Jedro

Tožnik v spornem času ni bil več direktor tožene stranke. Njegov mandat je prenehal. Njegov položaj je bil od tega trenutka dalje enak položaju vseh drugih zaposlenih, vključno s tem, kdo odloča o njegovi odgovornosti za kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

Kdaj se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje, pri čemer je lahko z razlogom seznanjen takoj, ko ta dejansko nastane, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo zahtevek za priznanje delovnega razmerja za določeno obdobje ter plačilo odškodnine na podlagi 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR). Prav tako je zavrnilo zahtevke za plačilo plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2006 ter regresa za letni dopust za leto 2005 in 2006. Ugotovilo je, da je bil v času odpovedi M. P. zakoniti zastopnik tožene stranke, tožnik pa od 19. 4. 2004, ko mu je potekel mandat, ki ni bil podaljšan, ni bil več direktor družbe. Odpoved je bila dana v roku, razen za pet očitanih kršitev, tožniku pa je bil tudi omogočen zagovor. Za osem očitanih kršitev je sodišče ugotovilo, da niso podane. Ugotovilo pa je, da je tožnik storil štiri od očitanih kršitev, od katerih imajo tri znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je že v odpovedi obrazložila, zakaj ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Pri tem se je le sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča v sklepu VIII Ips 331/2007 o pristojnosti M. P., da kot njen direktor veljavno nastopa kot zastopnik tožene stranke. Pritrdilo je tudi dejanskim ugotovitvam in presoji prvostopnega sodišča o pravočasnosti odpovedi in o dani možnosti za zagovor ter o tem, da sta podani kršitvi pod točko 1 in 2 izredne odpovedi. Do ostalih pritožbenih navedb se ni opredeljevalo, „ker za presojo odločitve niso bistvenega pomena“.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6., 11., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil tožnik edini zakoniti zastopnik tožene stranke od 29. 10. 1998 dalje. Zato je odgovor na tožbo in pooblastilo pooblaščencem v tem postopku podala oseba, ki ni bila zakoniti zastopnik tožene stranke. Navedbe in dokazi, ki jih je tožena stranka predlagala po 13. 2. 2006, prekludirani. Izredno odpoved je izdal kot direktor M. P., sklepi sodišča o njegovem imenovanju pa so bili razveljavljeni po odločitvi Vrhovnega sodišča. M. P. tako v času postopka izredne odpovedi ni bil direktor tožene stranke. poleg tega pa se tožniku očitajo kršitve pogodbenih in drugih obveznosti, ki naj bi jih storil kot direktor. O odgovornosti direktorja pa lahko odloča le organ, ki ga je imenoval, to pa je skupščina. Odpoved je bila podana po po preteku prekluzivnega 15 dnevnega roka od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved oziroma odkar se je izvedelo za kršitev in storilca. Že v pisni obdolžitvi z dne 6. 9. 2004 je tožena stranka izrecno navedla, da je dne 3. 9. 2004 ugotovila, da obstoji utemeljen sum, da je tožnik storil očitana dejanja. Zato sodišče ni imelo podlage za ugotovitev, da naj bi se tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila 23. 9. 2004. Sodišče je nepravilno obrazložilo, da ni pomembna pravna kvalifikacija dejanskega stanja in tudi ni ugotavljalo kvalifikatornih okoliščin. Ni jasno, kaj je s kršitvami iz 8. in 9. točke odpovedi, za kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ju je tožnik storil, drugostopno sodišče pa se do pritožbenih navedb glede teh kršitev ni opredelilo. Ne strinja se z dejanskimi ugotovitvami sodišča glede kršitev iz točke 1. in 2. odpovedi. Zakonski znaki kaznivih dejanj, ki jih je ugotovilo sodišče druge stopnje, ne izhajajo iz opisa obeh kršitev, kot sta bili vsebinsko, časovno in pravno opredeljeni v odpovedi. Sodišče ne bi smelo ugotavljati obstoja kršitev mimo opisov in dejstev, ki jih ugotovila tožena stranka v odpovedi. Niti tožena stranka niti sodišči niso ugotavljali oblike krivde, niti katere pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnik kršil. 4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen ZPP).

7. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Ni mogoče upoštevati navedb tožeče stranke o nepravilnem zastopanju tožene stranke. Določba 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je namenjena varstvu nepravilno zastopane stranke. Zato se na to kršitev lahko sklicuje le stranka, ki naj bi bila nepravilno zastopana, ne pa nasprotna stranka. Brezpredmetno je zato tudi zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se domnevno „nedovoljeno razpolaganje“ strank očitno nanaša le na tožnikovo prepričanje, da tožene stranke ni zastopal upravičeni zastopnik, ki da tudi ne bi mogel dati veljavnega pooblastila odvetniku.

8. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Iz obsežne obrazložitve revizije izhaja, da uveljavlja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno. To pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370.člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo pri svoji odločitvi tudi sodišče druge stopnje. Kolikor tožnik v tem delu uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja za pravilno materialno pravno presojo, gre za uveljavljanje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

9. Sklicevanje tožnika na določbo 286. člena ZPP je po eni strani presplošno, da bi bilo izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti glede morebitne kršitve te določbe. Po drugi strani pa niti ne navaja, da bi kršitev te določbe ZPP vplivala ali lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Zato tudi dejstvo, da izpodbijana sodba nima posebne obrazložitve o enako splošni pritožbeni navedbi, ni mogoče šteti za bistveno kršitev določb pravdnega postopka (smiselno iz prvega odstavka 339. člena ZPP).

10. Z očitkom, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe glede kršitev iz 8. in. 9. točke sporne odpovedi, tožnik smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP. Vendar ob tem ne zatrjuje, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče druge stopnje se do navedenih pritožbenih navedb izrecno ni opredelilo z utemeljitvijo, da za zakonitost izredne odpovedi zadostuje že dokazanost kršitev pod točko 1 in 2 sporne odpovedi. Taka ugotovitev je točna, zato se revizijskemu sodišču tudi ni bilo treba opredeljevati do revizijskih navedb v zvezi z očitanima kršitvama iz 8. in 9. točke sporne odpovedi.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Vrhovno sodišče je že s sklepom VIII Ips 331/2007 z dne 6. 10. 2008 presodilo, da je bil M. P. za direktorja imenovan s (pravnomočnim) sklepom sodišča in je od 19. 8. 2004 veljavno in zakonito nastopal tudi kot zastopnik delodajalca v delovno pravnih razmerjih. Njegov položaj bi lahko bil vprašljiv šele po odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi III Ips 14/2005 z dne 11. 10. 2005, torej kasneje kot pa je bila sprejeta sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je prav tako v zadevi III Ips 176/2007 z dne 2. 4. 2010 ugotovilo dvoje. Prvič, da tožnik v spornem času ni bil več direktor tožene stranke, saj mu je mandat potekel s prvo sejo skupščine. Drugič, da vpis direktorja družbe z omejeno odgovornostjo v sodni register nima konstitutivnega pač pa le deklaratorni učinek. Glede na navedeno so neutemeljene vse obširne tožnikove navedbe, da je bil tako v času odpovedi kot tekom sodnega postopka še vedno on direktor tožene stranke.

13. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da bi o odgovornosti tožnika za očitane kršitve, ki naj bi jih storil kot direktor družbe, lahko odločal le organ, ki ga je imenoval. Tožnik tudi v tem delu izhaja iz zmotne predpostavke, da ni bil nikoli razrešen kot direktor družbe. Kaj takega niti ni bilo potrebno, ker je bil imenovan le za nedvomno določljiv mandat – do prve skupščine družbe. Potem je njegov mandat prenehal. Njegov položaj je bil od tega trenutka dalje enak položaju vseh drugih zaposlenih, vključno s tem, kdo odloča o njegovi odgovornosti za kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Na to ne vpliva okoliščina, da gre morda za kršitve, storjene v času opravljanja direktorske funkcije. Organ, ki je tožnika imenoval, bi lahko odločal v takem primeru o njegovi razrešitvi, za kar pa v obravnavani zadevi ni bilo več potrebe. Po določbi prvega odstavka 18. člena ZDR nastopa v delovno pravnih razmerjih v imenu delodajalca njegov zastopnik. Kdo je zastopnik gospodarske družbe pove 32. člen ZGD-1 (enako tudi po ZGD): družbo zastopajo osebe, ki so določene z zakonom ali aktom o ustanovitvi družbe na podlagi zakona. Po 9. členu Družbene pogodbe (priloga A4) toženo stranko zastopa in predstavlja (vsakokratni) direktor.

14. Revizijsko sodišče se strinja s presojo sodišča druge stopnje, da izredna odpoved ni bila podana prepozno, pri čemer še dodaja. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik sicer ni storil vseh sedemnajst očitanih kršitev, pač pa le štiri, od katerih je v treh primerih šlo za kršitve, ki naj bi imele tudi znake kaznivega dejanja. V takem primeru pa je v spornem času veljavni ZDR v drugem odstavku 110. člena določal, da začne 15 dnevni rok za odpoved teči, odkar se je izvedelo za kršitev pogodbene ali druge obveznosti in storilca. Revizijsko sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dejansko vprašanje, pri čemer je lahko z razlogom seznanjen takoj, ko ta dejansko nastane, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR. Nižji sodišči sta ugotovili, da se je delodajalec z razlogi, ki utemeljuje izredno odpoved dokončno seznanil šele potem, ko je 23. 9. 2004 prejel zadnjega od pisnih zagovorov tožnika. Gre za dejanski zaključek oziroma ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi 28. 9. 2004, torej pravočasno.

15. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni disciplinska sankcija za kršitve delovnih obveznosti, ki bi bile vnaprej določene kot take, kot je to veljalo po ZTPDR in ZDR90. Zato ne delodajalcu ne sodišču ni treba ugotavljati „kvalifikatornih okoliščin“. Delodajalec mora le dokazati utemeljen odpovedni razlog.

16. Zakon določa, da lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja (prva alineja prvega odstavka 111. člena ZDR). Izhodišče in okvir materialne presoje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sodnem postopku je presoja zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru odpovednih razlogov in obrazložitve teh razlogov v izredni odpovedi. Iz določbe drugega odstavka 86. člena ZDR, ki določa formalne zahteve, ki jih mora vsebovati odpoved, v povezavi s prvo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, izhaja, da mora delodajalec očitano kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja opredeliti tako, da iz te opredelitve oziroma opisa izhaja konkretna kršitev in znaki kaznivega dejanja, ki jih ima ta kršitev. Pri tem niti ni odločilno, ali delodajalec v odpovedi tudi že sam točno določi člen kaznivega dejanja - temveč da navede znake kaznivega dejanja. Sodišče tudi ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v odpovedi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja.

17. Iz dejanskih ugotovitev sodišča glede kršitve pod točko 1 odpovedi izhaja, da je tožnik mesečno na podlagi fiktivnih potnih nalogov dvigoval določene zneske na blagajni tožene stranke in jih položil na hranilno knjižico, odprto na njegovo ime, je tožnik s hranilne knjižice, ki naj bi služila za zavarovanje posojil tožene stranke, dvignil 15.500.00,00 SIT, last tožene stranke in ni šlo za sredstva družbenikov, tega zneska kljub pozivu ni vrnil. 18. Iz dejanskih ugotovitev sodišča glede kršitve pod točko 2 odpovedi izhaja, da je dal izplačati 2.800.00,00 SIT iz sredstev tožene stranke, ne pa iz sredstev družbenikov, družbi E. M. za plačilo „lastnega deleža“, ne da bi računovodstvu posredoval listine, ki bi izkazovale upravičen temelj za nakazilo, je šlo za plačilo kupnine, ki jo je sam kot kupec sklenil z navedeno družbo in s tem pridobil 20% poslovni delež pri toženi stranki.

19. Revizijske navedbe tožnika, s katerimi nasprotuje tako ugotovljenemu dejanskemu stanju, pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pa nedvomno izhaja, da je tožnik z očitanimi ravnanji kot takratni direktor tožene stranke zlorabil svoj položaj z namenom sebi ali komu drugemu pridobiti premoženjsko korist v škodo tožene stranke. Tako ravnanje pa pomeni kršitev zakonske obveznosti iz 35. člena ZDR o prepovedi škodljivega ravnanja in ima tudi vse znake kaznivega dejanja iz 244. člena KZ. Za presojo o utemeljenosti odpovednega razloga iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR zadošča ugotovitev, da ima očitana kršitev znake kaznivega dejanja, ni pa bistveno, ali je bil delavec za tako ravnaje tudi (že) pravnomočno obsojen v kazenskem postopku.

20. Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).