Jedro

Način tožnikovega poslovanja vsebuje vse elemente iz 8. točke 10. člena ZVPNPP, okoliščine obravnavane zadeve pa ustrezajo zakonskemu opisu dejanskega stanja agresivne poslovne prakse iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica Tržnega inšpektorata RS, Območna enota Ljubljana, na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) tožniku prepovedala uporabo agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov, ki jo je uporabil s tem, ko je preko svojih oddaj – nagradnega kviza na A., ki jo je izvajal v koprodukciji z družbo B. d.o.o., pri potrošnikih ustvarjal lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja, konkretno klica na določeno premijsko telefonsko številko in pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje, dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav to dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnikov visokim stroškom telefonskih klicev, katerih cena na minuto znaša 1,99 EUR, saj takšna poslovna praksa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka pa izhaja, da bo o morebitnih stroških postopka izdan sklep.

Iz obrazložitve izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled v okviru določb ZVPNPP v zvezi z oddajo – glasbenim kvizom na A. V navedeni oddaji se potrošniki oziroma gledalci potegujejo za nagrade, katere lahko pridobijo s klicem na premijsko številko, ki jo organ navaja, s ceno minute pogovora 1,99 EUR in pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje. Voditelj oziroma voditeljica v oddaji postavljata nagradna vprašanja in obljubita nagrado, ki jo bo prejel tisti gledalec, ki bo poklical na premijsko telefonsko številko, prišel v eter in na vprašanje pravilno odgovoril. Gledalec, ki pokliče na premijsko telefonsko številko, čaka na morebitno povezavo s studiem, pri čemer se njegov klic zaračuna tudi v času čakanja na povezavo s studiem. Za pravilni odgovor se v oddaji ponujajo različne blagovne in/ali denarne nagrade, s čimer se stimulira gledalce k sodelovanju.

V inšpekcijskem postopku so bili pridobljeni in pregledani posnetki oddaj (nagradnega kviza), ki so se predvajale na A. 16. 9. 2013, 17. 9. 2013 in 18. 9. 2013. Ugotovljeno je bilo, da je vodenje oddaje zastavljeno tako, da voditelj(ica) med oddajo vabi gledalce k sodelovanju. Ti ne vedo, koliko čakajočih je že na liniji in tudi ne vedo, kdaj bodo prišli v eter oziroma po kakšnem kriteriju se sprejemajo klici v režijo. Ker klicev v oddajo ni veliko, predvidevajo, da bodo kmalu prišli v eter. Ker so ponujene nagrade z vidika povprečnega potrošnika zanimive, vztrajajo na zvezi, ker poznajo pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje, s tem pa se izpostavljajo visokim stroškom telefonskega klica. Po zaključku organa prve stopnje pomeni opisana poslovna praksa agresivno poslovno prakso, kot je opredeljena v 8. točki 10. člena ZVPNPP. Iz vsebine prejetih pobud potrošnikov je razbrati, da so ti s strani organizatorja nagradnega kviza zavedeni, da so si zato, ker so vedeli odgovor in zaradi želje po nagradi, povzročili visoke stroške telefonskega klica. Gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Konkretna opisana poslovna praksa tožnika sodi v sklop dejanj agresivnih poslovnih praks iz črne listine po 8. točki 10. člena ZVPNPP. Izrek navedene odločbe je izdan z namenom preprečitve nadaljnjega izvajanja agresivne poslovne prakse, ki prizadeva interese potrošnikov in jim lahko povzroči njihovo oškodovanje.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnilo Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo kot drugostopenjski organ. Zavrača tožnikove ugovore o nepravilni uporabi materialnega prava ter njegovo sklicevanja na sodbi Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) C-428/11 z dne 18. 10. 2012 in C-540/08 z dne 9. 11. 2010. Meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijana odločitev tožniku očita, da pri potrošnikih ustvarja lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja, konkretno telefonskega klica na premijsko telefonsko številko in s pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje dobili nagrado, čeprav to dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnikov visokim stroškom telefonskih klicev. S tem tožena stranka isto dejanje (klic na premijsko telefonsko številko in pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje v etru oddaje) opredeljuje hkrati kot tisto, na podlagi katerega potrošnik pridobi nagrado in nagrado zahteva. Meni, da takšna razlaga ni v skladu s pomenom, kot ga je SEU v zadevi C-428/11 z dne 18. 10. 2012 pripisalo izrazoma „dobiti“ iz prvega dela določbe točke 31 Priloge I k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES in „zahtevati“ iz 2. alineje drugega dela določbe 31. točke omenjene direktive.

Tožnik navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je klic na premijsko telefonsko številko in pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje v etru oddaje tisto dejanje, na podlagi katerega potrošnik šele pridobi, osvoji oz. dobi nagrado oz. pravico do nagrade – v smislu prvega odstavka 209. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in ne dejanje, na podlagi katerega potrošnik zahteva izročitev že osvojene/pridobljene nagrade. Izpodbijana odločba tako v izreku zmotno ugotavlja dejansko stanje, ko navaja, da dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnikov stroškom telefonskih klicev, čeprav gre pri tem dejanju dejansko za dejanje, s katerim potrošniki šele pridobijo pravico do nagrade. Ker so potrošniki stroškom izpostavljeni ob dejanju, na podlagi katerega (šele) pridobijo pravico do nagrade in ne pri dejanju, na podlagi katerega zahtevajo nagrado (kot to določa 2. alineja 8. točke 10. člena ZVPNPP) pri dejanju tožnika ne gre za očitano agresivno poslovno prakso. Tako že iz vsebine splošnih pogojev sodelovanja v navedeni oddaji jasno izhaja, da nagrado osvoji oz. pridobi pravico do nagrade tisti, ki je v živo povezan s studiem in pravilno odgovori na zastavljeno vprašanje, samo nagrado pa ta dobitnik zahteva s tem, ko pravočasno posreduje podatke, potrebne za dostavo oz. zahtevane podatke (npr. davčno številko dobitnika). Zaključek pritožbenega organa, da splošni pogoji potrjujejo dejstvo, da je prav telefonski klic na premijsko telefonsko številko tisto dejanje, s katerim je mogoče zahtevati nagrado, zato ni pravilen.

Tožnik se tudi ne strinja s stališči pritožbenega organa. Nasprotuje zaključku pritožbenega organa, da naj bi bilo poimenovanje telefonske številke kot premijske uporabljeno z namenom zavajanja potrošnikov. Pritožbenemu organu očita, da je v celoti spregledal, da so potrošniki s splošnimi pogoji sodelovanja v igri znanja in tekom oddaje tudi s strani voditeljev večkrat seznanjeni, da je pogoj za pridobitev pravice do nagrade pravilen odgovor na vprašanje v etru oddaje. Zavrača tudi namigovanja v odločbi drugostopenjskega organa, da so klici, v katerih so potrošniki oddali napačne odgovore, prirejeni. Tožnik se tudi sklicuje na upravno sodno prakso, po kateri mora biti v izreku inšpekcijske odločbe izrecno navedeno kakšna nepoštena poslovna praksa se prepoveduje. V primeru, da se z odločbo prepove poslovna praksa, ki ni nepoštena, je takšna odločba ne samo materialnopravno zmotna, pač pa tudi v nasprotju z prvim odstavkom 74. člena Ustave RS. Omejevanje poštenih poslovnih praks je namreč v nasprotju z ustavno varovano svobodno gospodarsko pobudo. V izpodbijani odločbi je zmotno ugotovljeno dejansko stanje v delu, ko navaja, da predstavlja klic potrošnikov na premijsko telefonsko številko in pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje, dejanje, s katerim potrošnik zahteva nagrado in ne dejanja, na podlagi katerega potrošnik šele osvoji nagrado oz. pravico do nagrade, zaradi česar tožnik meni, da poslovna praksa, opisana v izreku izpodbijane odločbe, ni nepoštena poslovna praksa.

Po mnenju tožnika je bilo v zadevi tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sklicuje se na sodbo SEU C-428/11, iz katere izhaja, da je drugo alinejo točke 31 Priloge 1 k Direktivi treba razlagati tako, da prepoveduje agresivne prakse, s katerimi trgovci ustvarijo lažen vtis, da je potrošnik že dobil nagrado, čeprav dejanje glede zahteve po tej nagradi vključuje obveznosti plačila s strani potrošnika ali izpostavljanje potrošnika kakršnimkoli stroškom. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je tožniku očitana poslovna praksa v okviru katere pri potrošnikih ustvarja vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja šele dobili nagrado. Ker je določba druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP oz. druge alineje točke 31 Priloge 1 k Direktivi uporabljiva zgolj za poslovne prakse, pri katerih se potrošniku ustvari lažen vtis, da je nagrado že dobil, tožnikove poslovne prakse ni mogoče sumbsumirati pod to zakonsko določbo. Iz tega razloga meni, da je v izpodbijani odločbi zmotna sumbsumcija dejanja pod zakonski znak dejanja, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, saj gre pri tem dejanju dejansko za dejanje, na podlagi katerega potrošnik šele dobi pravico do nagrade. V primerih pa, ko podjetje ustvari lažen vtis, da bodo potrošniki na podlagi določenega dejanja dobili nagrado, gre za nepošteno poslovno prakso po 8. točki 10. člena ZVPNPP le, če obljubljena nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstoja.

Tožnik prav tako meni, da je bil v zadevi zmotno uporabljen 12. člen ZVPNPP. Drugi odstavek omenjenega člena dopušča izrek ukrepa prepovedi poslovne prakse, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja in sicer, da gre za nepošteno poslovno prakso in da lahko ta praksa povzroči oškodovanje potrošnikov. V zadevi ni izpolnjen že prvi od zahtevanih pogojev, saj poslovna praksa, opredeljena v izreku izpodbijane odločbe, ni nepoštena. Po mnenju tožnika pa tudi niso izpolnjene splošne predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti. V izpodbijani odločbi tudi ni izkazano, da bi do oškodovanja potrošnikov prišlo po krivdi tožnika, niti ni izkazano v čem je škoda, ki naj bi jo potrošniki utrpeli. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je dostavila upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve navedel tudi pravilne razloge, zato sodišče v celoti sledi njegovi obrazložitvi in razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s toženimi navedbami pa dodaja: V obravnavanem primeru gre za ukrep tržnega inšpektorja po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP. Po slednjem pristojni organ tržne inšpekcije z odločbo prepove podjetju uporabo nepoštene poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

„Poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov“ so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjava ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (4. alineja 3. člena ZVPNPP). Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže, ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti nepoštene so tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). „Poklicna skrbnost“ je standard posebne veščine in skrbnosti, za katerega se upravičeno pričakuje, da ga bo podjetje uporabljalo na področju svoje dejavnosti v razmerju do potrošnikov v skladu z dobrimi poslovnimi običaji ali s spoštovanjem splošnega načela dobre vere (8. alineja 3. člena ZVPNPP).

Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP). “Nedopustno vplivanje“ je izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika z namenom izvajati pritisk, tudi brez uporabe ali brez grožnje uporabe sile, na način, ki bistveno omejuje potrošnikovo sposobnost, da sprejme odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (10. alineja 3. člena ZVPNPP). Seznam agresivnih poslovnih praks, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, je naveden v osmih točkah v 10. členu ZVPNPP.

Iz drugega odstavka 1. člena ZVPNPP izhaja, da ta zakon v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktivo 2005/2009/ES1. Iz uvodne izjave navedene direktive izhaja, da direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki (točka 7) in da neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov.2Določbe o agresivnih poslovnih praksah morajo zajemati prakse, ki bistveno zmanjšujejo potrošnikovo svobodo izbire. To so prakse nadlegovanja, prisile, vključno z uporabo sile, in nedopustnega vplivanja (točka 16 uvodne izjave). Iz zakonodajnega gradiva3 je razvidno, da se z ZVPNPP določa enotna splošna prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov4. Iz ugotovitev prvostopenjskega organa, ki jim pritrjuje tudi drugostopenjski organ, izhaja, da gre v obravnavanem primeru za primer agresivne poslovne prakse iz 8. točke 10. člena ZVPNPP. Iz slednjega izhaja, da gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav: - nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstoja (1. alineja) ali - dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom (2. alineja).

Glede na okoliščine obravnavanega primera, kot izhajajo iz ugotovitev dejanskega stanja, je tudi po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravilen zaključek organa prve stopnje, da je tožnik preko oddaje – nagradni kviz na A. uporabil agresivno poslovno prakso v odnosu do gledalcev, s katero je pri gledalcih ustvaril lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja dobili nagrado, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnika stroškom. Tak zaključek izhaja iz ugotovitev v postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da omenjena oddaja temelji na tem, da se gledalcu oddaje zastavi vprašanje, za pravilen odgovor pa se obljubi nagrada. Da potrošnik lahko pride do nagrade, je izpostavljen visokim stroškom telefonskega klica, saj je cena ene minute z vključenim DDV 1,99 EUR. Ker vprašanja niso zahtevna in potrošnik pozna pravilen odgovor, v želji, da bi odgovoril na zastavljeno vprašanje, ki mu prinese nagrado, čaka, da pride v eter. K temu gledalce tekom celotne oddaje spodbuja voditelj(ica). Motivacija za klicanje na objavljeno premijsko telefonsko številko je obljubljena nagrada. Iz prejetih pobud potrošnikov je bilo razbrati, da so ti s strani organizatorja nagradnega kviza motivirani, da sodelujejo in šele po oddaji pridejo do spoznanja, da so bili zavedeni, ter da so si zato, ker so vedeli za odgovor in zaradi želje po nagradi, povzročili visoke stroške telefonskega klica.

Tudi po presoji sodišča opisan način tožnikovega poslovanja vsebuje vse elemente iz 8. točke 10. člena ZVPNPP, okoliščine obravnavane zadeve pa ustrezajo zakonskemu opisu dejanskega stanja agresivne poslovne prakse iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene. Tožnik navedenim zaključkom ugovarja, saj meni, da v konkretni zadevi tožnikova poslovna praksa ne pomeni agresivne poslovne prakse iz 8. točke 10. člena ZVPNPP ter meni, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz navedene zakonske določbe. Po presoji sodišča navedeni tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 8. točke 10. člena ZVPNPP, kar naj bi izhajalo tudi iz sodbe SEU v zadevi C-428/11 z dne 18. 10. 2012. Sodišče se strinja s stališčem drugostopenjskega organa, da gre v obravnavani zadevi za okoliščine, ki so še bolj neugodne za tožnika, kot so okoliščine v primeru iz sodbe SEU, na katero se sklicuje tožnik (C-428/11). V slednji zadevi so namreč potrošniki v vsakem primeru prejeli neko nagrado, za kar so bili izpostavljeni določenim stroškom. V obravnavani zadevi pa so imeli gledalci, ki so se odzvali (poklicali na premijsko telefonsko številko), visoke stroške, in to tudi v primeru, če sploh niso prejeli nobene nagrade (kar je bilo v večini primerov). Zato gre tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi za agresivno poslovno prakso. Tožnikovo stališče, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz 2. alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP ni pravilno in ne ustreza dejanskim ugotovitvam.

Po presoji sodišča dejansko stanje obravnavane zadeve omogoča uporabo druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP. Ni mogoče pritrditi tožniku, da navedena zakonska določba v konkretnem primeru ni uporabljiva zaradi razlikovanja med besedo „dobil nagrado“ iz prvega dela 8. točke 10. člena ZVPNPP in besedo „zahtevati nagrado“ iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP. Tudi iz sodbe SEU v zadevi C-428/11 izhaja, da je vsebina izraza „dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado“ manj natančna in torej lahko pokriva med drugim vsak korak, s katerim se potrošnik seznani z vrsto njegove nagrade ali jo želi pridobiti. Navedeno stališče SEU iz tovrstnih dejanj ne izključuje ravnanj, ki jih je v obravnavani zadevi uporabil tožnik, zaradi česar nima prav tožnik, ko meni, da njegova poslovna praksa ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev nepoštene poslovne prakse iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP.

Iz drugega odstavka 12. člena ZVPNPP izhaja, da če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja. Ob ugotovitvi, da gre za nepošteno poslovno prakso iz 10. člena ZVPNPP, je prvostopenjski organ postopal pravilno, ko je omenjeno nepošteno poslovno prakso prepovedal. Ker gre za poslovno prakso, ki je navedena v Prilogi 1 k že omenjeni direktivi, ki velja v vseh okoliščinah za nepošteno, krivda ni pomembna. Neutemeljeno je zato tudi tožnikovo sklicevanje, da niso izpolnjene splošne predpostavke za nastanek odškodninske odgovornosti po OZ. Ker je ZVPNPP „lex specialis“, se OZ ne uporablja za vprašanja, ki so v ZVPNPP urejena na drugačen način.

Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, kaj se tožniku prepoveduje. Izrek je zato po presoji sodišča zadostno določen in je skladen z obrazložitvijo. Izpodbijana odločba tako vsebuje vse obvezne sestavine, ki jih določa Zakon o splošnem upravnem postopku (210. člen), zato tožnikovi ugovori, da je izrek pomanjkljiv in nedoločen, niso utemeljeni.

Odločitev organa prve stopnje, ki jo je potrdila in se z njo strinjala tudi tožena stranka, je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Dodatne navedbe tožene stranke, s katerimi se tožnik ne strinja, na samo odločitev ne vplivajo in se sodišče do teh navedb ni posebej opredeljevalo. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.