Jedro

Revident pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, ni oblikoval. Sama navedba revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, za dovoljenost revizije ne zadošča. Zelo hude posledice niso izkazane.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Obočne enote Ljubljana, št. 0610-11458/2013-16-30003 z dne 7. 1. 2014, o prepovedi uporabe agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki jo je tožnik uporabil s tem, ko je preko svojih oddaj – nagradnega kviza na A. TV, ki jo je izvajal v koprodukciji z družbo B., d. o. o., pri potrošnikih ustvarjal lažni vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja, konkretno s klicem na določeno premijsko telefonsko številko in pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje, dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav to dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnikov visokim stroškom telefonskih klicev, katerih cena na minuto znaša 1,99 EUR, saj takšna poslovna praksa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov.

2. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb ZUS-1 in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi, podrejeno pa predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne spremenjenemu senatu v ponovno odločanje. Zahteva povračilo stroškov postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje revident, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Kakšne so zahteve za to, da se pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje za izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, izhaja iz ustaljene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepi X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010). Revident teh zahtev ni izpolnil. Pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča, sploh ni navedel. Samo navedba revizijskih razlogov in nestrinjanje z razlogi izpodbijane sodbe, brez konkretizacije pravnega vprašanja glede na vsebino konkretne zadeve, pa za dovoljenost revizije ne zadošča.(1)

7. Revident sicer nekatere navedbe v razlogih, s katerimi utemeljuje zmoto uporabo materialnega prava (8. točko 10. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi praksami – v nadaljevanju ZVPNPP) poudarja in se pri tem sklicuje na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-428/11 z dne 18. oktobra 2012 o razlagi 31. točke Priloge I k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah), vendar tudi v tem delu pravno vprašanje, na katerega naj Vrhovno sodišče odgovori, ni oblikovano.

8. Prav tako revident ne izpostavlja pomembnega pravnega vprašanja, v zvezi s katerim želi izkazati odstop od sodne prakse. Če revident uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, mora namreč najprej konkretizirati pravno vprašanje, glede katerega uveljavlja odstop in nato opraviti primerjavo dejanskega in pravnega stanja izpodbijane sodbe s sodbami, s katerimi utemeljuje odstop, ter zatrjevani odstop konkretno utemeljiti. Zgolj z navedbo "prim. I U 1411/2009 in III U 314/2010 (glede vsebine – obveznih sestavin izreka prepovedne odločbe po 12. členu ZVPNPP)" teh zahtev ni izpolnil. 9. Revident tudi ni izkazal, da ima odločitev, ki je predmet tega upravnega spora, zanj zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice, ki so nedoločen pravni pojem, je namreč treba izkazati v vsakem primeru posebej. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu ter ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 212/2008, X Ips 85/2009 in X Ips 148/2010) mora zato revident obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.

10. Revident sicer zatrjuje, da gre za prepoved ravnanja na trgu, s katerim ustvarja 75 % (oziroma 1.800.000 EUR) svojih prihodkov od prodaje, vendar ta trditev iz priloženega poslovnega izida za leto 2013, na katerega se sklicuje v 5. opombi revizije, ni razvidna. Razvidno je le, da so čisti prihodki revidenta od prodaje leta 2013 znašali 2.422.560 EUR, ne pa tudi, kakšen delež od teh prihodkov je bil ustvarjen z ravnanjem, ki mu je z aktom, ki je predmet tega upravnega spora, prepovedano. Prav tako revident ni z ničimer izkazal trditve, da izpada dohodka ne bo mogel nadomestiti. Zato so v nadaljevanju neizkazane tudi vse ostale posplošene trditve o tem, da bo izpad dohodka iz tega naslova povzročil prenehanje njegovega poslovanja in s tem nastanek hudih posledic za 24 zaposlenih in 10 drugih sodelavcev.

K II. točki izreka:

11. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Odločbe VS kot npr.: X Ips 135/2009, X Ips 359/2010, X Ips 346/2011, X Ips 90/2012, X Ips 264/2012, X Ips 494/2012 in X Ips 92/2013, X Ips 254/2013, X Ips 202/2015, X Ips 204/2015, X Ips 152/2016 in druge.