Jedro

Tožena stranka je v spornem času zaradi slabih gospodarskih razmer ugotovila upad prihodkov iz oglaševanja in zmanjšanje naročnikov, zaradi česar je ukinila samostojni službi računovodstva in financ ter izvedla organizacijske spremembe v posameznih uredništvih. Sprejela je novo sistemizacijo in organizacijo delovnih mest in delovno mesto redaktorja ukinila. Tožnik je bil pred odpovedjo novinar redaktor v uredništvu športa. Opravila, ki jih tožnik po odpovedani pogodbi ni več izvajal, so se razdelila na ostale zaposlene novinarje in urednike. Tožena stranka je imela zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnih razlogov. Tožniku je bila ob odpovedi v novi pogodbi za delovno mesto urednika III ponujena ustrezna zaposlitev, za katero se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot za prejšnje delovno mesto, pri čemer je za presojo takšne ponudbe tudi pomembno, da se tožniku višina osnovne plače ni v ničemer spremenila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi poslovnega razloga, tožnik pa jo je prejel dne 11. 6. 2012, nezakonita (I./1. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 7. 2009 še traja, tako da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v roku 8 dni pod izvršbo (I./2. točka izreka); zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od dne 9. 10. 2012 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja, zanj plačati ustrezne davke in prispevke, ter mu za čas do vrnitve na delo plačati nadomestilo osnovne plače v mesečnem bruto znesku 1.971,95 EUR s pripadajočimi dodatki na osnovno plačo v skladu s kolektivnima pogodbama, po odvodu prispevkov in davkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu od zneska za pretekli mesec, v roku 8 dni pod izvršbo (I./3. točka izreka); zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (I./4. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnik se je pritožil zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških, ki se nanašajo na toženo stranko v II. točki izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe), uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da mu je tožena stranka ob odpovedi pogodbe ponudila v sklenitev novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednik III, vendar meni, da opravila tega delovnega mesta niso v ničemer drugačna od opravil novinarja redaktorja iz odpovedane pogodbe. Zgolj in samo sprememba akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest ne predstavlja dokaza o prenehanju potreb po opravljanju tako dela novinarja redaktorja kot dela drugih novinarjev, ki jim je tožena stranka tudi ponudila v sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je dalo prevelik pomen izpovedbama direktorja in odgovorne urednice, ne pa njegovi izpovedi. Ponujena pogodba o zaposlitvi ne vsebuje vseh sestavin iz določbe 29. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). V tej zvezi je tožena stranka kršila določbe kolektivne pogodbe za poklicne novinarje. Tudi sicer se novinarjem vedno bolj zmanjšujejo pravice iz naslova delovnega razmerja. Pri novinarskem delu gre za dejavnosti javnega obveščanja, zaradi česar mora delodajalec zagotavljati takšni dejavnosti ustrezno kredibilnost in verodostojnost. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v izpodbijanem delu tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Sodišče je pri presoji utemeljenosti odpovednih razlogov pravilno izhajalo iz izpovedb zaslišanih prič in obrazložilo razloge, zakaj je določene dokaze zavrnilo. V zvezi s ponujeno pogodbo o zaposlitvi ni kršila nobenih določb ZDR ali kolektivne pogodbe dejavnosti. V kolikor se tožnik sklicuje na sodno prakso in odločitve v podobnih spornih primerih, tožena stranka meni, da takšni primeri v sporu za drugačno presojo ne morejo biti uporabljivi, saj gre pri njih za obravnavanje drugačnega dejanskega stanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba v izpodbijanem delu pravilne dejanske in pravne razloge o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja: Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne 11. 6. 2012 redno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu novinar redaktor in mu sočasno ponudila v sklenitev novo pogodbo na delovnem mestu urednik III. Tožena stranka je na podlagi akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest v družbi z dne 16. 4. 2012 spremenila opise del in nalog pri večini delovnih mest. V tej zvezi je nekatera delovna mesta znotraj uredništva ukinila. Tako je med ostalim ukinila tudi delovno mesto redaktorja. Tožena stranka je glede takšne spremembe navedla, da so bila opravila iz delovnega mesta redaktorja po prejšnji sistemizaciji predvidena za osebo, ki je umestila konkreten članek novinarja na določeno stran v časopisu, pri čemer je bil novinar zadolžen za izdelavo članka, medtem ko je na drugi strani urednik le usmerjal delo. Takšna razmejitev delovnih zadolžitev je v posameznih uredništvih izključevala možnost vsebinskega dela na drugih področjih. Namen sprejetja nove sistemizacije je bil predvsem v zagotovitvi enostavnejšega in hitrejšega postopka izdelave časopisa ter boljšega operativnega razporejanja kadrovskih moči v posameznih uredništvih. V skladu z navedenimi razlogi so bila opravila iz ukinjenega delovnega mesta novinar redaktor, ki ga je pred odpovedjo izvajal tožnik, razporejena med novinarje in urednike.

V konkretnem primeru je pravna podlaga za takšno odpoved v določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri preneha delavcu delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalcu ni potrebno dokazovati smotrnosti sprememb glede načina poslovanja in organizacije dela. Morebitna ukinitev delovnega mesta v posledici organizacije znotraj družbe ima naravo poslovne odločitve, ki je v izključni pristojnosti delodajalca in je sodišče ne more presojati. Delodajalec, ki sprejme akt o novi sistemizaciji, ki ima za posledico drugačno poimenovanje in opredelitev delovnih mest, ne more enostransko posegati v delavčevo pogodbo o zaposlitvi. V tej zvezi ima na razpolago možnost, da poskuša z delavcem doseči spremembo pogodbe o zaposlitvi skladno z določbo 47. člena ZDR (kot je bilo to najprej pri tožniku), lahko pa delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe pod spremenjenimi pogoji v smislu 90. člena ZDR. To pomeni, da je delodajalec dolžan v takšnem primeru delavcu, ki je bil pri njem zaposlen za nedoločen čas, ponuditi ustrezno novo zaposlitev za nedoločen čas.

Zmotno je zavzemanje pritožbe, da ni bilo podlage za podajo izpodbijane odpovedi pogodbe, in da se delo tožnika po novi ponujeni pogodbi ni v ničemer spremenilo. Tožena stranka je v spornem času zaradi slabih gospodarskih razmer ugotovila upad prihodkov iz oglaševanja in zmanjšanje naročnikov, zaradi česar je ukinila samostojni službi računovodstva in financ ter izvedla organizacijske spremembe v posameznih uredništvih. V tej posledici je sprejela tudi novo sistemizacijo in organizacijo delovnih mest. Po izpovedbi direktorja je bila organizacija v posameznih uredništvih spremenjena v soglasju z odgovorno urednico. Tožnik je bil pred odpovedjo novinar redaktor v uredništvu športa, sodeloval je pri vsebini športnih strani, pri čemer je bil v celoti zadolžen za rubriko „rekreacija“. Odgovorna urednica je v izpovedbi obrazložila, katerih zadolžitev tožnik skladno z opisom del in nalog novega delovnega mesta v bodoče ne bi več izvajal, in da je šlo pri nekaterih opravilih za bistvena odstopanja od prejšnjih. V tej zvezi pa je pomembno, da so se opravila, ki jih tožnik po odpovedani pogodbi ni več izvajal, razdelila na ostale zaposlene novinarje in urednike. Tožniku je bila ob odpovedi v novi pogodbi za delovno mesto urednika III ponujena ustrezna zaposlitev, za katero se je zahtevala enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot za prejšnje delovno mesto, pri čemer je za presojo takšne ponudbe tudi pomembno, da se tožniku višina osnovne plače ni v ničemer spremenila.

Tožnik v pritožbi še opozarja, da ponujena nova pogodba o zaposlitvi ni vsebovala vseh sestavin, ki jih določa ZDR, predvsem pa ne pravic novinarjev iz določb kolektivne pogodbe dejavnosti, ki se novinarjem vedno bolj zmanjšujejo oziroma jim nalagajo obveznosti, ki v navedenih predpisih niso predvidene. Pritožbeno sodišče navaja, da v tem sporu ni pristojno presojati takšnih okoliščin, temveč zgolj to, če je imela tožena stranka v konkretnem primeru zakonito podlago za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnih razlogov. Pritožbeno sodišče glede tega v celoti sprejema ugotovitve in obrazložene razloge v izpodbijani sodbi kot pravilne.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnik v zvezi z vloženo pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z vloženim odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj tožnik s pritožbo ni uspel, medtem ko tožena stranka kot delodajalec skladno z določbo 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 v sporih o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov) krije svoje stroške ne glede na izid postopka.