Jedro

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, da je dokazana vsaj ena kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki lahko sama zase utemelji takšno odpoved.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 9. 2004 nezakonita in da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 1. 10. 2004 dalje do vključno 30. 9. 2006 vzpostaviti delovno razmerje ter mu priznati delovno dobo in jo vpisati v delovno knjižico, ga prijaviti v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu obračunati bruto plačo v skupni višini 132.998,12 EUR in druge prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delal, plačati vse prispevke in dajatve ter tožniku izplačati neto plače od bruto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje, kot so navedeni v 2. točki izreka ter mu obračunati regres za letni dopust za leto 2005 v višini 593,66 EUR in regres za letni dopust za leto 2006 v višini 605,07 EUR ter mu po plačilu dajatev izplačati neto zneske skupaj z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot to izhaja iz 3. točke izreka ter mu izplačati odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v znesku 107.818,74 EUR neto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka, v 8 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo. Odločilo je tudi, da tožena stranka svoje stroške postopka krije sama in da je dolžna pričama M.O. in N.Ž. povrniti stroške v zvezi s prihodom na sodišče in sicer prvemu v znesku 73,78 EUR, kar je dolžna nakazati na račun družbe K. d.o.o. pri ... banki d.d., drugi pa v znesku 23,32 EUR, kar naj ji plača neposredno.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. Ng 3/2004 z dne 19. 8 .2004 bil za direktorja tožene stranke imenovan M.P.. Zoper ta sklep je bila vložena pritožba, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo s sklepom opr. št. I Cpg 731/2004 z dne 16. 9. 2004. Zoper oba sklepa je Vrhovno državno tožilstvo dne 4. 1. 2005 vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, kateri je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. III Ips 14/2005 z dne 11. 10. 2005 ugodilo, razveljavilo sklepa sodišča prve in druge stopnje in predlog za sodno imenovanje uprave pri toženi stranki zavrglo. Razveljavitev pravnomočne sodne odločbe pa v primeru, da je bilo na podlagi takšne odločbe kaj izpolnjeno, pomeni naknadno prenehanje pravne podlage, kar je podlaga za obligacijski zahtevek zaradi neupravičene obogatitve ter je tako jasno, da učinkuje za nazaj. Sodišče zato ni imelo nobene podlage v listinah v spisu o tem, da naj bi tožniku mandat potekel 19. 4. 2004. Glede na to, da direktorja imenuje tožena stranka na skupščini, skupščina pa M.P. ni imenovala za direktorja z dnem 19. 8. 2004, mu tudi ni mogla pozneje oziroma naknadno odobriti dejanja, ki naj bi jih storil kot direktor tožene stranke. Zaradi tega tožnik še vedno vztraja na tem, da mu M.P. ni mogel zakonito izdati izredne odpovedi. Ne samo zato, ker v času postopka izredne odpovedi ni bil direktor tožene stranke, temveč tudi zato, ker lahko pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med skupščino in direktorjem, odpovesta le pogodbeni stranki. V konkretnem primeru se tožniku očitajo kršitve pogodbenih in drugih obveznostih, ki naj bi jih storil kot direktor. Vendar o odgovornosti direktorja lahko odloča le organ, ki ga je imenoval, to pa je skupščina in ne sodno imenovani direktor, ki ni mogel biti na ta način imenovan. Glede roka za izdajo izredne odpovedi pa poudarja, da je tožnik ves čas postopka ugovarjal, da je bila izredna odpoved pogodbe podana po izteku 15-dnevnega prekluzivnega roka od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Sodišče je v izpodbijani sodbi sicer zavzelo stališče, da se je tožena stranka dokončno seznanila z odpovednimi razlogi po prejemu treh pisnih zagovorov tožnika, kar pa je v nasprotju z listinami v spisu, saj je tožena stranka že v pisni obdolžitvi z dne 6. 9. 2004 natančno navedla vse konkretne očitke. Tožena stranka se je torej s konkretnimi razlogi seznanila že 3. 9. 2004, najpozneje pa 6. 9. 2004, ko jih je natančno in določno navedla v pisni obdolžitvi. Glede na to, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi izdana 28. 9. 2004, to pomeni, da je bila odpoved dana prepozno. V zvezi z vsebino izredne odpovedi navaja, da je glede kršitve pod točko 1. izredne odpovedi tožena stranka navedla, da je tožnik s tem zagrešil kaznivo dejanje velike tatvine po 212. členu KZ, sodišče pa ugotavlja, da ima kršitev znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ. Glede kršitve pod točko 2. izredne odpovedi je tožena stranka navedla, da gre za kaznivo dejanje velike tatvine in poslovne goljufije, vendar je sodišče ugotovilo, da gre za kaznivo dejanje zlorabe položaja in pravic po 244/1. členu KZ. V obeh primerih sodišče ni obrazložilo, na podlagi česa je prišlo do zaključka, da je bilo to kaznivo dejanje storjeno in s kakšnimi znaki naj bi bilo storjeno. Glede očitka pod točko 1. izredne odpovedi poudarja, da je sodišče glede tega očitka povzemalo izpovedi zaslišanih strank in prič ter zapisnik o kazenski obravnavi dne 8. 10. 2009 v zadevi opr. št. K 104/2007, pri čemer ni upoštevalo, da kazenska sodba ni pravnomočna, saj je bila zoper njo vložena pritožba. Glede očitka pod točko 2. izredne odpovedi, v katerem je tožena stranka tožniku očitala, da je dne 23. 4. 2004 dal izplačati 2.800.000,00 SIT denarnih sredstev družbe na družbo E. d.o.o. brez pravne podlage pa poudarja, da je ta očitek sam po sebi neupošteven. Postopek izbranega načina in metode lastninjenja, ki je strokovno utemeljen v aktih lastninjenja, povsem pravilno sledi izbranemu načinu s formiranjem najprej skupnega deleža upravičencev do lastninjenja, ki se potem, ko je odsvojiteljem tudi plačan iz zasebnih sredstev, prenese v pripadajočem delu deleža posameznim udeležencem lastninjenja. Zaradi tega poudarja, da je pogodba, ki jo je sklenil z E. d.o.o., le eden od dokumentov, ki urejajo pogodbena razmerja. O nameri glede tega deleža so bili seznanjeni vsi družbeniki, le tožnik pa je bil skupaj s še devetimi družbeniki tudi pripravljen prispevati lastna sredstva in odstopiti svojo terjatev do družbe za uresničitev koncepta, razvidnega iz aktov lastninjenja. Tožnik zato v ničemer ni oškodoval tožene stranke in ni kršil prav nobene obveznosti, ki jih je imel kot direktor. Tudi pri očitku pod točko 8. izredne odpovedi je mnenja, da ni storil ničesar napačnega, tako ni kršil 35. člena ZDR. Zaradi tega tudi ni storil nobene kršitve. Poleg tega je glede tega očitka verjetno tudi sodišču jasno, da je bila tožena stranka s tem seznanjena 15. 7. 2004, saj se je vse skupaj odvijalo na skupščini, kar pomeni, da je odpoved iz tega razloga prepozna. Prepozna pa je tudi redna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede očitka pod točko 9., v katerem je tožena stranka očitala tožniku, da je na dan 15. 7 .2004 predrugačil knjigo družbenikov s tem, da je bila M.L. še vedno zaznamovana kot družbenik. Poudarja, da je M.L. še danes vpisana kot družbenik tožene stranke in se vodi kot družbenik tožene stranke, čeprav je od prenehanja delovnega razmerja tožniku minilo že več kot 5 let. Zaradi navedenega poudarja, da je odpoved tudi glede tega očitka povsem neutemeljena.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka v celoti prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot mu to nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločila ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. V tej zadevi je predmet spora pravna presoja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 28. 9. 2004 na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002) in v kateri je bilo tožniku očitano, da je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in da imajo nekatere kršitve vse znake kaznivega dejanja. Po mnenju tožnika ni razlogov za izredno odpoved, saj je vsa očitana mu dejanja opravil v skladu s svojimi pooblastili kot direktor družbe. Ker naj bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku izdana prepozno (po izteku 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR) in ker je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi izdal M.P., ki v času sporne izdaje izredne odpovedi ni bil zakoniti zastopnik tožene stranke, je s tožbo uveljavljal, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da mu je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje od 1. 10. 2004 do 30. 9. 2006, ter mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom nadomestila plače, kot če bi delal. Sodišče prve stopnje je o zahtevku tožnika enkrat že odločilo in s sodbo opr. št. Pd 282/2004 z dne 13. 4. 2006 tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da M.P., ki je kot direktor izdal sporno odpoved, v času od 19. 8. 2004 do 20. 10. 2004 ni bil zastopnik tožene stranke in zato tudi ni imel pooblastil za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Za direktorja družbe je bil imenovan šele na seji skupščine 20. 10. 2004. Sklep Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. Ng 3/2004 z dne 19. 8. 2004 in Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 731/2004 z dne 16. 9. 2004 o imenovanja M.P. za direktorja družbe je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 14/2004 z dne 11. 10. 2005 razveljavilo in predlog za sodno imenovanje uprave tožene stranke zavrglo. Zaradi ugotovitve, da je bila odpoved „že po postopku nezakonita“, se sodišče v vsebino odpovedi ni spuščalo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče s sodbo opr. št. Pdp 757/2006 z dne 20. 4. 2007 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker jo je izdal in podpisal M.P. kot direktor družbe, kljub temu, da v času od 19. 8. 2004 do 20. 10. 2004 ni bil zastopnik tožene stranke. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožena stranka vložila revizijo, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom opr. št. VIII Ips 331/2007 z dne 6. 10. 2008 reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovilo je, da je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. III Ips 14/2005 z dne 11. 10. 2005 sicer razveljavilo pravnomočni sklep Okrožnega sodišča v Kranju z dne 19. 8. 2004, o imenovanju M.P. za direktorja tožene stranke in predlog za sodno imenovanje uprave v družbi z omejeno odgovornostjo zavrglo, ker gre za zahtevek, ki ne spada v sodno pristojnost. Ne glede na to je po mnenju revizijskega sodišča odločitev sodišča o imenovanju M.P. za direktorja tožene stranke od 19. 8. 2004 dalje učinkovala, zato kasnejša razveljavitev tega imenovanja ne more imeti učinkov za nazaj. To pa pomeni, da je M.P. od 19. 8, 2004 veljavno in zakonito nastopal kot zastopnik tožene stranke. Zaradi pravno zmotnega stališča sodišča prve in druge stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dala nepooblaščena oseba, zaradi česar naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče prve stopnje ni spuščalo v vsebino odpovedi in ni izvajalo dokaznega postopka ter o tožbenem zahtevku ni meritorno odločalo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku v skladu z napotki revizijskega sodišča presojalo sporno izredno odpoved po vsebini in ne na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita in da v postopku izdaje izredne odpovedi ni bilo nobenih procesnih niti materialnih pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do vseh tožniku očitanih kršitev v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je utemeljeno presodilo, da sta brez dvoma podani kršitvi pod točko 1 in 2 izredne odpovedi, kar pomeni, da je bila sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede teh kršitev tožniku podana iz utemeljenih razlogov. Pri kršitvi pod točko 1 sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo tožniku očitano in dokazano, da je dne 8. 7. 2004 iz hranilne knjižice št. ... pri hranilnici L., ki je služila za zavarovanje posojil, katere je pri navedeni hranilnici najemala tožena stranka, dvignil 15.500.000,00 SIT, last tožene stranke in ga kljub pozivu ni vrnil. Zatrjevanje tožnika, da je šlo za sredstva družbenikov, so neupoštevna. Kot je povedala M.K., nekdanja vodja računovodstva pri toženi stranki, je tožnik vsak mesec na hranilno knjižico pri hranilnici L. položil 600.000,00 SIT, ki ga je dvigoval na blagajni družbe na podlagi fiktivnih potnih nalogov. M.K. je tudi povedala, da so denarna sredstva na hranilni knjižici služila za zavarovanje kreditov družbe in so bila last tožene stranke in da ni šlo za denar družbenikov, kot to zatrjuje tožnik, saj so se sredstva družbenikov vodila ločeno na posebnem žiro računu. Pod točko 2 sporne odpovedi pa je tožena stranka tožniku očitala in dokazala, da je dne 23. 4. 2004 dal izplačati 2.800.000,00 SIT denarnih sredstev družbe na družbo E. d.o.o., pri čemer je navedel, da gre za plačilo „lastnega deleža“, računovodstvu družbe pa ni posredoval nobenih listin, ki bi izkazovale upravičen temelj za nakazilo. V zvezi s to kršitvijo je sodišče na podlagi ocene izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik zlorabil položaj direktorja, saj je odredil računovodstvu tožene stranke, da nakaže družbi E. d.o.o. znesek 2.800.000,00 SIT in sicer za plačilo dela kupnine po pogodbi z dne 23. 12. 2003, ki jo je sam kot kupec sklenil z navedeno družbo in si s tem pridobil 20 % poslovni delež pri toženi stranki. Zatrjevanje tožnika, da pri plačilu odkupljenega 20 % poslovnega deleža niso bila uporabljena denarna sredstva tožene stranke, ampak da je šlo pri tem za denarna sredstva družbenikov, ki so sodelovali v sistemu lastninjenja, so neupoštevna, saj listinski dokazi, ki jih je predložila tožena stranka, teh zatrjevanj tožnika ne dokazujejo.

Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik s svojim ravnanjem glede očitanih kršitev pod 1. in 2 točko izredne odpovedi kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja in da imata obe kršitvi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po 244 členu KZ, saj kot izhaja iz spisa opr. št. K 104/2007 z dne 8. 10. 2009 (Okrožno sodišče v Kranju), je tožnik v postopku pred pristojnim kazenskim sodiščem bil spoznan za krivega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po členu 244/I v zvezi s členom 7/I KZ-1 za dejanja, ki so zajeta pod točko 1 in 2 v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem ni pomembna pravna kvalifikacija dejanskega opisa dejanja tožnika, kot to zmotno meni pritožba, saj za presojo zakonitosti izredne odpovedi po 1. alinei 111. člena ZDR zadošča utemeljen sum, da je delavec storil dejanja, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pri čemer ni pogoj, da je delavec za to dejanje v kazenskem postopku sploh spoznan za krivega. Iz navedenih razlogov in ker za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadostuje, če je nesporno dokazana vsaj ena kršitev, za katero se lahko poda odpoved pogodbe o zaposlitvi, je ob dejanski ugotovitvi, da sta brez dvoma podani kršitvi pod točko 1 in 2 izredne odpovedi, sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku utemeljena in zakonita in je v posledici tega tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Glede pritožbenih zatrjevanj, da je tožena stranka zamudila 15-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker naj bi se tožena stranka seznanila z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi že 3. 9. 2004, najpozneje pa 6. 9. 2004, ko je vse razloge navedla v pisni obdolžitvi z dne 6. 9. 2004, pa je potrebno poudariti naslednje. Po določbi 2. odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec res podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vendar gre pri vprašanju, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, za dejansko vprašanje. To pa pomeni, da je delodajalec lahko seznanjen takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, skladno z določbo 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je tako zadnji možni čas, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje zaradi zapletenosti zadeve pravilno ugotovilo, da je 15-dnevni rok pričel teči šele 23. 9. 2004, ko je tožena stranka prijela zadnjega izmed treh pisnih zagovorov tožnika, kar pomeni, da se je torej šele takrat seznanila z vsemi okoliščinami, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je tožniku bil omogočen zagovor v smislu drugega odstavka 83. člena ZDR, saj je tožnik svojo pravico izkoristil ter podal zagovor v pisni obliki, do katere se je tožena stranka v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi opredelila. Zaradi navedenega je potrebno pritrditi sodišču prve stopnje, da je 15-dnevni prekluzivni rok pričel teči 23. 9. 2004, in ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana dne 28. 9. 2004, je treba ugotoviti, da je odpoved pravočasna. Pritožbena zatrjevanja, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana po poteku 15-dnevnega prekluzivnega roka, so zato neutemeljena.

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, ker za presojo odločitve niso bistvenega in odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in skladno z določbo 353. člena potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).