni vsi znaki očitanega kaznivega dejanja; kljub temu pa ravnanje tožnika, ki je v nasprotju z normativi nabavljal večje količine živil, predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki je bila storjena najmanj iz hude malomarnosti - s tem pa je podan odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1). Kljub tej presoji iz nadaljnjih razlogov sodbe izhaja, da toženka ni obrazloženo prerekala navedb tožnika, da bi lahko pri njej še naprej opravljal delo, saj so njene navedbe s tem v zvezi pavšalne in pomanjkljive. Prav zato je sledil zaključek, da ni podan pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja), torej je odpoved nezakonita. Ker je tožnik med postopkom navedel, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni mogoče in ni želel nazaj k toženki, poleg tega pa se je takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženki samozaposlil oziroma se kasneje zaposlil pri drugem delodajalcu, je sodišče njegovo pogodbo razvezalo že s 17. 3. 2015 in mu priznalo denarno povračilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje ter odločilo, da toženka krije sama svoje pritožbene stroške. Med drugim je obrazložilo, da bi morala toženka nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja dokazati ločeno od obstoja odpovednega razloga, česar pa ni storila, saj so bile njene navedbe o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja pavšalne, teh navedb pa tudi ni dokazala.

3. V pravočasni reviziji toženka uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje. Med drugim navaja, da je v odgovoru na tožbo podala trditve o porušenem zaupanju do delavca, ki mu glede na njegovo delovno mesto in izkazane hujše kršitve ne more več zaupati. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi bil izrek sodbe v direktnem nasprotju z razlogi sodbe oziroma, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Poudarja, da je dovolj konkretno navedla, da tožniku ne more več zaupati in da je tudi sicer vsakemu jasno, da tožniku zaradi takih očitkov ne more zaupati; v nadaljevanju izhaja iz tega, da naj bi sodišče ob uporabi materialnega prava pri odločanju o prenehanju delovnega razmerja po 118. členu ZDR-1 ista dejstva sprejelo kot dokaz o porušenem odnosu med strankama. To naj bi pomenilo, da je sodišče uporabilo iste trditve, za katere je pred tem navedlo, da ne zadoščajo oziroma so pavšalne. Sodišče je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo na podlagi subjektivno porušenega odnosa med strankama, kar je ves čas trdila toženka, njene trditve pa je sodišče v tem primeru štelo za dokazane. Teh okoliščin sodišče ne sme in ne more interpretirati različno.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Toženka tudi v reviziji na splošno prereka ugotovitve sodišč o njenih pavšalnih oziroma nezadostnih navedbah v zvezi z obstojem pogoja za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 - če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zgolj dejstvo, ali so bile navedbe toženke premalo konkretizirane (oziroma v zvezi s tem tudi, kakšne so bile navedbe tožnika) ni odločilnega pomena,1 saj iz drugega odstavka 84. člena ZDR-1 izhaja, da je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, torej v tem primeru na toženki, ki pa dejstva nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja ni dokazovala. Toženka v reviziji s tem v zvezi tudi ne uveljavlja tega, da bi to dokazala in tudi ne uveljavlja morebitnih procesnih napak pri izvedbi načela materialnega procesnega vodstva s tem v zvezi; dejansko in dovolj konkretno uveljavlja le kršitev določb postopka v zvezi z upoštevanjem istih dejstev, ki naj jih sodišči ne bi upoštevali pri odločitvi o zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, upoštevali pa naj bi jih pri sodni razvezi v skladu s 118. členom ZDR-1. 7. Revizijske navedbe niso utemeljene, saj sodišči za odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in odločitev o sodni razvezi nista upoštevali istih dejstev (okoliščin) glede subjektivno porušenega odnosa med delodajalcem in delavcem. Odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč temelji le na tem, da toženka razen pavšalnih navedb o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 te nemožnosti ni dokazala, čeprav je bilo dokazno breme na njeni strani, obratno pa je sodišče prve stopnje (kar je potrdilo sodišče druge stopnje) glede odločitve o sodni razvezi izhajalo iz tega, da je tožnik med postopkom sam navedel, da delovno razmerje med strankama ni več mogoče in da se ne želi vrniti več nazaj v službo k toženki.

8. Navedena ugotovitev je v skladu z podatki v spisu, saj je tožnik v tožbi najprej zahteval reintegracijo in izhajal tudi iz tega, da razmerje med strankama ni porušeno in bi še naprej lahko opravljal delo pri toženki, kasneje pa je v pripravljalni vlogi z dne 16. 9. 2015 navedel, da je območje, na katerem je bil zaposlen, majhno, da se ljudje med seboj poznajo, da je vsaka zaposlitev in delo pri delodajalcu še bolj na očeh, da je toženka z neresničnimi navedbami širila slab glas o njem, zaradi česar je bi ta izpostavljen nenehnim vprašanjem v zvezi z očitanimi dejanji, da je to pri njem vzbujalo nelagodnost, prizadetost, psihični pritisk in je sam oblikoval oceno, da delovno razmerje med strankama ne bi bilo več mogoče ter je zato sodišču predlagal le ugotovitev obstoja delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje in v nadaljevanju umaknil tudi zahtevek za reintegracijo (glej zapisnik o glavni obravnavi dne 3. 11. 2015). Glede na tako oblikovan zahtevek sodišče v nadaljevanju sploh ni več presojalo o tem, ali bo tožnika še reintegriralo, temveč le še, do kdaj bo tožniku priznalo delovno razmerje - ali do datuma zadnje glavne obravnave ali pa že do nekega datuma pred tem. Sodišče se je odločilo za datum 17. 3. 2015, vendar zgolj iz razloga, ker se je tožnik z 18. 3. 2015 samozaposlil kot samostojni podjetnik. Pri tem se je sklicevalo tudi na sodno prakso revizijskega sodišča. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje tudi jasno izhaja, da se je sodišče za razvezo po 118. členu ZDR-1 že s 17. 3. 2015 odločilo le zaradi spremembe aktivnega statusa tožnika. Drugačnih razlogov v zvezi s tem tudi sodišče druge stopnje ni navedlo.

9. Glede na navedeno niso utemeljene revizijske navedbe o istih subjektivnih okoliščinah, ki naj bi jih sodišči upoštevali za presojo nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi. Tudi revizijsko sklicevanje na sodno prakso Vrhovnega sodišča v zadevah VIII Ips 227/2010 in VIII Ips 163/2013 ni utemeljeno, saj se ti zadevi ne nanašata na enako problematiko.2

10. Ker uveljavljeni revizijski razlogi niso utemeljeni, je vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo. Ker toženka z revizijo ni uspela, tudi sicer pa gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec krije sam svoje stroške postopka (41. člen ZDSS-1), toženka ni upravičena do povračila revizijskih stroškov.

1 Ne glede na to, da je stališče sodišč druge in prve stopnje sporno. 2 Glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 329/2016 z dne 23. 5. 2017 in VIII Ips 54/2017 z dne 6. 6. 2017.