Jedro

Toženi stranki ni bilo treba dokazovati razlogov, ki so privedli do ukinitve delovnega mesta, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz organizacijskega razloga, pri katerem zadošča dokaz, da je bilo delovno mesto ukinjeno in da so bile naloge ukinjenega delovnega mesta dejansko porazdeljene na drugi delovni mesti.

Tožena stranka je bila dolžna tožniku zagotavljati delo na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, vse do poteka odpovednega roka. Izpolnitev te dolžnosti ne pomeni, da odpovednega razloga ni bilo in da je potreba po njegovem delu obstajala še naprej.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 11. 6. 2012, za vrnitev na delo, za prijavo tožnika v obvezna zavarovanja, za plačilo ustreznih davkov in prispevkov ter nadomestila plače v mesečnem bruto znesku 1.971,95 EUR s pripadajočimi dodatki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov od petnajstega dne v mesecu za pretekli mesec. Iz sodbe izhaja, da je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto novinar - redaktor in mu v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednik III. Tožnik ponujene pogodbe ni podpisal, zato mu je delovno razmerje po poteku odpovednega roka prenehalo. Vsebina del na delovnem mestu urednik III je bila podobna, ne pa enaka vsebini del delovnega mesta novinar - redaktor, zato je sodišče zavrnilo tožnikov ugovor, da odpovedni razlog ni obstajal, ker naj bi tožena stranka delovna mesta samo preimenovala. Da je tožnik delo na delovnem mestu novinar - redaktor opravljal vse do poteka odpovednega roka, torej tudi po podani odpovedi, po presoji sodišča ni vplivalo na zakonitost le te, saj je bila tožena stranka do tedaj tožniku dolžna zagotavljati delo po odpovedani pogodbi o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je zaključku o obstoju odpovednega razloga, pri čemer je izpostavilo bistveno okoliščino, da je bila reorganizacija izvedena s porazdelitvijo nalog delovnega mesta novinar - redaktor med novinarje in urednike. Tožena stranka je tožniku ponudila ustrezno zaposlitev na drugem delovnem mestu; ker je ni sprejel, mu je delovno razmerje zakonito prenehalo.

3. Tožnik je vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da se kljub formalni spremembi aktov o sistemizaciji v resnici potreba po njegovem delu ni spremenila. Tudi po odpovedi pogodbe o zaposlitvi je praktično opravljal povsem enako delo kot pred odpovedjo. Sodišču prve stopnje očita, da se je le pavšalno opredelilo do dokaznih predlogov za zaslišanje članice izvršilnega odbora sindikata S. R. ter predsednika sindikata I. J., ki sta pripravila mnenje in pripombe ob sprejemu novega akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Meni, da zgolj sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ni zadosten razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako stališče naj bi Vrhovno sodišče zavzelo v številnih zadevah. Nadalje meni, da bi morala tožena stranka najprej dokazati obstoj ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov in tudi to, da so ti razlogi resnični in ne le navidezni. Vendar obstoja teh razlogov ni dokazala. Vztraja, da gre v njegovem primeru le za drugačno poimenovanje delovnega mesta, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da se naloge iz tožnikove pogodbe o zaposlitvi in ponujene nove, prekrivajo. Zato je jasno, da ni prišlo do sprememb, ki bi narekovale odpoved in ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. V nadaljevanju tožnik obširno razlaga pomembnost vprašanja, ali je v ponujeni pogodbi o zaposlitvi tožena stranka bila dolžna omeniti, katere so kolektivne pogodbe, ki jo zavezujejo in pomen dejstva, da Kolektivne pogodbe za poklicne novinarje (KPPN) ni omenila. Predlaga razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je odpovedni razlog dokazan, da je bilo delovno mesto novinar - redaktor ukinjeno in da so se naloge tega delovnega mesta razdelile na delovni mesti urednik III in novinar. V nadaljevanju pa tudi tožena stranka predstavlja svoja stališča glede vprašanja veljavnosti KPPN in njenih določb. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, ker zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka je tožniku dne 11. 6. 2012 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za delovno mesto novinar - redaktor in mu v podpis ponudila novo pogodbo o zaposlitvi. Pred tem je na podlagi 47. člena ZDR poskušala z njim doseči sporazumno spremembo pogodbe o zaposlitvi oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik na sporazum ni pristal in ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, zato mu je po poteku odpovednega roka delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 9. 10. 2012, z 10. 10. 2012 pa se je predčasno upokojil. 8. Revizija pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih v nadaljevanju ne konkretizira. Zato z vidika tako uveljavljanega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

9. Kaj tožnik uveljavlja z navedbo, da je sodišče prve stopnje povsem pavšalno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje S. R. ter I. J., ni jasno, zato se revizijsko sodišče do te navedbe ne more opredeliti.

10. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

11. Po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko redno odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Pravilna je presoja sodišč druge in prve stopnje, da je tožena stranka obstoj tega odpovednega razloga dokazala in da ni šlo le za preimenovanje delovnega mesta, ampak za drugačno razporeditev nalog. Toženi stranki ni bilo treba dokazovati razlogov, ki so privedli do ukinitve delovnega mesta novinar - redaktor, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz organizacijskega razloga, pri katerem zadošča dokaz, da je bilo delovno mesto ukinjeno in da so bile naloge ukinjenega delovnega mesta dejansko porazdeljene na delovni mesti urednik III in novinar. Temu, da se je to res zgodilo, tožnik ne oporeka. Ob taki porazdelitvi nalog je tudi logično, da se posamezne naloge delovnega mesta novinar – redaktor prekrivajo z nalogami delovnega mesta urednik III.

12. Sprememba akta o organizaciji in sistemizaciji je lahko dokaz o organizacijski spremembi, res pa je, kar trdi revident, da to ni edini in neizpodbitni dokaz o prenehanju potrebe po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Lahko se dokaže tudi nasprotno: da kljub formalni spremembi akta potreba po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni prenehala. Sodišče odločitve ni oprlo samo na spremembo akta, pač pa je ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi novinar – redaktor dejansko prenehala, ker so bile naloge tega delovnega mesta porazdeljene na drugi dve delovni mesti. To dejstvo pa utemeljuje presojo, da je odpovedni razlog obstajal. Zato sklicevanje revizije na sodno prakso Vrhovnega sodišča glede spremembe akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki naj bi nakazovala na drugačno odločitev, ni utemeljeno.

13. Tožena stranka je bila dolžna tožniku zagotavljati delo na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, vse do poteka odpovednega roka. Izpolnitev te dolžnosti ne pomeni, da odpovednega razloga ni bilo in da je potreba po njegovem delu obstajala še naprej.

14. V zvezi z obširnimi navedbami o veljavnosti KPPN in zatrjevano dolžnostjo tožene stranke, da bi morala veljavnost te KPPN vpisati v ponujeno pogodbo o zaposlitvi (ki je tožnik sploh ni podpisal) se revizijsko sodišče pridružuje stališču sodišča druge stopnje: tožnik ne uveljavlja nobene pravice iz te kolektivne pogodbe, zato je za ta spor popolnoma nepomembno, ali je bila omenjena v preambuli ponujene pogodbe o zaposlitvi in ali za toženo stranko velja ali ne.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

16. Tožena stranka je priglasila stroške odgovora na revizijo, ki pa jih glede na določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) krije sama.